Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ S papežem Frančiškom skozi minuli teden

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (19. – 24. marec 2018)

"V naših dneh zelo potrebujemo osebe, ki znajo pogumno pričevati o moralnih vrednotah, ki jih uči evangelij."

25/03/2018 10:00

Kateheza: Obhajilni obred
»Evharistija nas naredi močne, da bi rodili sadove, svetove dobrih del, da bi živeli kakor kristjani,« je dejal papež med splošno avdienco v sredo, ko je razlagal obhajilni obred svete maše. »Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Gre za zakramentalno obhajilo in ne duhovno. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: 'Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem' (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes.« Potem ko duhovnik med mašo razlomi posvečeni kruh, torej Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi, naj se udeležijo evharistične gostije. Besede, ki odmevajo s svetega oltarja, poznamo vsi: 'Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo. Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.' »To povabilo nas poziva, naj izkusimo intimno združitev s Kristusom, virom veselja in svetosti. Je povabilo, ki razveseljuje in nas hkrati spodbuja k izpraševanju vesti v luči vere. Če po eni strani vidimo razdaljo, ki nas loči od Kristusove svetosti, po drugi strani verujemo, da je bila njegova kri 'prelita za odpuščanje grehov'. Pristopimo k evharistiji: prejemanje Jezusa nas spreminja vanj, naredi nas močnejše. Zelo dober in zelo velik, je Gospod.«

Predsinodalno srečanje mladih
Prejšnji teden je v Vatikanu potekalo predsinodalno srečanje mladih. Prvi dan razprav se jim je pridružil tudi sveti oče in jim med drugim dejal: »Prihodnja sinoda bi še posebej rada razvila pogoje, da bi bili mladi z vso zavzetostjo in kompetentnostjo spremljani med razločevanjem poklicanosti, torej v »prepoznavanju klica za polnost življenja in ljubezni« (Pripravljalni dokument, Uvod). Vsi imamo ta klic. Temeljna gotovost je namreč v tem, da Bog vsakega ljubi in vsakemu osebno nameni klic. Gre za dar in ko se ga odkrije, te napolni z veseljem (prim. Mt 13,44-46). Bodite gotovi, da vam Bog zaupa, vas ljubi in vas kliče. On ne bo nikoli odnehal, saj je zvest in zares verjame v vas. Bog je zvest. Namenja vam vprašanje, ki ga je nekega dne postavil prvima učencema: »Kaj iščeta?« (Jn 1,38). Tudi jaz vam v tem trenutku, vsakemu od vas, postavljam vprašanje: »Kaj iščeš? Ti, kaj iščeš v svojem življenju?« Povej nam, za nas bo dobro prisluhniti ti. Povej. Ravno to namreč potrebujemo, da prisluhnemo vaši življenjski poti. Kaj iščeš? Vabi vas, da skupaj z Jezusom iščete življenje, hodite skupaj. Mi, kot Cerkev, želimo storiti isto, saj ne moremo, da si ne bi skupaj podelili navdušenja pri iskanju resničnega veselja vsakega od vas. Prav tako ne moremo samo zase zadržati Njega, ki nam je spremenil življenje, torej Jezusa. Vaši sodobniki in vaši prijatelji, ne da bi vedeli, tudi oni čakajo klic zveličanja.«

Pogumno pričevati o moralnih vrednotah
Na avdienco s papežem Frančiškom so prejšnji teden prišli predstavniki občin italijanske avtonomne dežele Trento. »Z vašim prispevkom izražate tradicionalne vrednote vere, delavnosti in solidarnosti, ki so tako zelo ukoreninjene v vaši deželi. V naših dneh zelo potrebujemo osebe, ki znajo pogumno pričevati o moralnih vrednotah, ki jih uči evangelij,« jim je dejal.

Jutranje homilije iz Doma sv. Marte
Jutranja homilija, ki jo je sveti oče imel v ponedeljek med mašo v kapeli Doma sv. Marte, je govorila o preizkušnjah, ki jih je Izraelsko ljudstvo živelo v puščavi. Ljudstvo se je naveličalo potovanja, kar je enako, ko osebe začnejo živeti hojo za Gospodom, a se na neki točki zazdi, da so jih preizkušnje premagale. To je tisti trenutek v življenju, ko nekdo reče: »Zdaj pa je dovolj!« Začne se mu tožiti po preteklosti: »Koliko mesa, koliko čebule, koliko dobrih stvari smo lahko jedli.« Papež Frančišek je opozoril na pristranskost tega bolnega spomina, te popačene nostalgije, saj je to bila vendar hrana v suženjstvu, ko so bili sužnji v Egiptu. »To so utvare, ki jih prinaša hudič. Dá ti videti lepoto neke stvari, ki si jo zapustil, od katere si se obrnil stran, v trenutku zapuščenosti na poti, ko še nisi prispel do Gospodove obljube. Nekaj podobnega je tudi postni čas, tudi življenje je kakor postni čas: vedno so preizkušnje in Gospodove tolažbe, imamo mano, imamo vodo, imamo prepelice … A tista hrana tam je bila boljša. Vendar pa ne pozabi, da si jo jedel za mizo suženjstva.«

Sklenimo s spodbudo iz homilije, ki jo je papež imel med jutranjo mašo v torek. Takole je dejal: »Zvesti Bog ne more zanikati samega sebe, ne more zanikani nas, ne more zanikati svoje ljubezni, ne more zanikati svojega ljudstva, ne more zanikati, ker nas ljubi. To je Božja zvestoba. Ko pristopimo k zakramentu sprave, lepo prosim, ne mislimo, da gremo v čistilnico, da bi si odstranili umazanijo. Ne. Gremo, da bi prejeli objem ljubezni tega zvestega Boga, ki nas vedno čaka. Vedno.«

 

25/03/2018 10:00