Pri papežu misijonarji usmiljenja: Biti Božji sodelavci, živeti usmiljeno ljubezen

VATIKAN (torek, 10. april 2018, RV) – S papežem Frančiškom se je danes sestalo okoli 550 misijonarjev usmiljenja. Že od nedelje se mudijo v Rimu na posebnem srečanju, sestavljenem iz predavanj, razprav, molitve in spovedovanj. Danes dopoldne so se v Vatikanu najprej zbrali pri skupni molitvi in poslušali predavanje Rina Fisichelle, predsednika Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, ki srečanje tudi pripravlja. Sledila je avdienca s papežem, ob 12. pa še maša, ki jo je sveti oče daroval v baziliki sv. Petra. Srečanja se udeležujeta tudi dva misijonarja usmiljenja iz Slovenije, p. Robert Bahčič OFM in p. Silvin Krajnc OFM.

Biti sodelavci Boga– živeti usmiljeno ljubezen
Izhodišče papeževega govora je bil odlomek iz starozavezne knjige preroka Izaija, kjer beremo: »Ob času milosti sem te uslišal, na dan rešitve sem ti pomagal. Kajti Gospod tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih. Hči sionska pa pravi: 'Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.' Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,8.13-15). Po papeževih besedah gre za odlomek, ki je prepojen z usmiljenjem. Dobrohotnost, tolažba, bližina, obljuba večne ljubezni – vse to so izrazi, ki izražajo bogastvo Božjega usmiljenja.

To Izaijevo sporočilo aktualizira sv. Pavel: »Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,1-2). Papež je zbranim misijonarjem usmiljenja izpostavil Pavlovo trditev, da so Božji sodelavci: »Sporočilo, ki ga prinašamo v Kristusovem imenu, je sporočilo pomiritve z Bogom. Naš apostolat je poziv k iskanju in sprejetju Očetovega odpuščanja. Kot vidimo, Bog potrebuje ljudi, ki bodo v svet ponesli njegovo odpuščanje in njegovo usmiljenje. To je isto poslanstvo, ki ga je vstali Gospod dal svojim učencev na dan po njegovi veliki noči: 'Tedaj jim je Jezus spet rekel: Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam. In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.' Ta odgovornost, ki je položena v naše roke, zahteva življenjski slog, ki je koherenten s poslanstvom, ki smo ga prejeli. Biti sodelavci usmiljenja torej predpostavlja, da se živi usmiljeno ljubezen, ki smo jo mi prvi doživeli. Drugače ne bi niti moglo biti.«

Pavel ob koncu življenja ne zanika, kdo je bil prej, ne skriva svoje preteklosti. Lahko bi naštel mnoge svoje uspehe, skupnosti, ki jih je ustanovil. A raje izpostavi izkušnjo, ki ga je najbolj pretresla in mu zaznamovala življenje (glej 1 Tim 1,12). Timoteju pokaže pot, na katero se naj poda: prepoznati Božje usmiljenje, predvsem v svojem osebnem življenju. »Seveda ne gre za to, da bi se udobno namestili ob dejstvu, da smo grešniki, kakor da bi se hoteli vsakokrat opravičiti in s tem odstraniti moč spreobrnjenja,« je dejal papež in poudaril: »Vedno je treba začeti pred to trdno točo: Bog je z mano ravnal z usmiljenjem. To je ključ, da postanemo Božji sodelavci. Doživeli smo usmiljenje in se spremenili v služabnike usmiljenja. Skratka, služabniki se ne postavijo nad druge, kakor da bi bili sodniki bratom grešnikom. Pravi misijonar usmiljenja se zrcali v apostolovi izkušnji: Bog me je izbral, Bog se name zanaša, Bog mi je izkazal svoje zaupanje in me je, kljub temu, da sem grešnik, poklical, naj sem njegov sodelavec, da bi njegovo usmiljenje postalo realno, učinkovito in dotakljivo.«

Bog je vedno prvi
Sveti oče je v nadaljevanju izpostavil, da sprava ni »naša privatna pobuda« ali »rezultat naše zavzetosti«, kot se pogosto misli. »Vedno moramo poudariti, predvsem pa v zvezi z zakramentom sprave, da je prva pobuda vedno Gospodova,« je dejal. On je tisti, ki je pred nami v ljubezni. Zato Cerkev zna narediti prvi korak, zna brez strahu prevzeti pobudo, zna iti naproti, iskati oddaljene in priti na razpotja, ter povabiti izključene. Neizmerno si želi podarjati usmiljenje, saj je sama izkusila neskončno Očetovo usmiljenje in njegovo moč.

Ko k spovedniku pristopi spokornik se je po papeževih besedah pomembno in primerno zavedati, da ima pred sabo prvi sad srečanja z Božjo ljubeznijo, ki se je že prej zgodilo in med katerim je Bog s svojo milostjo odprl njegovo srce in ga naredil dovzetnega za spreobrnjenje. »Naše duhovniško srce bi moralo zaznati čudež pri osebi, ki se je srečala z Bogom in je že prej doživela učinkovitost njegove milosti,« je poudaril sveti oče. »Ne more biti resnične sprave, če se ta ne začne z milostjo med srečanjem z Bogom, ki je pred srečanjem z nami spovedniki. Ta pogled vere omogoča, da izkušnjo sprave zastavimo kot dogodek, ki ima svoj izvir v Bogu, v Pastirju, ki takoj ko se zave izgubljene ovce, jo gre iskat, dokler je ne najde (glej Lk 15,4-6).«

Pomagati Božji milosti
Kot drugi pomemben korak je papež izpostavil nalogo spovednika, da podpira Božjo milost in ji omogoči, da doseže izpolnitev, da torej ni zaman. Včasih se namreč lahko zgodi, da duhovnik s svojim obnašanjem spokornika oddalji, namesto da bi ga približal. Na primer, da bi se branilo celovitost evangeljskega ideala, se zanemarijo koraki, ki jih neka oseba dela dan za dnem. Na ta način se ne spodbuja Božje milosti, je pripomnil papež. Priznati kesanje grešnika je enako sprejeti ga s široko razprtimi rokami in s tem posnemati očeta iz prilike, ki sprejme sina, ko se ta vrne domov (glej Lk 15,20). Pomeni, da se mu niti ne pusti končati besede, ki jih je pripravil, da bi se opravičil (glej Lk 15,22), kajti spovednik je že vse razumel, okrepljen s svojo izkušnjo, da je tudi on sam grešnik. »Ni potrebe, da bi zbudili sram nekomu, ki je že priznal svoj greh in ve, da je naredil napako; ni potrebno raziskovati tam, kjer je Očetova milost že posegla; ni dovoljeno prestopiti svetega prostora osebe v njenem vstopanju v odnos z Bogom,« je dejal.

Usmiljenje in upanje
V nadaljevanju je spregovoril še o upanju. Usmiljenje, ki terja poslušanje, omogoča, da spovednik spremlja korake spravljenega grešnika. »Bog osvobaja greha, tesnobe, sramu in nasilja. Odpuščanje je resnično oblika osvoboditve, ki povrne veselje in smisel življenja. Kriku ubogega, ki prosi pomoči, odgovarja krik Gospoda, ki jetnikom obljublja osvoboditev, in tistim, ki so v temi, pravi: Pridite ven.« To je vabilo k izhodu iz stanja greha, da bi se oblekli v oblačilo Božjih otrok. Kot je dodal Frančiške, usmiljenje s tem, da osvobodi, povrne dostojanstvo: »Spokornik se ne obotavlja in si oprosti storjeni greh, duhovnik pa ga ne obtožuje hudega, za katerega se je spokoril, ampak ga spodbudi, naj gleda v prihodnost z novimi očmi … To pomeni, da odpuščanje in usmiljenje omogočita ponovno gledati na življenje z zaupanjem in zavzetostjo. Je kakor da bi rekli, da usmiljenje odpira k upanju, ustvarja upanje in gradi upanje.«

»Jaz te ne pozabim« (Iz 49,15), se je papež Frančišek še enkrat vrnil k besedam preroka Izaija. To je gotovost, ki je tipična za ljubezen in ki so jo spovedniki poklicani podpirati v osebah, ki pristopijo k spovedi, da bi jim tako dali moč za verovanje in upanje. »Zmožnost začeti od začetka, kljub vsemu, kajti Bog vsakokrat prime za roko in spodbuja h gledanju naprej. Usmiljenje prime za roko in prebudi gotovost, da ljubezen, s katero ljubi Bog, premaga vsako obliko samote in zapuščenosti.« In misijonarji usmiljenja so poklicani biti razlagalci in pričevalci ravno te izkušnje, ki umešča v skupnost, ki sprejema vse in vedno brez razlikovanja, ki podpira vsakega, ki je v stiski in težavah, ki živi občestvo kot vir življenja.