Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Duhovne misli \ Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za krizmeno mašo

Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'.

28/03/2018 11:29

V središču dopoldanskega bogoslužja na veliki četrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolniško maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, mašniško in škofovsko posvečenje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan'in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odrešenjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti naše vere, ki zajame telo in dušo, torej celotnega človeka. Kruh in vino sta sad zemlje in človekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nanaša na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova človeškost je po enosti Sina z Očetom vključena v občestvo s Svetim Duhom in tako na edinstven način 'maziljena', prežeta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl našo človeškost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega deležne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posvečena, spominjajo na nalogo, ki je neločljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno mašo na veliki četrtek, 5. aprila 2012
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivejše in bližje načine. Sv. Pavel je bil za svoje učence »prevod« Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega življenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena.

Krizmena maša je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem. Vprašajmo se: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokorščini skupine duhovnikov v eni od evropskih držav. Ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami? Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot.

Dva ključna izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. V današnji tako inteligentni družbi se vedno bolj širi verska nepismenost. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gorečnost za duše je izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

28/03/2018 11:29