Papež Frančišek: Vstopi v Jezusove rane in zri ljubezen njegovega srca do tebe, tebe, mene, do vseh

TRG SV. PETRA (nedelja, 18. marec 2018, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Jn 12,20-33) pripoveduje o dogodku, ki se je zgodil med zadnjimi dnevi Jezusovega življenja. Prizor se odvija v Jeruzalemu, kjer se je On nahajal za praznik judovske velike noči.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor med opoldansko  molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 5. postno nedeljo.

Prošnja Grkov: »Radi bi videli Jezusa«
Na to obredno praznovanje so prišli tudi nekateri Grki. Gre za ljudi, ki jih je vodilo versko občutje, privlačila jih je namreč vera judovskega ljudstva. Ker so slišali govoriti o tem velikem preroku, so se približali Filipu, enemu dvanajstih apostolov in so mu rekli: »Radi bi videli Jezusa« (v. 21). Janez poudari ta stavek, osredotočen na glagol videti, ki v evangelistovem besednjaku pomeni iti onkraj navideznega, da se zazna skrivnost neke osebe. Glagol, ki ga uporablja Janez , torej »videti« pomeni priti vse do srca, priti z življenjem, z razumevanjem vse do notranjosti osebe, v osebo.

Gledati križanega, gledati ga od znotraj
Presenetljiv je Jezusov odziv. On ne odgovori niti z »da«, niti z »ne«, temveč pravi: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (v. 23). Te besede, iz katerih se na prvi pogled zdi, da se ne menijo za vprašanje Grkov, v resnici dajejo pravi odgovor, saj kdor hoče poznati Jezusa, mora gledati znotraj križa, kjer se razodeva njegova slava. Gledati znotraj križa. Današnji evangelij nas torej vabi, da usmerimo svoj pogled na razpelo, ki ni okrasni predmet ali manj pomemben del oblačenja – včasih zlorabljen – temveč versko znamenje, ki ga je potrebno zreti in razumeti. V podobi križanega Jezusa se razkriva skrivnost smrti Božjega Sina kot najvišje dejanje ljubezni, vir življenja in zveličanja za človeštvo vseh časov. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Lahko pomislim, kako jaz gledam razpelo? Kot umetniško delo, kot lepo ali ne lepo? Ali gledam od znotraj, vstopim v Jezusove rane, vse do njegovega srca? Gledam skrivnost izničenega Boga vse do smrti kot sužnja, kriminalca? Ne pozabiti na to. Gledati križanega, gledati ga od znotraj. Obstaja lepa pobožnost molitve enega Očenaša za vsako od petih ran. Ko molimo ta Očenaš, skušajmo vstopiti preko Kristusovih ran notri, notri vse do njegovega srca. Tu se bomo naučili veliko modrost Kristusove skrivnosti, veliko skrivnost križa.

Podoba o pšeničnem zrnu
Da bi razložil pomen svoje smrti in vstajenja, se Jezus poslužuje podobe in reče: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (v. 24). Želi razložiti, da je njegov skrajni dogodek, torej križ, smrt in vstajenje, rodovitno dejanje. Njegove rane so nas ozdravile. Rodovitnost, ki bo za mnoge prineslo sadove. Samega sebe primerja s pšeničnim zrnom, ki ko gnije v zemlji, rodi novo življenje. Jezus je z učlovečenjem prišel na svet, vendar to ne zadostuje. On mora tudi umreti, da bi odkupil ljudi iz suženjstva greha ter jim podaril novo v ljubezni spravljeno življenje. Rekel sem za odkupitev ljudi, odkupitev, mene, tebe, vseh nas… On je plačal to ceno. To je Kristusova skrivnost. Pojdi v njegove rane, vstopi. Glej Jezusa, a od znotraj.

Velikonočna zakonitost
Ta dinamika pšeničnega zrna, ki se je zgodila v Jezusu, se more udejanjiti tudi v nas, njegovih učencih. Poklicani smo prisvojiti si velikonočno zakonitost, da izgubimo življenje ter tako prejmemo novo in večno. Kaj pomeni izgubiti življenje, kaj pomeni biti pšenično zrno? Pomeni, manj misliti nase ter na osebne interese in znati »videti« ter iti naproti potrebam naših bližnjih, še posebej zadnjim. Z veseljem opravljati dela dejavne ljubezni tistim, ki trpijo tako na telesu kot na duhu ter tako na bolj pristen način živeti evangelij, kot nujen temelj, da bodo lahko naše skupnosti rastle v bratstvu ter medsebojnem sprejemanju. Hočem videti Jezusa, toda videti ga od znotraj. Vstopi v njegove rane in zri ljubezen njegovega srca do tebe, tebe, mene, do vseh.

Prošnja k Devici Mariji
Devica Marija, katere pogled srca je bil vedno osredotočen na njenega Sina, od jaslic v Betlehemu pa vse do križa na Kalvariji, naj nam pomaga srečati ga ter poznati ga tako, kot On hoče, da bomo lahko živeli od njega razsvetljeni ter prinašali v svet sadove pravičnosti in miru.

Po molitvi in blagoslovu
Včeraj sem bil na obisku v Pietrelcini in v San Giovanni Rotondo. Prisrčno pozdravljam ter se zahvaljujem skupnostim škofij Benevento in Manfredonia, škofoma msgr. Accrocci in msgr. Castoru, posvečenim, vernikom, oblastem. Zahvaljujem se za topel sprejem, saj nosim v srcu vse, še posebej pa bolnike »Hiše lajšanja trpljenja«, ostarele in mlade. Zahvaljujem se tistim, ki so pripravili ta obisk, ki ga zares ne bom pozabil. Naj pater Pij blagoslovi vse.