VATIKAN (nedelja, 1. april 2018, RV) – »To slovesnost smo začeli
zunaj, potopljeni v temo noči in mraz, ki jo spremlja. Čutimo težo tišine pred Gospodovo
smrtjo; tišine, v kateri se more prepoznati vsakdo imed nas in ki se spušča globoko
v špranje srca učenca, ki pred križem ostane brez besed.« S temi besedami je papež
Frančišek začel homilijo med velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra, preden je
krstil osem katehumenov: štiri iz Italije ter po enega iz Albanije, Peruja, Nigerije
in Združenih držav Amerike.
Ure učenca, ki je onemel pred bolečino, pred zavedanjem o svojih dejanjih
»To so ure učenca, ki je onemel pred bolečino, ki jo je povzročila Jezusova smrt:
kaj reči pred to stvarnostjo? Učenec, ki ostane brez besed, ko se zave svojih rekacij
v času ključnih ur Gospodovega življenja: pred krivico, ki je obsodila Učitelja, so
bili učenci tiho; pred obrekovanji in lažnimi pričevanji, ki jih je doživljal Učitelj,
so učenci molčali. Med težkimi in bolečimi urami trpljenja so učenci na dramatičen
način izkusili svojo nesposobnost, da bi tvegali in govorili v Učiteljev prid; še
več, zatajili so ga, se skrili, pobegnili, bili so tiho. (prim. Jn 18,25-27)
Noč današnjega učenca
Je noč tišine učenca, ki otrpne in ohromi, ki ne ve, kam iti pred tolikimi bolečimi
situacijami, ki ga tlačijo in obdajajo. Je današnji učenec, obnemel pred stvarnostjo,
ki se mu vsiljuje in mu daje čutiti ter, kar je še huje, ga prepriča, da ni mogoče
storiti ničesar, da bi premagali tolike krivice, ki jih na lastni koži živi toliko
naših bratov.
Je učenec, ki je pretresen, ker je potopljen v zatiralno rutino, ki mu vzame spomin,
utiša upanje ter ga navadi na "vedno se je delalo tako". Je onemel in temačen učenec,
ki se navadi in sprejme za nekaj običajnega Kajfov izraz: "Ne pomislite, da je za
vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade vas narod!" (Jn 11,50)
Sredi naših tišin bodo začeli vpiti kamni
In sredi naših tišin, kadar molčimo na tako neizpodbiten način, bodo začeli vpiti
kamni (prim. Lk 19,40) ter dali prostor največjemu oznanilu, ki ga je zgodovina kadarkoli
mogla obseči: "Ni ga tukaj. Vstal je." (Mt 28,6). Kamen pred grobom je zavpil in s
svojim krikom oznanil vsem novo pot. Stvarstvo je bilo prvo, ki je odmevalo o zmagi
Življenja nad vsemi stvarnostmi, ki so želele utišati in onemogočiti veselje evangelija.
Kamen groba je bil prvi, ki je poskočil ter na svoj način intoniral pesem hvale in
navdušenja, veselja in upanja, katere smo se vsi povabljeni udeležiti.
Oznanilo, ki ohranja naše upanje: Ni ga tukaj ... Vstal je!
In če smo včeraj z ženami zrli "tistega, ki so ga prebodli" (Jn 19,37; prim Zah 12,10),
smo danes z njimi poklicani zreti prazen grob in poslušati angelove besede: "Ne bojte
se [...] Vstal je." (Mt 28,5-6) Besede, ki želijo doseči naša najgloblja prepričanja
in gotovosti, naš način presojanja in soočanja vsakdanjih dogodkov; posebej naš način
odnosa z drugimi. Prazen grob želi izzvati, premakniti, izprašati, predvsem pa nas
želi spodbuditi, da bi verovali in zaupali, da se Bog "zgodi" v kakršnikoli situaciji,
v katerikoli osebi in da njegova luč lahko doseže najbolj nepredvidljive in zaprte
kotičke obstoja. Vstal je od smrti, vstal je s kraja, od katerega nihče ni pričakoval
ničesar; in čaka nas – kakor je čakal žene – da bi nas napravil za deležne njegovega
dela zveličanja. To je temelj in moč, ki ju imamo kot kristjani, da porabimo svoje
življenje in svojo energijo, inteligenco, čustva in voljo za iskanje in predvsem za
ustvarjanje posti dostojanstva. Ni ga tukaj ... Vstal je! To je oznanilo, ki ohranja
naše upanje in ga preoblikuje v konkretna dejanja dejavne ljubezni. Kako potrebujemo,
da bi dopustili, da ta izkušnja mazili našo krhkost! Kako potrebujemo, da bi bila
naša vera prenovljena, da bi bila naša kratkovidna obzorja postavljena pod vprašaj
in prenovljena s tem oznanilom! On je vstal in z Njim vstaja naše ustvarjalno upanje,
da bi soočali sedanje težave, saj vemo, da nismo sami.
Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira v naše zgodovine
Obhajati Veliko noč pomeni ponovno verjeti, da Bog prodira in ne neha prodirati v
naše zgodovine, izzivajoč naša enolična in hromeča določila. Obhajati Veliko noč pomeni
dopustiti, da Jezus premaga tisto malodušno držo, ki nas mnogokrat oblega in poskuša
pokopati vsakršno vrsto upanja.
Kamen je opravil svoj del, prav tako tudi žene. Zdaj smo na vrsti mi
Kamen groba je opravil svoj del, žene so opravile svojo del, zdaj je povabilo ponovno
namenjeno vam in meni: povabilo, da prekinemo s ponavljajočimi se navadami, da prenovimo
svoje življenje, svoje izbire in svoj obstoj. Povabilo, ki nam je namenjeno tam, kjer
se nahajamo, v tem, kar delamo in smo; z "deležem moči", ki jo imamo. Želimo sodelovati
pri tem oznanilu življenja ali pa bomo ostali nemi pred dogodki?
Ni ga tukaj, vstal je! In čaka te v Galileji, vabi te, da se vrneš v čas in na kraj prve ljubezni, da bi ti rekel: "Ne boj se, hodi za menoj."«
All the contents on this site are copyrighted ©. |