Predsinodalno srečanje: O trgovini z ljudmi, razločevanju, redovnem in duhovniškem življenju …

VATIKAN (ponedeljek, 19. marec 2018, RV) – Drugi del današnjega predsinodalnega srečanja je bil namenjen pogovoru med mladimi in papežem Frančiškom. Izhodišča so bila vprašanja, ki jih je svetemu očetu zastavilo pet udeležencev srečanja: Nigerijka Blessing Okoedion, ki je bila žrtev trgovine z ljudmi in je svojo zgodbo opisala v knjigi Pogum svobode; Maxime Rassion, predsednik Junior Consulting na Katoliškem inštitutu v Parizu; Argentinka María de la Macarena Segui iz Scholas Occurrentes; Yulian Vendzilovych iz Semenišča Svetega Duha v Leopoliju v Ukrajini; Kitajka s. Chaoying Cheng, redovnica skupnosti Gospodova mati iz Daming-Hebeia in študentka teologije v Rimu.

Blessing Okoedion je odprla vprašanje trgovine z ljudmi in suženjskega izkoriščanja žensk. V Italijo je prišla pred štirimi leti, ko je s prevaro postala žrtev trgovine z ljudmi. Priti iz tega pekla ji je pomagala skupnost redovnic. Med drugim se je vprašala, kako je mogoče, da je veliko moških, ki izkoriščajo ženske za spolne namene kakor sužnje, katoličanov.

Papež je ostro obsodil trgovino z ljudmi, še posebej pa izkoriščanje žensk: »To je zločin proti človeštvu, je hudodelstvo proti človeštvu. Nastane iz bolne miselnosti. Žensko se izkorišča. Do danes ni feminizma, ki bi mu to uspelo iztrgati iz zavesti, iz največje globine nezavednega ali iz kolektivnega imaginarnega. Žensko se izkorišča. Na tak ali drugačen način. To je bolezen človeštva, je bolezen družbene misli, je zločin proti človeštvu.« Papež je mlade spodbudil, naj se borijo za dostojanstvo ženske.

Maxime Rassion, študent na Katoliškem inštitutu v Parizu, je spregovoril o težavah, s katerimi se mladi spoprijemajo pri odločanju za poklic. Pogosto prihaja do neodločenosti, izgubljenosti in nemira, sledijo občutki negotovost in pritiska. Kot je dejal Maxime, se trenutno tudi sam nahaja pred zidom, ko bi moral dati globok smisel svojemu življenju. Potreboval bi razločevanje pred to praznino, želel bi najti svoje temelje.

 V odgovor je papež dal nekaj napotkov: pustiti, da čustva pridejo na površje, ne jih anestezirati in jih zmanjševati, najti nekoga, ki mu lahko zaupam, in razločevati. Po Frančiškovih besedah je namreč »nevarno ne dovoliti, da bi se vprašanja pojavila, anestezirati vprašanja oziroma jih utišati. Treba je imeti dovolj poguma in si zastaviti gola vprašanja, takšna, kakršna so, brez anestezije«. Razločevanje je torej pomembno. Papež je spodbudil, da je treba zbrati pogum in se o stvareh pogovoriti. A ne moremo se o vsem pogovarjati z vsemi, temveč samo z nekaterimi. Najti torej nekoga, ki mu lahko zaupam: modro osebo, ki je lahko starejša, a je lahko tudi mlad človek, saj tudi mladi imajo modrost; najti nekoga, ki se ne boji in ki zna poslušati. »Ko mlad človek ne najde poti razločevanja, se zapre na napačen način in začne v sebi nositi 'tumor', ki zatem postane breme in vzame svobodo.« Treba se je odpreti, ne zadušiti čustev in misli. Pomembno je najti nekoga, ki te spremlja v razločevanju. Pustiti, da čustva pridejo na površje, ne jih anestezirati in jih zmanjševati, najti nekoga, ki mu lahko zaupam, in razločevati, je ponovil papež.

Yulian Vendzilovych, mlad semeniščnik ukrajinske grško-katoliške Cerkve, se je dotaknil duhovniškega življenja, ki mora danes pričevati o Kristusu v novih in različnih kulturnih okoljih. Kot primer je navedel tetoviranje, ki je za neko skupino oseb izraz lepote, kar pa lahko nekdo drug s težavo razume. Vprašanje je, kako naj mlad duhovnik reagira na kompleksne okoliščine današnje kulture.

»Res je, da duhovnik, ki ni Kristusov pričevalec, naredi veliko slabega. A tisti, ki mora biti Kristusov pričevalec, je skupnost. Duhovnik je Kristusov pričevalec kot del te skupnosti,« je odgovarjal papež Frančišek. Duhovnik potrebuje oporo skupnosti, zato je prva naloga, da so skupnosti Kristusovi pričevalci, krščanske skupnosti. Duhovniki, ki so sami, ki jih skupnost ne spremlja s pričevanjem, so funkcionalni duhovniki: skupnost pride samo v cerkve, da za mašo, prosi za pokop, za prvo obhajilo, zatem pa duhovnika pusti samega in tako je samotar sredi skupnosti, ki ni Kristusova pričevalka. Papež je dejal, da mora v tem primeru poseči škof, kajti pričevalec ne moreš biti sam, potrebna je skupnost. Svetniki so namreč takoj poiskali tovariše, skupnost.

Tudi odnos med duhovnikom in skupnostjo mora biti pričevalski. Papež je opozoril pred težko boleznijo klerikalizma. »Mi moramo izstopiti iz te bolezni,« je poudaril. Ko neka skupnost išče duhovnika in ne najde očeta, ne najde brata, ampak najde doktorja, profesorja, princa. Klerikalizem povzroča veliko slabega Cerkvi, zaradi česar je sveti oče izrazil zaskrbljenost, kajti očetovsko vlogo duhovnika se zvede na vodstveno vlogo, postane direktor podjetja. Papeža skrbijo tudi neočetovski in nebratski odnosi duhovnikov, ki v odnosu s skupnostjo niso Kristusove priče, kot primer pa je navedel pretirano poduhovljenost. Izpostavil je tudi nevarnost pretirane strogosti in posvetnega življenja pri duhovnikih. Prav tako se je dotaknil problema opravljanja v skupnosti, ko vsi govorijo proti vsem in proti duhovniku, ki tako ostaja sam.

Kitajska redovnica s. Chaoying Cheng je spregovorila o ženskem redovništvu in formaciji, predvsem na Kitajskem. Papež je izpostavil, da oseba po začetnem obdobju v neki redovni skupnosti ne more ostati brez človeške in intelektualne formacije. Prava verska formacija v posvečenem življenju mora imeti štiri stebre: formacijo duhovnega življenja; intelektualno formacijo – pomemben je študij; formacijo za življenje v skupnosti – naučiti se živeti v skupnosti in reševati konflikte; formacijo za apostolsko življenje – naučiti se evangeljskega oznanila.