Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Homilije v Domu sv. Marte

Jutranja homilija: Premagati puščave, gledati Križanega

Zreti v Križanega, da bi tako premagali življenjske puščave

20/03/2018 14:52

VATIKAN (torek, 20. marec 2018, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte, pozval, naj zremo v Križanega, še posebej takrat, ko živimo težke trenutke in se utrudimo.

Izhodišče homilije je bilo berilo iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9), kjer beremo o zapuščenosti, ki jo je izraelsko ljudstvo živelo v puščavi, in o dogodku s kačami. Ljudstvo je bilo lačno in Bog je odgovoril z mano, zatem pa še s prepelicami; bilo je žejno in Bog mu je dal vodo. Medtem ko so se približevali obljubljeni deželi, pa so nekateri med njimi izrazili dvom. Mojzesovi odposlanci so namreč govorili, da je dežela bogata s sadovi in živalmi, a naseljena z ljudmi, ki so visoki, močni in dobro oboroženi. Ljudstvo se je balo, da bo ubito. Govorili so torej o nevarnosti nadaljevanja poti. Gledali so na svojo moč, a pozabili so na moč Gospoda, ki jih je rešil iz štiristo letnega suženjstva.

Obolel spomin, ki se mu toži po suženjstvu
Da »se je ljudstvo naveličalo potovanja«, je enako, kot ko osebe začnejo živeti hojo za Gospodom, da bi mu bile blizu, a se na neki točki zazdi, da so jih preizkušnje premagale. To je tisti trenutek v življenju, ko nekdo reče: »Zdaj pa je dovolj! Tukaj se ustavim in grem nazaj.« In se mu začne tožiti po preteklosti: »Koliko mesa, koliko čebule, koliko dobrih stvari smo lahko jedli.« Papež Frančišek je opozoril na pristranskost tega bolnega spomina, te popačene nostalgije, saj je to bila vendar hrana v suženjstvu, ko so bili sužnji v Egiptu.

»To so utvare, ki jih prinaša hudič. Dá ti videti lepoto neke stvari, ki si jo zapustil, od katere si se obrnil stran, v trenutku zapuščenosti na poti, ko še nisi prispel do Gospodove obljube. Nekaj podobnega je tudi postni čas, tudi življenje je kakor postni čas: vedno so preizkušnje in Gospodove tolažbe, imamo mano, imamo vodo, imamo prepelice … A tista hrana tam je bila boljša. Vendar pa ne pozabi, da si jo jedel za mizo suženjstva.«

Zastrupljati si dušo
Ta izkušnja doleti vsakega, ko hočemo slediti Gospodu in se utrudimo, je nadaljeval papež. Najslabše pa je, da je ljudstvo obrekovalo Boga. Govoriti zoper Boga pa pomeni zastrupljati si dušo. Morda kdo misli, da mu Bog ne pomaga ali da je preveč preizkušenj. Čuti »pobitost, zastrupljenost srca«. Kače, ki so pikale ljudstvo, kakor pripoveduje današnje berilo, so ravno simbol zastrupljanja, pomanjkanja vztrajnosti pri hoji za Gospodom.

Zreti v Križanega
Mojzes na Gospodovo povabilo naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Kogar je pičila kača in je pogledal nanjo, je ozdravel. Po papeževih besedah je to preroško znamenje – je lik Kristusa na križu. »Tukaj je ključ naše rešitve, ključ naše potrpežljivosti na življenjski poti, ključ za premagovanje naših puščav – gledati Križanega. Gledati Kristusa križanega … Glej ga. Glej rane. Vstopi v rane. Po teh ranah smo bili ozdravljeni. Se čutiš zastrupljenega, se čutiš žalostnega, čutiš, da tvoje življenje ne gre, da je polno težav in tudi bolno? Glej tja.«

Sveti oče je povabil, naj v teh trenutkih gledamo »grdega Križanega, to pomeni realnega«, kajti umetniki so razpela naredili lepa, umetniška, nekatera so iz zlata in dragocenih kamnov. To vedno ne pomeni posvetnosti, kajti predstavlja tudi slavo križa, salvo vstajenja, je pojasnil papež in pripomnil, naj v težkih trenutkih najprej zremo v realnega Križanega, nato pa v njegovo slavo.

Papež je z zbranimi pri sveti maši podelil svoj spomin, ko je kot otrok na veliki petek z babico šel v župnijo k procesiji. Nosili so ležečega Kristusa iz marmorja v naravni velikosti. Babica je pred njim pokleknila in mu govorila: »Glej ga. A jutri bo vstal!« V tistem času, pred liturgično reformo Pija XII., se je vstajenje praznovalo v soboto zjutraj. In papeževa babica mu je v soboto zjutraj, ko so zadoneli zvonovi, umila oči, da bi videl Kristusovo slavo.

»Učite svoje otroke gledati Križanega in Kristusovo slavo,« je papež pozval ob koncu homilije. »Mi pa, v slabih trenutkih, v težkih trenutkih, ko smo nekoliko zastrupljeni, ker smo v svojem srcu izrekli kakšno razočaranje nad Bogom, glejmo rane. Kristusa, dvignjenega kakor kačo. On je namreč postal kača, v celoti se je izničil, da bi premagal tisto zlo kačo. Naj nas današnja Božja beseda nauči te poti: gledati Križanega. Predvsem v trenutku, ko se kakor Božje ljudstvo utrudimo od življenjskega potovanja.«

20/03/2018 14:52