SIRIJA (sreda, 4. april 2018, RV) – »Ime in prihodnost.« Tako se imenuje nov projekt za otroke v Siriji, ki niso bili vpisani v matično knjigo; za tiste, ki niso mogli živeti mirnega otroštva, se šolati ter tiste, ki jih družba zavrača, ker so bili rojeni v obdobju džihadističnega nasilja ter v začasnih in prisilnih zakonih. Projekt s sredstvi, zbranimi preko združenja Pro Terra Sancta, vodijo latinski apostolski vikar v Alepu, msgr. George Abou Khazen, frančiškan p. Firas Lufti ter veliki mufti Mahmoud Akkam. Več o novi pobudi je v pogovoru za Vatikan News povedal p. Lufti, predstojnik Kolegija sv. Antona:
Neizbrisne posledice vojne
»Gre za otroke, ki so bili rojeni v času vojne, včasih v zakonih, ki so trajali le
nekaj mesecev, z džihadisti. Veliko otrok je med vojno izgubilo očeta ali pa so se
očetje vrnili v svojo državo. Matere so včasih sicer fizično prisotne, vendar pa so
utrpele hude posledice zaradi nasilja. Sedemletna vojna v Siriji je pustila neizbrisna
znamenja. Gre za vojno, ki je navidezno končana – bombe so prenehale – vendar pa so
ostale rane, ki nedvomno zahtevajo nujno ukrepanje. Ti otroci živijo skoraj na cesti.
Le redki izmed njih imajo dom, kjer živijo z mamo ali s starimi starši. V sebi nosijo
zelo veliko nasilja, zaradi vojne trpijo telesne in duševne travme.«
Sodelovanje z muslimani se je v času vojne okrepilo
Lepa značilnost te pobude je tudi dejstvo, da gre pri njem za sodelovanje z muslimansko
skupnostjo: »Projekt je nastal zahvaljujoč dialogu med muslimanskim in krščanskim
svetom, ki se je v teh letih vojne začel, okrepil in razvil.«
Upanje, utemeljeno na vstajenju Jezusa, ki je postal eden izmed nas
Ob koncu pogovora pa je p. Lufti povedal, kako v Siriji sredi trpljenja in stisk doživljajo
Veliko noč: »Govorimo predvsem o Božji milosti. Če bi gledali samo s človeškega vidika,
bi lahko govorili o popolnem propadu. Naše upanje pa je utemeljeno na smrti in vstajenju
Jezusa, ki je postal eden izmed nas. Je Bog z nami, Bog, ki nas ne zapusti. Verjamemo,
da moremo vsaj olajšati in ublažiti težo tega spopada. Seveda ne moremo poskrbeti
za vse potrebe družbe, ki je razdrobljena in uničena zaradi vojne. Kot bi rekla Mati
Terezija iz Kalkute, je to, kar počnemo, le kaplja v morje. Vendar pa brez te kaplje,
morje ne bi bilo isto.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |