2018-03-27 13:39:00

Odlomki iz letošnjega križevega pota v Koloseju, ki so ga pripravili mladi


VATIKAN (torek, 27. marec 2018, RV) – V petek zvečer bo v rimskem Koloseju potekal tradicionalni križev pot. V pripravi nanj se bomo vsak dan zaustavili ob odlomkih iz premišljevanj, ki so jih ob posameznih postajah tokrat napisali mladi pod vodstvom prof. Andrea Monde.

1. postaja: Jezus je obsojen na smrt
Valerio ob prizoru s Pilatom in množico, ki Jezusa obsodi na smrt, razmišlja o tem, da se tudi mi danes pred takšno krivico zgrozimo in bi se najraje distancirali. Vendar pa pozabljamo, kolikokrat smo tudi mi prvi izbrali, da rešimo Baraba namesto Jezusa. Ko je bilo naše uho gluho za klic Dobrega, ko pred seboj nismo želeli videti krivice. Na trgu, polnem ljudi, bi bilo dovolj, da bi podvomilo le eno samo srce, da bi se vzdignil en sam glas proti tisočim glasovom zla. Vsakokrat, ko nas bo življenje postavilo pred izbiro, se spomnimo tistega trga in tiste napake. Dopustimo svojemu srcu, da dvomi in zapovejmo svojemu glasu, naj se vzdigne.
Valerio svoje razmišljanje zaključi z naslednjo prošnjo: »Gospod, prosim te, bdi nad našimi izbirami, razsvetljuj jih s svojo Lučjo, goji v nas zmožnost izpraševanja: le zlo je tisto, ki nikoli ne dvomi. Drevesa, ki poženejo korenine v zemljo, se posušijo, če jih zaliva zlo; vendar pa si ti položil naše korenine v nebo in krošnjo na zemljo, da bi te prepoznali in ti sledili.«

2. postaja: Jezusu naložijo križ
Svoje premišljevanje za drugo postajo križevega pota sta prispevali Maria in Margherita. Ob dejstvu, da Jezus sprejme križ brez upiranja, se spomnita svojih nasprotnih drž in jeze, kadar ju doletijo naloge, ki se jima zdijo težke in krivične. »Ti pa ne storiš tako,« nadaljuje meditacija. »Le kakšno leto starejši si od mene – danes bi se reklo, da si še mlad – vendar pa si krotek in resno vzameš to, kar ti ponuja življenje, vsako priložnost, ki se ti pokaže; kakor da bi želel iti do dna stvari ter odkriti, da obstaja vedno nekaj več od tistega, kar se zdi, pomen, ki je skrit in presenetljiv. Ti mi pomagaš razumeti, da je ta križ križ zveličanja in osvoboditve, križ podpore pri ovirah, lahek jarem, breme, ki ne teži.«
»Gospod, prosim, pomagaj nam, da bi mogli v luči tvojega križa, znamenja naše vere, sprejemati svoje trpljenje ter, razsvetljeni s tvojo ljubeznijo, objeti svoje križe, ki jih sta jih poveličala tvoja smrt in vstajenje. Podari nam milost, da bi gledali svojo zgodovino in v njej ponovno odkrili tvojo ljubezen do nas.«

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem
Caterina ob Jezusovem prvem padcu pod križem premišljuje o ponižanju ter o popolni izročenosti Očetovi ljubezni, v moči katere ponovno vstane in nadaljuje svojo pot. Takole zapiše: »S svojim pogumom nas učiš, da neuspehi in padci ne smejo nikoli zaustaviti naše poti ter da imamo vedno na voljo izbiro: vdati se ali ponovno vstati s teboj. Prosim te, Gospod, prebudi v nas mladih pogum, da bi po vsakem padcu ponovno vstali, prav tako, kot si ti storil na poti proti Kalvariji. Prosim te, daj, da bi znali vedno ceniti izredno velik in dragocen dar življenja ter da neuspehi in padci ne bi bili nikoli razlog, da bi ga zavrgli, zavedajoč se, da moremo, če ti zaupamo, ponovno vstati ter najti moč, da gremo naprej, vedno.«

4. postaja: Jezus sreča svojo mater
»Vidim te, Jezus, ko srečaš svojo mater. Marija je tam, hodi po prenapolnjeni ulici, zraven nje je veliko ljudi. Od drugih se razlikuje le v dejstvu, da je tam zato, da spremlja svojega sina.« S temi besedami pa svoje razmišljanje ob 4. postaji križevega pota začne Agnese ter nadaljuje: »Marija, zdaj si žalostna, tako kot bi bila katerakoli žena na tvojem mestu, vendar pa nisi obupana. Tvoje oči niso ugasle, ne gledajo v prazno, ti ne hodiš s sklonjeno glavo. Blesteča si tudi v svoji žalosti, saj imaš upanje, veš, da potovanje tvojega sina ne bo le enosmerno in veš, čutiš, kakor čutijo le mame, da ga boš kmalu ponovno videla. Prosim te, Gospod: pomagaj nam imeti vedno pred očmi zgled Marije, ki je sprejela smrt svojega sina kot veliko skrivnost zveličanja. Pomagaj nam delovati s pogledom, usmerjenim v dobro drugih, in umreti v upanju na vstajenje ter v zavedanju, da nismo nikdar sami; da nas Bog nikoli ne zapusti, prav tako ne Marija, dobra mati, ki ima vedno zelo rada svoje otroke.«

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Chiara ob srečanju med Jezusom in Simonom iz Cirene razmišlja o neštetih srečanjih in tudi sporih, ki jih mladi živijo vsak dan, ko so neprenehoma v stiku z novimi stvarnostmi ter osebami. Takole zapiše: »V nepričakovanem srečanju, v nesreči, presenečenju je skrita priložnost, da ljubimo, da bolje spoznamo drugega, tudi takrat, ko se nam zdi drugačen. Včasih se počutimo kakor ti, Jezus, ko nas zapustijo tisti, za katere smo mislili, da so naši prijatelji, pod težo, ki nas pritiska k tlom. Vidim te, Jezus: zdaj se zdi, da občutiš malo olajšanja, za trenutek uspeš zadihati, zdaj, ko nisi več sam. In vidim Simona: kdove, če je občutil, da je tvoj jarem lahek, kdove, če se zaveda, kaj pomeni tisti nepričakovan dogodek v njegovem življenju.
Gospod, prosim te, da bi mogel vsakdo izmed nas najti pogum, da bi bili kakor Simon iz Cirene, ki vzame križ in sledi tvojim korakom. Vsak izmed nas naj bo tako ponižen in močan, da si naloži križ človeka, ki ga srečamo. Daj, da bi mogli takrat, ko se čutimo sami, prepoznati na svoji poti kakšnega Cirenejca, ki se ustavi in si naloži naše breme. Podari nam milost, da bi znali iskati to, kar je najbolje v vsakem človeku, da bi bili odprti za vsako srečanje tudi v različnosti. Prosim te, da bi se mogel vsak izmed nas nepričakovano prepoznati ob tvoji srani.«

6. postaja: Veronika obriše Jezusov obraz
»Neka žena se prerine med množico, da bi od blizu videla tisti obraz, ki je morda tolikokrat govoril njeni duši, ter ki ga je ljubila.« Tako ob šesti postaji križevega pota razmišlja Cecilia in nadaljuje: »Tista žena, Veronika, o kateri ne vemo ničesar, si prisluži raj s preprostim dejanjem dejavne ljubezni. Približa se ti, opazuje tvoj trpeč obraz in ga ljubi še bolj kakor prej. Veronika se ne zaustavi pri zunanjem videzu, ki je danes v naši družbi podob tako pomemben, ampak brezpogojno ljubi popačen, zanemarjen, nenaličen in nepopoln obraz. Tisti obraz, tvoj obraz, Jezus, prav v svoji nepopolnosti kaže popolnost tvoje ljubezni do nas. Prosim te, Jezus, daj mi moč, da bi se približala drugim ljudem, vsakemu človeku, mlademu ali staremu, revnemu ali bogatemu, tistemu, ki mi je blizu ali nepoznanemu, ter v teh obrazih videla tvoj obraz. Pomagaj mi, da se ne bi obotavljala pri pomoči bližnjemu, v katerem ti prebivaš, kakor ti je Veronika prihitela na pomoč na poti proti Kalvariji.«

7. postaja: Jezus pade drugič pod križem
O Jezusovem drugem padcu Francesco razmišlja: »Vidim te, Jezus, ko ponovno padeš pred mojimi očmi. S tem, ko padeš, mi ponovno pokažeš, da si človek, pravi človek. In vidim, da ponovno vstaneš, še odločneje kakor prej. Ne vstaneš z oholostjo; v tvojem pogledu ni ošabnosti, je ljubezen. Ko nadaljuješ svojo pot, ko po vsakem padcu vstaneš, oznanjaš svoje vstajenje, pokažeš, da si si pripravljen ponovno in za vedno naložiti na svoje krvaveče rame težo človekovega greha. S tem, ko si ponovno padel, si nam dal jasno sporočilo ponižnosti. Želel si postati kakor mi in zdaj nam pokažeš, da si nam blizu, z istimi napori, s slabostmi, kot jih imamo sami. Zdaj si tudi ti, na ta petek, kot se zgodi tudi nam, onemogel zaradi bolečine. Vendar pa imaš moč, da greš naprej, ne bojiš se težav, na katere lahko naletiš, in veš, da je na koncu napora raj; ponovno vstaneš in se napotiš prav tja, da nam odpreš vrata svojega kraljestva. Čutim vrtoglavico: nismo vredni, da bi primerjali svoje napore in padce s tvojimi. Tvoji so darovanje, največje darovanje, ki ga bodo mogle videti moje oči ter vsa zgodovina.
Prosim te, Gospod, daj, da bomo pripravljeni ponovno vstati po tem, ko pademo, da bi se mogli česa naučiti iz svojih neuspehov. Spomni nas, da se moremo, kadar zgrešimo in pademo, če smo s teboj in se oklenemo tvoje roke, učiti in ponovno vstati. Daj, da bi mogli mi, mladi, vsem prinašati tvoje sporočilo ponižnosti ter da bi prihodnje generacije uprle oči vate ter znale prepoznati tvojo ljubezen. Nauči nas pomagati tistemu, ki trpi in pade poleg nas: obrisati njegov pot ter mu podati roko, da ponovno vstane.

8. postaja: Jezus sreča jeruzalemske žene
Sofia je premišljevala o Jezusovem srečanju z jeruzalemskimi ženami, o njegovem opominu, konkretnih in neposrednih besedah, ki se lahko zdijo trde in stroge, saj so odkrite. »Danes smo navajeni na svet, poln ovinkarjenja, hladna hinavščina zastira in filtrira to, kar želimo v resnici reči; vedno bolj se izogibamo opominov, drugega raje prepustimo njegovi usodi in ne poskrbimo za to, da bi ga posvarili v njegovo dobro. Ti, Jezus, govoriš ženam kakor oče, tudi tako, da jih grajaš; tvoje besede so besede resnice, njihov namen je popraviti in ne obsojati. Gre za jezik, ki je drugačen od našega, ti vedno govoriš ponižno in sežeš naravnost v srce.  
Prosim te, Gospod, da bi mogla skupaj z ženskami in moškimi tega sveta postajati vedno bolj velikodušna do tistih, ki so potrebni pomoči, prav tako, kakor si delal ti. Daj nam moč, da bomo šli proti toku ter vstopali v pristen stik z drugimi, gradili mostove ter se izogibali zapiranja v egoizem, ki vodi v samoto greha.« 

9. postaja: Jezus pade tretjič pod križem
Ob njej je premišljevala Chiara, ki je zapisala: »Vidim te, Jezus, ko padeš tretjič. Že dvakrat si padel in dvakrat si ponovno vstal. Ob tem tretjem in zadnjem padcu pa se zdi, da si dokončno poražen. Kolikokrat se nam v vsakdanjem življenju zgodi, da pademo! Pademo tolikokrat, da niti ne štejemo več, vendar pa vedno upamo, da bo vsak padec zadnji, saj je za soočanje trpljenja potreben pogum upanja. Ko nekdo velikokrat pade, mu moči popustijo in upanja dokončno izpuhtijo.
Predstavljam si, da sem poleg tebe, Jezus, na poti, ki te vodi v smrt. Nekdo ti je že poskušal pomagati, vendar pa si zdaj onemogel, nepremičen, ohromljen in zdi se, da ne boš več mogel iti naprej. Vendar pa nenadoma vidim, da vstaneš in ponovno začneš hoditi. Da, greš v smrt, vendar želiš pri tem iti do konca. Morda je to ljubezen. Razumem, da ni pomembno, kolikokrat bomo padli; vedno bo zadnja, morda najhujša, najstrašnješa preizkušnja, v kateri smo poklicani najti moč, da bi prispeli na konec poti. Za Jezusa je konec križanje, nesmisel smrti, ki pa razodeva globlji pomen, višji cilj: ta, da bi nas vse zveličal.
Prosim te, Gospod, podari nam vsak dan pogum, da gremo naprej po svoji poti. Daj, da bi do konca sprejeli upanje in ljubezen, ki si nam ju podaril. Da bi mogli vsi soočati življenjske izzive z močjo in vero, s katero si ti živel zadnje trenutke svoje poti proti smrti na križu.«

10. postaja: Jezusu vzamejo obleko
Greta Giglio ob 10. postaji križevega pota razmišlja o človekovem dostojanstvu: »Vzeli so ti oblačila, Jezus, in zanja žrebali. V začetku časov je tvoj Oče zašil oblačila za ljudi, da bi jih odel z dostojanstvom; zdaj ti jih ljudje trgajo s telesa. Vidim te, Jezus, in vidim mladega migranta, uničeno telo, ki prispe v deželo, ki je prepogosto kruta, pripravljena, da mu vzame obleko, edino njegovo imetje, in jo proda; da ga pusti tako z njegovim križem, ki je podoben tvojemu, z njegovim trpinčenim telesom, kot je tvoje, z njegovimi velikimi očmi, polnimi bolečine, kot so tvoje.
Vendar pa ljudje pogosto pozabljamo, da se dostojanstvo nahaja pod tvojo kožo, je del tebe in bo vedno s teboj, in toliko bolj v tem trenutku, v tej goloti. Vidim te in razumem veličino in lepoto tvojega dostojanstva, dostojanstva vsakega človeka, katerega nihče ne bo mogel nikdar izbrisati.
Prosim te, Gospod, daj, da bi mogli vsi prepoznati lastno dostojasntvo naše narave. Daj, da bi mogli vedno videti dostojanstvo drugih in ga spoštovati ter varovati. Prosimo te, podeli nam pogum, ki je potreben, da bi razumeli sebe onkraj tega, kar nas ogrinja; ter da bi sprejeli goloto, ki nam je lastna ter nas spominja na našo revščino, v katero si se ti tako zaljubil, da si dal za nas svoje življenje.«

11.postaja: Jezusa pribijejo na križ
»Hoteli so kaznovati tebe, nedolžnega, tako, da so te pribili na les križa. Kaj bi na njihovem mestu storila jaz, bi imela pogum, da bi prepoznala tvojo, svojo resnico?« Tako se ob 11. postaji križevega pota sprašuje Greta Sandri in nadaljuje: »Ti si imel moč, da si prenašal težo križa; tega, da ti niso verjeli, da si bil obsojen zaradi svojih neugodnih besed. Danes ne uspemo prenesti kritike, kakor da bi bila vsaka beseda izrečena zato, da bi nas ranila.
Ti se nisi ustavil niti pred smrtjo, globoko si verjel v svoje poslanstvo ter si zaupal svojemu Očetu. Danes, v svetu interneta, smo tako pogojeni z vsem, kar kroži po spletu, da včasih dvomim tudi v svoje besede. Tvoje besede pa so drugačne, so močne v tvoji šibkosti. Ti si nam odpustil, nisi gojil zamere, učil si nastaviti drugo lice ter šel preko, vse do popolne daritve.
Gledam okrog sebe in vidim oči, uprte v zaslon telefona, ki so zaposlene s tem, da na družabnih omrežjih pribijajo vsako napako drugih brez možnosti za odpuščanje. Ljudi, ki v krempljih jeze kričijo, da se sovražijo iz najbolj puhlih razlogov.
Gledam tvoje rane in se zdaj zavedam, da sama ne bi imela moči, ki si jo imel ti. Vendar pa sedim ob tvojih nogah in se tudi jaz želim znebiti vsakega omahovanja, vstanem s tal, da bi mogla biti bližje tebi, tudi če le za kakšen centimeter.
Prosim te, Gospod, daj, da bi mogla vpričo dobrega to dobro priznati; daj, da bi pred krivico imela pogum vzeti življenje v svoje roke in ravnati drugače; daj, da bi se mogla osvoboditi vseh strahov, ki me hromijo kakor žeblji ter me oddaljujejo od življenja, ki si ga ti upal in pripravil za nas.«  

12. postaja: Jezus umre na križu
»Vidim te, Jezus, in tokrat te raje ne bi videl. Umiraš. Lep si bil na pogled, ko si govoril množicam, zdaj pa vsega konec. In jaz ne želim videti konca; prepogosto sem obrnil pogled proč, skoraj sem se že navadil bežati pred bolečino in smrtjo, dal sem si anestezijo.« S temi besedami svoje razmišljanje ob 12. postaji začne Dante Monda in nadaljuje: »Tvoj krik na križu je močan, para ušesa: nismo bili pripravljeni na tolikšno muko, nismo in nikoli ne bomo. Pred smrtjo in trpljenjem nagonsko bežimo, zagrabi nas panika; zavračamo ju, raje gledamo drugam ali zapremo oči. Ti pa ostaneš tam, na križu, čakaš nas razprostrtih rok, odpiraš nam oči.
To je velika skrivnost, Jezus: ljubiš nas tako, da umreš, da si zapuščen, da podariš svojega duha, da izpolniš Očetovo voljo, da se umakneš. Ti ostajaš na križu in to je vse. Ne poskušaš razložiti skrivnosti smrti, dopolnitve vseh stvari, ti storiš več: prečkaš jo z vsem svojim telesom in duhom. Velika skrivnost, ki nas še vedno sprašuje in vznemirja; izziva nas, vabi nas, naj odpremo oči, da bi znali videti tvojo ljubezen tudi v smrti, še več, celo začenši od smrti. Prav tam si nas vzljubil, v našem najbolj resničnem stanju, ki ga ni mogoče odpraviti ali se mu izogniti. Prav tam doumevamo, čeprav še nepopolno, tvojo živo in pristno navzočnost. Po tem nas bo vedno žejalo: po tvoji bližini, po tvojem biti »Bog z nami«.
Prosim te, Gospod, odpri moje oči, da bi te videl tudi v trpljenju, v smrti, v koncu, ki ni pravi konec. Vznemiri mojo brezbrižnost s svojim križem, stresi mojo otrplost. Vedno me sprašuj s svojo pretresljivo skrivnostjo, ki premaga smrt in podarja življenje

13. postaja: Jezusa snamejo s križa
Ob 13. postaji je razmišljala Flavia: »Vidim te, Jezus: zdaj te ni več tam, na križu; vrnil si se, od koder si prišel, položen si v naročje zemlje, v naročje svoje matere. Zdaj je trpljenje minilo, prešlo. To je ura sočutja. V tvojem telesu brez življenja odmeva moč, s katero si se soočal s trpljenjem. Smisel, ki ti ga je uspelo dati trpljenju, odseva v očeh tistega, ki je še tam in ti je ostal blizu ter ti bo vedno ostal ob strani v podarjeni in prejeti ljubezni. Zate, za nas se odpira novo življenje, nebeško, podobno tistemu, kar se upre in se ne da uničiti smrti: ljubezen. Ti si tu, z nami, vsak trenutek, na vsakem koraku, v vsaki negotovosti, v vsaki senci. Medtem ko se senca groba daljša nad tvojim telesom, položenim v objem tvoje matere, te vidim in me je strah, a ne obupujem, zaupam, da bo luč, tvoja luč, znova zasijala.
Prosim te, Gospod, daj, da bo v nas upanje vedno živo, vedno živa tudi vera v tvojo brezpogojno ljubezen. Daj, da bomo lahko ohranjali vedno živ in svetal pogled proti večnemu zveličanju in da nam bo uspelo najti počitek in mir na naši poti.«

14. postaja: Jezusa položijo v grob
Marta pa je ob zadnji postaji križevega pota zapisala: »Ne vidim te več, Jezus, zdaj je tema. Od daleč je Jožef iz Arimateje sledil tvojim korakom, zdaj pa te po prstih spremlja v snu, te krade pogledom ogorčenih in zlobnih. Rjuha pokriva tvoj hlad, briše tvojo kri in pot ter jok. Padaš s križa, a lahkotno. Jožef te dvigne za rame, a ti si lahek. Ne nosiš bremena smrti ne sovraštva ne zamere. Spiš kakor tedaj, ko si bil na mlačni slami povit in te je neki drug Jožef držal v naročju. Kakor tedaj ni bilo prostora zate, tudi zdaj nimaš, kamor bi položil glavo. Toda na Kalvariji, na trdi lobanji sveta, tam raste vrt, kamor še nihče ni bil pokopan.
Kam si odšel, Jezus? Kam si se spustil, če ne v brezno? Kam, če ne v še nedotaknjen kraj, v najožjo celico? Ujet si v naše lastne okove, v našo lastno žalost si zaprt. Kakor mi si hodil po zemlji, zdaj pa si si vzel prostor pod zemljo kakor mi. Rada bi stekla daleč proč, vendar pa si ti v meni. Ni mi treba ven, da bi te iskala, ker že trkaš na moja vrata.
Prosim te, Gospod, ki se nisi razodel v slavi, ampak v tihoti temne noči. Ti, ki ne gledaš na zunanjost, ampak vidiš na skrivnem ter vstopaš v globine, iz globine prisluhni našemu glasu: daj, da se bomo mogli utrujeni odpočiti v tebi, v tebi prepoznati svojo naravo, v ljubezni tvojega spečega obličja videti svojo izgubljeno lepoto.«








All the contents on this site are copyrighted ©.