Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Potovanja in obiski

Papež med homilijo: Krščansko življenje ni "všeč mi je", ampak "darujem se"

Papež med homilijo - REUTERS

17/03/2018 12:35

SAN GIOVANNI ROTONDO (sobota, 17. marec 2018, RV) – Po obisku »Hiše lajšanja trpljenja« je papež Frančišek odšel v svetišče Svete Marije milosti. Tam je pozdravil skupnost kapucinov in počastil telo sv. Pija iz Pietrelcine ter kip Križanega, kjer je p. Pij dobil stigme.

Na trgu pred cerkvijo je sledilo evharistično bogoslužje. Berilo iz knjige preroka Jeremija je govorilo o pravi modrosti, odlomek iz Matejevega evangelija pa o tem, da se evangelij razodene preprostim. Sveti oče je med homilijo razmišljal o naslednjih treh besedah: molitev, majhnost in modrost.

Za Jezusa je bila molitev na prvem mestu
»Molitev. Današnji evangelij nam predstavi Jezusa, ki moli. Iz njegovega srca privrejo te besede: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje ..." (Mt 11,25) Za Jezusa je bila molitev spontana, ni bila nekaj kar bi bilo na izbiro: navado je imel, da se je umaknil na samotne kraje za molitev (prim. Mr 1,35); pogovor z Očetom je bil na prvem mestu. Apostoli so tako naravno odkrili, kako pomembna je molitev, dokler ga nekega dne niso prosili: "Gospod, nauči nas moliti." (Lk 11,1) Če želimo posnemati Jezusa, tudi mi začnimo tam, kjer je začenjal On, to je pri molitvi.«

P. Pij: Veliko molite, vedno molite, nikoli se ne naveličajte
»Lahko se vprašamo: ali mi kristjani dovolj molimo? Pogosto nam v trenutku, ko naj bi molili, pride na misel veliko izgovorov, toliko nujnih stvari, ki jih moramo narediti ... Včasih damo molitev na stran zaradi aktivizma, ki pa postane brezploden, ko pozabimo na "boljši del" (Lk 10,42) (kot je Jezus spomnil Marto), ko pozabimo, da brez Njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15,5) in tako opustimo molitev. Sv. Pij nam petdeset let po svojem odhodu v nebo pomaga, saj nam je v dediščino želel zapustiti molitev. Takole je priporočal: "Veliko molite, otroci moji, vedno molite, nikoli se ne naveličajte." (Besede na II. mednarodnem simpoziju molitvenih skupin, 5. maj 1966)«

Molitev se lahko rodi kot prošnja, a dozori v slavljenju in češčenju
»Jezus nam v evangeliju pokaže tudi, kako se moli. Najprej reče: "Slavim te, Oče"; ne reče "potrebujem to in to," ampak "slavim te". Očeta se ne spozna, ne da bi se odprli hvaljenju, ne da bi posvetili čas samo Njemu, brez češčenja. Kako smo pozabili na molitev češčenja, na molitev hvaljenja. Ponovno moramo pričeti z njo. Vsakdo se lahko vpraša: kako jaz častim? Koliko jaz častim? Kdaj jaz hvalim Boga? Ponovno pričeti z molitvijo češčenja in hvaljenja. Oseben stik, biti sami z njim, biti v tišini pred Gospodom, je skrivnost, ki nam pomaga vedno bolj vstopati v občestvo z njim. Molitev se lahko rodi kot prošnja, tudi kot prva pomoč, vendar pa dozori v hvaljenju in češčenju. Molitev zori. Takrat postane resnično osebna, kakor za Jezusa, ki se potem svobodno pogovarja z Očetom: "Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč." (Mt 11,26) In tedaj, v svobodnem in zaupnem dialogu, se molitev napolni s celotnim življenjem ter ga prinese pred Boga.«

Molitev: ne pomirjevalo, ampak dejanje ljubezni, prinašanje sveta Bogu
»Vprašajmo se torej: ali so naše molitve podobne Jezusovi ali pa so omejene na občasne klice na pomoč? Ali pa jih razumemo kot pomirjevala, ki jih moramo redno jemati, da bi nam pomagala pri stresu? Ne, molitev je dejanje ljubezni, je biti z Bogom in mu prinesti življenje sveta: je nepogrešljivo duhovno delo usmiljenja. In če mi ne izročamo bratov, situacij Gospodu, kdo jih bo? Kdo bo posredoval, kdo bo skrbel za to, da bo trkal na srce Boga, da bi odprl vrata usmiljenja človeštvu, ki potrebuje pomoč? Zato nam je p. Pij zapustil molitvene skupine. Njim je rekel: "Molitev, ta združena moč vseh dobrih duš, je tista, ki premika svet, ki prenavlja vesti, [...] ki ozdravlja bolne, ki posvečuje delo, ki plemeniti zdravstveno pomoč, ki daje moralno moč, [...] ki širi nasmeh in Božji blagoslov na vsakršno onemoglost in šibkost." (Ibid.) Ohranimo te besede in se vprašajmo: Ali molim? In ko molim, znam hvaliti, častiti, prinašati življenje Bogu – svoje ter življenje vseh ljudi?«

Mali so tisti, ki imajo ponižno in usmiljeno srce
»Druga beseda je majhnost. V evangeliju Jezus slavi Očeta, ker je skrivnosti svojega kraljestva razodel malim. Kdo so ti mali, ki znajo sprejeti Božje skrivnosti? Mali so tisti, ki potrebujejo velike, ki niso samozadostni, ki ne mislijo, da zadoščajo samim sebi. Mali so tisti, ki imajo ponižno in usmiljeno srce, ubogo in potrebno; ki čutijo potrebo po molitvi, po tem, da bi se izročili ter se pustili spremljati. Srce teh malih je kakor antena, ki prestreže Božji signal. Bog namreč išče stik z vsemi, vendar pa tisti, ki se ima za velikega, ustvarja velike motnje: ko smo polni samih sebe, ni prostora za Boga. Zato ima on raje male, se razodeva njim; pot do srečanja z Njim je pot ponižnosti, notranjega pomanjšanja, da se prepoznamo potrebni pomoči. Jezusova skrivnost, kakor vidimo v hostiji pri vsaki maši, je skrivnost majhnosti, ponižne ljubezni in jo je moč doumeti le, če postanemo majhni in se družimo z malimi.«

Kdor skrbi za male, je na strani Boga in premaga kulturo škartiranja
»In zdaj se lahko vprašamo: ali znamo iskati Boga tam, kjer se nahaja? Tukaj je posebno svetišče, v katerem je prisoten, saj se v njem nahajajo mnogi mali, ki jih je On izvolil. Sv. Pij ga je poimenoval "svetišče molitve in znanosti", v katerem so vsi poklicani biti "zaloge ljubezni" za druge (Govor ob prvi obletnici otvoritve, 5. maj 1957): to je Hiša lajšanja trpljenja. V bolnem je Jezus in v ljubeči skrbi tistega, ki se sklanja nad rane bližnjega, je pot do srečanja z njim. Kdor skrbi za male, je na strani Boga in premaga kulturo škartiranja, ki daje, nasprotno, prednost mogočnim in ima uboge za nekoristne. Kdor daje prednost malim, oznanja prerokbo življenja proti prerokom smrti vseh časov. Tudi današnjih. Ki škartirajo ljudi, otroke, ostarele, ker ne služijo. V šoli so nas učili o zgodovini Špartancev. Vedno me je pretreslo, ko nam je učiteljica pripovedovala, da so otroke, ki so se rodili s hibo, vrgli z vrha gore – da ne bi bilo teh malih. Mi, otroci, smo govorili: Kakšna krutost! Bratje in sestre, mi delamo isto – še z večjo krutostjo, še bolj znanstveno! Kar ne služi, kar ni produktivno, se škartira. To je kultura škartiranja. Mali danes niso zaželjeni. In zato je danes Jezus odrinjen.«

Krščansko življenje ni "všeč mi je", ampak "darujem se"
»Nazadnje tretja beseda, modrost. V prvem berilu Bog pravi: "Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo." (Jer 9,22) Resnična modrost ni v tem, da imamo velike sposobnosti in resnična moč ni v jakosti. Moder ni tisti, ki se kaže močnega in močan ni tisti, ki na zlo odgovori z zlom. Edino modro in nepremagljivo orožje je dejavna ljubezen, ki jo navdihuje vera, saj ima moč, da razoroži sile zla. Sv. Pij se je vse življenje boril proti zlu in ga je premagal modro, kakor Jezus: s ponižnostjo, s pokorščino, s križem, tako da je izročal bolečino zaradi ljubezni. In to vsi občudujejo; vendar pa le redki delajo isto. Mnogi lepo govorijo, koliko pa jih posnema? Mnogi so pripravljeni dati "všeček" na strani velikih svetnikov, vendar pa kdo jih posnema? Krščansko življenje ni "všeč mi je", ampak "darujem se". Življenje diši, ko je podarjeno; postane pusto, ko ga imamo zase.«

Kam greš? K Jezusu ali k svojim žalostim? Pri spovedi se začne ozdravljenje
»V prvem berilu Bog razloži tudi, kje zajeti življenjsko modrost: "Kdor se hoče ponašati, naj se ponaša [...] da pozna mene". (v. 23) Poznati Njega, to je srečati ga, kot Boga, ki rešuje in odpušča: to je pot modrosti. V evangeliju Jezus poudari: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni." (Mt 11,28) Kdo izmed nas se more čutiti izključen iz tega povabila? Kdo more reči: "Ne potrebujem ga?" Sv. Pij je podaril svoje življenje in brezštevilna trpljenja za to, da bi bratje mogli srečati Gospoda. Odločilno sredstvo za tovrstno srečanje je bila spoved, zakrament sprave. Tam se začne in ponovno začne modro življenje, življenje, ki je ljubljeno ter mu je odpuščeno; tam se začne ozdravljenje srca. P. Pij je bil apostol spovednice. Tudi danes nas vabi tja ter nam pravi: "Kam greš? K Jezusu ali k svojim žalostim? Kam se vračaš? K njemu, ki te rešuje ali v svoje potrtosti, v svoja obžalovanja, v svoje grehe? Pridi, Gospod te čaka. Pogum, ni nobenega tako velikega razloga, ki bi te izključil iz njegovega usmiljenja."«

Tri vidna znamenja, ki nas spominjajo na trojno dragoceno dediščino
»Molitvene skupine, bolni v Hiši lajšanja trpljenja, spovednica; tri vidna znamenja, ki nas spominjajo na trojno dragoceno zapuščino: molitev, majhnost in življenjsko modrost. Prosimo za milost, da bi jih gojili vsak dan.«

17/03/2018 12:35