P. Pizzaballa med velikonočno vigilijo: Nov postane, kdor sprejme Kristusa

JERUZALEM (sobota, 31. marec 2018, RV) – V Jeruzalemu so velikonočno vigilijo obhajali že danes zjutraj. Slovesno mašo je v cerkvi Božjega groba daroval apostolski administrator p. Pierbattista Pizzaballa. Med homilijo je dejal, da krščanstvo ne prinaša ničesar novega, ampak stvarnost sveta gleda na popolnoma nov način, razlaga jo drugače: »Novo nebo in nova zemlja sta v resnici ista kot vedno, a nova postanega, ker je ta, ki ju gleda, nov. In nov postane, kdor zna sprejeti ljubezen, ki se nam daje, kdor zna sprejeti Kristusa, našo veliko noč.«

Med vigilijo obhajamo Božjo zvestobo zavezi in njegovo odpuščanje. Skozi stoletja Bog ne dela drugega, kot vedno znova vzpostavlja svoj odnos s človekom, od Adama, Abrahama in vse do Jezusa. Sedaj živimo v tem Upanju, ki je prav tako gotovost: vstali Kristus. Živimo v Njem in On živi v nas. Naša smrt nas več ne straši, za vedno je premagana.

P. Pizzaballa je izpostavil, da ne gre za človeško upanje, za neko malo upanje, ki je vezano na naša mala pričakovanja, zaprta v naša omejena obzorja. »Gre za Upanje, ki razsvetljuje življenje in ga presega, ki presega smrt in ravno zato razsvetljuje današnje življenje. Upanje namreč odpira naše zemeljsko življenje za nove perspektive: ne prelaga na jutri, da bi nam vzelo prizadevanje danes. Nasprotno, spodbuja nas, da delujemo tukaj, danes in zdaj, da damo smisel in smer mnogim majhnim pričakovanjem našega časa.« To Upanje daje vsemu, kar storimo za najmanjše brate, okus po svetu, ki bo zagotovo prišel in katerega del že smo, ki ne pozna razočaranja in ostaja kljub naši nezvestobi in izdajstvu.

Žalostno bi bilo, če bi pokleknili pred praznim grobom, ki je znamenje našega upanja, in potem zavrnili upanja naših bratov. Če je vstali Kristus, Upanje naše, šel pred nami, ga bomo torej našli onkraj groba. Upanje ni tukaj: on živi v Očetu in v vsakem človeku, ki je lačen in žejen, ki je nag ali brez hiše, ki je bolan ali jetnik. »Grob nas vodi k dejanju usmiljenja,« je dejal Pizzaballa, »medtem kot nam Živi pravi, naj gremo, naj gremo pred njim vsepovsod po svetu. Preteklost, tradicije, naši obredi so lahko kraji, kamor so ga položili, če nas ne odprejo za razsežnost srečanja in oznanila. On pojde pred nami v Galilejo, kar pomeni vsepovsod po svetu.«

Moramo torej iti ven in teči, da bi oznanili to veliko novost in o njej pričevali. Pizzaballa je spodbudil, naj se ne omejimo samo na sklonjeno držo objokovanja nad grobom. Ne upognimo se sami vase, v svoja mala in velika človeška upanja. Ta postavljajo našo prihodnost na naše vire in naše strategije. Gradimo nekoristne pastoralne in cerkvene strukture. A s tem se ne začne. Tri žene iz evangelija so šle h grobu, da bi tam jokale, s svojimi malimi skrbmi. Vrnile pa so se v teku in prestrašene.

Pred nami je namreč nekaj večjega, neizmernega, kar moramo sporočili: »Ni ga tukaj … Pojdite v Galilejo, odšel je pred vami.« Reči, da kamor koli bomo šli, ga bomo našli, ker je tja že šel pred nami. Da ne obstaja nobena človeška izkušnja, ki se je Upanje ne bi moglo dotakniti in jo ozdraviti. Da obstaja veselje, ki prebiva v našem srcu in ki lahko prebiva v srcu vsakega. Da živimo na novem nebu in novi zemlji, ne zato, ker sta se spremenila, ampak ker smo se mi spremenili in zdaj vse vidimo na nov način.