2018-03-21 12:41:00

Papež pri katehezi o obhajilu: To je čudež evharistije: postanemo to, kar prejmemo!


VATIKAN (sreda, 21. marec 2018, RV) – Kateheza med današnjo splošno avdienco je bila namenjena razlagi obhajilnega obreda. Papež je izpostavil, da s prejemom obhajila postajamo vedno bolj podobni Jezusu: »To je čudež evharistije: postanemo to, kar prejmemo!«

Maša je usmerjena k obhajilu
Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Gre za zakramentalno obhajilo in ne duhovno. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.

Blagor povabljenim
Potem ko duhovnik med mašo razlomi posvečeni kruh, torej Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi, naj se udeležijo evharistične gostije. Besede, ki odmevajo s svetega oltarja, poznamo vsi: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo. Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Vzete so iz novozavezne knjige Razodetje: »Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo poročno gostijo« (Raz 19,9). Jezus je namreč ženin Cerkve. To povabilo nas poziva, naj izkusimo intimno združitev s Kristusom, virom veselja in svetosti. Je povabilo, ki razveseljuje in nas hkrati spodbuja k izpraševanju vesti v luči vere. Če po eni strani vidimo razdaljo, ki nas loči od Kristusove svetosti, po drugi strani verujemo, da je bila njegova kri »prelita za odpuščanje grehov«. Papež je spomnil, da nam je vsem bilo odpuščeno pri krstu in da nam je odpuščeno vedno, ko pristopimo k zakramentu spovedi: »Ne pozabite, Jezus vedno odpušča. Jezus se ne utrudi odpuščati nam. Mi se utrudimo prositi ga odpuščanje.« Sv. Ambrož je o tej zveličavni vrednosti krvi zapisal: »Jaz, ki vedno grešim, moram vedno imeti na razpolago zdravilo.« V tej veri tudi mi obračamo pogled k Božjemu Jagnjetu, ki jemlje grehe sveta in ga prosimo: »Gospod, nisem vreden, da bi se udeležil tvoje gostije. A reci samo besedo in rešen bom.«

Vedno bolj podobni Jezusu
Če se mi v vrsti pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, pa je v resnici Kristus tisti, ki nam prihaja naproti, da bi nas priličil sebi. Gre za srečanje z Jezusom. Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti po tistem, kar prejmemo.

Sv. Avguštin nam to pomaga razumeti, ko pripoveduje o luči, ki jo je prejel, ko je slišal Jezusa reči: »Jaz se hrana velikih. Rasti in me boš jedel. In ne boš ti, ki bi mene spremenil v tebe, kakor hrano tvojega mesa, ampak boš spremenjen v mene.« Kot je pripomnil Frančišek, vsakokrat, ko pristopimo k obhajilu, smo nekoliko bolj podobni Jezusu, vedno bolj se spreminjamo v Jezusa: »Kakor sta kruh in vino spremenjena v Kristusovo Telo in Kri, tako so tisti, ki ju prejmejo z vero, spremenjeni v živo evharistijo.« Ko ti duhovnik podeli evharistijo, pravi: »Kristusovo telo.« Ti pa odgovoriš: »Amen.« Kar pomeni, da pristaneš na milost in trud, ki je potreben, da bi postal Kristusovo Telo. »Ko prejmeš evharistijo namreč postaneš Kristusovo telo,« je poudaril. Medtem ko nas združuje s Kristusom in nas trga iz naših egoizmov, nas obhajilo odpira in združuje z vsemi, ki so v Njem ena sama stvar. »To je čudež evharistije: postanemo to, kar prejmemo!«

Evharistija nas naredi močne
Cerkev zelo želi, da tudi verniki prejmejo Gospodovo telo s hostijami, ki so posvečene pri isti maši. Znamenje evharistične gostije je v večji meri izraženo, če se sveto obhajilo prejme pod obema podobama, čeprav katoliški nauk uči, da se pod eno samo podobo prejme celoten Kristus. V skladu s cerkveno prakso, vernik običajno pristopi k obhajilu v vrsti in ga s pobožnostjo prejme stoje ali kleče, kakor je določila škofovska konferenca, zakrament pa prejme na usta ali, kjer je dovoljeno, na roke, kakor sam želi. Da bi po obhajilu v srcu ohranili prejeti dar, nam pomaga tišina, tiha molitev. Podaljšati ta trenutek tišine in se pogovarjati z Jezusom v srcu, nam zelo pomaga, kakor tudi pesem nekega psalma ali hvalnice.

Evharistično bogoslužje se sklene s prošnjo po obhajanju. Duhovnik se z njo obrne na Boga in se mu zahvali, da smo bili na njegovi gostiji, ter prosi, da bi prejeto spremenilo naše življenje. »Evharistija nas naredi močne, da bi rodili sadove, cvetove dobrih del, da bi živeli kakor kristjani,« je poudaril papež. S sklepno prošnjo na današnjo sredo petega postnega tedna Gospoda prosimo: »Udeležba pri tvojem zakramentu naj bo za nas zdravilo zveličanja, ozdravi naj nas zla in nas potrdi v tvojem prijateljstvu.« Sveti oče je sklenil: »Pristopimo k evharistiji: prejemanje Jezusa nas spreminja vanj, naredi nas močnejše. Zelo dober in zelo velik, je Gospod.«

 








All the contents on this site are copyrighted ©.