Beri članek Pojdi na menijsko vrstico

Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:

Papež Frančišek \ Srečanja in dogodki

Papeževa molitev ob koncu križevega pota v Koloseju

Papež Frančišek med molitvijo ob koncu križevega pota - AP

31/03/2018 09:07

VATIKAN (sobota, 31. marec 2018, RV) – Pred sklepnim blagoslovom po koncu križevega pota v Koloseju na veliki petek je papež Frančišek zmolil naslednjo molitev:

Gospod Jezus, naš pogled, poln sramu, skesanosti in upanja, se obrača k tebi.
Vpričo tvoje najvzvišenejše ljubezni naj nas obliva sram, ker smo te pustili samega, da si trpel za naše grehe:
sram, ker smo pobegnili pred preizkušnjo, čeprav smo ti tisočkrat rekli: »Tudi če te vsi zapustijo, jaz te ne bom«;
sram, ker smo izbrali Baraba in ne tebe, oblast in ne tebe, videz in ne tebe, boga-denar in ne tebe, posvetnost in ne večnosti;
sram, ker smo te skušali z usti in s srcem vsakič, ko smo se znašli pred preizkušnjo in smo ti rekli: »Če si mesija, se reši in bomo verovali«;
sram, ker se je toliko ljudi – in celo nekaj tvojih služabnikov – pustilo zavesti oblastiželjnosti in slavohlepju, tako da so izgubili svoje dostojanstvo in svojo prvo ljubezen;
sram, ker naši rodovi puščajo mladim svet, ki ga lomijo razkoli in vojne; svet, ki ga požira sebičnost, kjer so mladi, mali, bolni in ostareli odrinjeni na rob;
sram, ker smo izgubili sram;
Gospod Jezus, daj nam vedno milost svetega sramu!

Naš pogled je poln tudi skesanosti, ki vpričo tvojega zgovornega molka prosi za tvoje usmiljenje:
skesanosti, ki klije iz gotovosti, da nas edino ti lahko rešiš zla, edino ti ozdraviš naše gobavosti sovraštva, sebičnosti, prevzetnosti, pohlepa, maščevalnosti, poželjivosti, malikovanja, edino ti nas lahko znova objameš in nam vrneš sinovsko dostojanstvo ter se veseliš naše vrnitve domov, v življenje;
skesanosti, ki priteka iz občutja naše majhnosti, našega niča, naše praznote in ki se pusti pobožati tvojemu blagohotnemu in silnemu vabilu k spreobrnjenju;
skesanosti Davida, ki iz brezna svoje bede v tebi najde svojo edino moč;
skesanosti, ki se rojeva iz našega sramu, ki se poraja iz gotovosti, da bo naše srce ostalo vedno nemirno, dokler ne bo našlo tebe in v tebi svojega edinega vira polnosti in miru;
skesanosti Petra, ki je grenko zajokal, ko je njegov pogled našel tvojega, ker te je zatajil pred ljudmi.
Gospod Jezus, daj nam vedno milosti svete skesanosti!

Vpričo tvojega vzvišenega veličastva se v mrakobnosti našega obupovanja prižiga iskra upanja, ker vemo, da je tvoja edina mera ljubezni do nas ta, da nas ljubiš brez mere:
upanja, ker tvoje sporočilo še vedno navdihuje tudi danes toliko ljudi in narodov, da samo dobro lahko premaga zlo in hudobijo, samo odpuščanje lahko potolče zamero in maščevalnost, samo bratski objem lahko razpodi sovražnosti in strah pred drugim;
upanja, ker tvoja žrtev še naprej tudi danes oddaja vonj božanske ljubezni, ki boža srca tolikih mladih, ki ti še vedno posvečajo svoje življenje in postajajo živi zgled dobrote in zastonjskosti v tem našem svetu, ki ga razžira logika dobička in lahkega zaslužka;
upanja, ker toliko misijonarjev in misijonark še vedno tudi danes izziva dremavo vest človeštva, ko tvegajo svoje življenje, da bi ti služili v ubogih, v škartiranih, v emigrantih, v nevidnih, v izkoriščanih in v zapornikih;
upanja, ker je tvoja Cerkev – sveta in sestavljena iz grešnikov – še vedno tudi danes kljub vsem poizkusom, da bi jo očrnili, luč, ki sveti, opogumlja, dviga in pričuje o tvoji brezmejni ljubezni do človeštva, zgled nesebičnosti, ladja rešitve ter vir gotovosti in resnice;
upanja, ker je s tvojega križa, ki je sad požrešnosti in strahopetnosti številnih pismoukov in hinavcev, priteklo vstajenje, ki je preobrazilo temo groba v blesk jutranje zarje nedelje, ki ne bo poznala večera, in nas uči, da je tvoja ljubezen naše upanje.
Gospod Jezus, daj nam vedno milost svetega upanja!

Pomagaj nam, Sin človekov, da se otresemo posmeha levega razbojnika in vseh kratkovidnih in pokvarjenih, ki so v tebi videli priložnost, da jo izkoristijo, obsojenca, da ga očrnijo, poraženca, da ga zasmehujejo, še eno priložnost, da na druge in celo na Boga naprtijo svojo krivdo.

Prosimo pa te, Božji Sin, poistoveti nas z dobrim razbojnikom, ki te je gledal z očmi, polnimi sramu, kesanja in upanja; ki je z očmi vere videl v tvojem navideznem porazu božjo zmago in je tako pokleknil pred tvojim usmiljenjem ter je z iskrenostjo ukradel raj. 

31/03/2018 09:07