2018-03-27 13:25:00

Patriarh Sako: To, kar manjka v Iraku


BAGDAD (torek, 27. marec 2018, RV) – »Imamo svobodo izražanja in misli, a najbolj nam manjka varnosti. Manjkajo tudi delo, ekonomski zagon, politična stabilnost,« pravi babilonski kaldejski patriarh Louis Raphael Sako o razmerah v Iraku po petnajstih letih od padca Huseinovega režima. 20. marca 2003 je mednarodna koalicija z ZDA na čelu začela operacijo Iraška svoboda, da bi zrušila režim, ki bi naj razpolagal z orožjem za množično uničenje. Bombardiranje Bagdada in navzočnost tujih vojakov sta sprožila državljansko vojno med šiiti in suniti ter gverilo proti ameriški vojski, kar je povzročilo dejansko destabilizacijo celotne regije, vse do nastanka t. i. Islamske države.

»Ljudje so se lahko z roko dotaknili dejstva, da mir in demokracija nista rezultat čarovnije, še manj pa rezultat nekega ukaza,« je za agencijo Sir zatrdil patriarh Sako. Po njegovem prepričanju bi »Američani morali prebivalstvo vzgojiti za demokracijo, pripraviti jih za odgovorno svobodo«, kajti Irak v tistem času ni imel prave demokracije. Režim je bil diktatorski, obstajala je plemenska in sektaška kultura. Američani tega niso dobro razumeli. »Niso dovolj slogani za vzpostavitev demokracije,« pripomni patriarh. A treba je izpostaviti, da se danes ljudje zavedajo pomembnosti spremembe za novi Irak. Na Trgu osvoboditve v Bagdadu vsak petek potekajo manifestacije, udeležuje pa se jih tudi veliko kristjanov. Zahtevajo sekularno vlado, svobodo, enakost, spoštovanje pravic, kar so osnovne pravice v vsaki demokratični državi.

Sako je prepričan, da vojna v Iraku ni končana: »Na nekaterih položajih so še vedno spopadi in teroristični napadi. A kar je treba premagati, sta miselnost in ideologija islamske države. Za to pa je potreben čas. Da bi prišli iz te situacije so potrebni mir, varnost, delo, izobrazba, stabilnost, vzgoja za spoštovanje in strpnost. Kot kristjani smo se v Bagdadu navadili na določeno varnost, a pred nekaj dnevi je bila ena od naših družin pokončana. Vsi smo ostali pretreseni.«

Patriarh Sako poudari, da sta potrebna mir in stabilnost, predvsem pa priznanje polnega državljanstva za vse družbene komponente, tudi za kristjane: »Vsi smo iraški državljani, otroci iste zemlje. Zakaj postavljati pregrade med ljudi?« Sektaška kultura nima prihodnosti. Plemena, sekte ali policija ne morejo ščititi državljanov, to lahko stori samo država s policijo in vojsko. »Prebivalstvo je treba seznaniti s temi stvarmi in s potrebo po sekularni vladi.«

Patriarh izrazi pretresenost nad iraško ustavo, ki je bila sprejeta leta 2005: »To je past za druga verstva.« Drugi člen dokumenta namreč določa islam kot uradno državno religijo in primarni vir zakonodaje, istočasno pa zahteva, naj zakoni ne nasprotujejo demokraciji in temeljnim pravicam. »Religija ne more biti vir pravic za neko državo. To mora biti politika. Družba mora biti od vseh in za vse,« je jasen Sako.

Brez zadržka pritrdi, da »so kristjani žal tarča in to mora biti jasno«, čeprav se preganjanja ne dogajajo samo v Iraku, ampak tudi na trudih koncih sveta. Kristjani niso sprejeti. »Tudi na zahodu, kjer obstaja močna brezbrižnost, je kristjane pogosto sram javno izpovedati svojo vero. Napadi na kristjane ne obstajajo samo pri nas.« Pomembno in nujno je, da se kristjani vrnejo nazaj v Irak. Od dvajset tisoč družin se jih je trenutno vrnilo sedem tisoč. Ostaja vrsta problemov: vse hiše še niso obnovljene ali ponovno zgrajene. Mnoge so bile požgane ali popolnoma porušene. Potrebnega je veliko denarja.

Patriarh Sako sklene z željo, da bi vsak kristjan bil graditelj miru in bi odprl oči za Kristusa vere in ne samo zgodovinskega Kristusa: »Če verujemo vanj, se vse spremeni. To vero moramo imeti.«

 








All the contents on this site are copyrighted ©.