Papež med jutranjo homilijo o velikonočni pokorščini, pričevanju in konkretnosti

VATIKAN (četrtek, 12. april 2018, RV) – Jutranja homilija med današnjo mašo v kapeli Doma sv. Marte je govorila o krščanskem pričevanju in preganjanih kristjanih. Krščansko pričevanje povzroča odpor, je dejal papež Frančišek. Nikoli ne prodaja resnice, kakor to dokazujejo mnogi ubiti in preganjani kristjani, danes še bolj kakor v prvih stoletjih. Kompromisi pa naredijo površinske kristjane. Prositi je torej treba za milost, da se spomnimo prvega srečanja z Jezusom, ki nam je spremenilo življenje. Pokorščina, pričevanje in konkretnost so tri značilnosti, ki izvirajo iz velikonočnega veselja, in ravno pri teh se je papež zaustavil med homilijo.

Velikonočno veselje
Petdeset dni velikonočnega časa je bilo za apostole čas veselja zaradi Kristusovega vstajenja, je dejal sveti oče med jutranjo homilijo. Bilo je to resnično veselje, a še vedno dvomeče in bojazljivo, ki se je spraševalo, kako se bodo stvari nadaljevale. Pozneje pa, s prihodom Svetega Duha, veselje postane pogumno. Najprej so razumeli, ker so videli Gospoda, a niso razumeli vsega, bili so zadovoljni, a ni jim uspelo razumeti. Sveti Duh je bil tisti, ki jim je dal razumeti vse.

Pokorščina pomeni izpolnjevati Božjo voljo
Apostolom je bilo prepovedano oznanjati Jezusa. A potem, ko jim je angel pomagal priti iz ječe, so nadaljevali z učenjem v templju. Kot pripoveduje berilo iz Apostolskih del (prim. Apd 5,27-33), so jih privedli pred zbor, kjer jih je veliki duhovnik opomnil, da jim je prepovedal učiti v Jezusovem imenu. »Bogu se je treba pokoravati bolj kakor ljudem,« odgovori Peter.

Beseda pokorščina se zatem ponovi tudi v današnjem evangelijskem odlomku (prim. Jn 3,31-36). Papež je pojasnil, zakaj ravno življenje v pokorščini zaznamuje apostole, ki so jo prejeli od Svetega Duha. Pokorščina pri hoji za Jezusom, ki je bil pokoren do kraja kakor v vrtu Oljske gore. Pokorščina, ki je v uresničevanju Božje volje. Pokorščina je pot, ki nam jo je odprl Sin. In kristjan je torej pokoren Bogu, je dejal papež.

Svet ureja stvari z denarjem
Duhovniki pa so, nasprotno, hoteli zapovedovati, vse so urejali z 'nagrado' in to podkupovanje je prišlo vse do groba. Svet ureja stvari na ta način, torej s posvetnimi stvarmi. Prva je denar, katerega gospodar je hudič. Sam Jezus namreč pravi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema.

Preganjani kristjani
Druga značilnost kristjanov pa je pričevanje, je nadaljeval sveti oče in dodal, da krščansko pričevanje vzbuja odpor. Morda nekoliko iščemo določeno sporazumno pot med svetom in nami, vendar pa krščansko pričevanje ne pozna poti kompromisa. Pozna potrpežljivost spremljanja oseb, ki z nami ne delijo načina razmišljanja in vere. Tolerirati in spremljati, a nikoli prodati resnice. Papež Frančišek je poudaril: »Prvič, pokorščina. Drugič, pričevanje, ki povzroča odpor. Vsa ta preganjanja, ki so … od tistega trenutka do danes … pomislite na preganjane kristjane v Afriki, na Bližnjem vzhodu … Več jih je danes kot v prvih časih, v zaporih, zaklanih, obešenih zaradi izpovedovanja Jezusa. Pričevanje vse do konca.«

Konkretnost: ne biti razvodeneli kristjani
Konkretnost je tretji vidik apostolov, ob katerem se je papež ustavil med homilijo. Govorili so o konkretnih stvareh, ne o nekih pravljicah. In kakor so apostoli videli in se dotaknili, tako se je tudi vsak med nami dotaknil Jezusa v svojem življenju. »Zgodi se, da velikokrat zaradi grehov, kompromisov, strahu pozabimo na to prvo srečanje, srečanje, ki nam je spremenilo življenje,« je dejal Frančišek. »Sicer nam pride v spomin, a to je zvodeneli spomin, zaradi njega postanemo kristjani 'vrtnične vode', zvodeneli, površinski. Vedno prositi Svetega Duha za milost konkretnosti. Jezus je prišel v moje življenje preko mojega srca. Duh je vstopil vame. Potem sem morda pozabil … Milost spomina na prvo srečanje.«

Sedaj je čas, da prosimo za velikonočno veselje, je ob koncu homilije dejal papež in povabil, naj prosimo zanj drug za drugega: »Za tisto veselje, ki prihaja od Svetega Duha, ki ga daje Sveti Duh: veselje velikonočne pokorščine, veselje velikonočnega pričevanja in veselje velikonočne konkretnosti.«