VATIKAN (torek, 24. april 2018, RV) – Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte je papež Frančišek premišljeval o človekovi zaprtosti pred delovanjem Svetega Duha. V človeški zgodovini je vedno prihajalo do upiranja Svetemu Duhu, do nasprotovanja novostim in spremembam, je dejal sveti oče med homilijo in v ospredje postavil različne drže, ki jih človek prevzame pred Gospodovimi novostmi. Gospod nam namreč vedno prihaja naproti z nečim novim in izvirnim.
Ko novost postane grožnja
V Janezovem evangeliju (prim. Jn 10,22-30) vidimo zaprtost učiteljev postave, ki pozneje
postane togost. Gre za ljudi, ki zmorejo v središče postaviti samo same sebe, na delovanje
Svetega Duha se ne odzivajo in so neobčutljivi za novosti. Papež je opozoril na njihovo
popolno nezmožnost razločevati znamenja časov. Bili so sužnji besed in idej. »Vračajo
se k istemu vprašanju. Nezmožni so izstopiti iz tistega zaprtega sveta. So ujetniki
idej. Prejeli so postavo, ki je bila življenje, a so jo 'destilirali'. Spremenili
so jo v ideologijo. In tako se vrtijo in se vrtijo in so nesposobni izstopiti. Kakršna
koli novost je za njih grožnja.«
Cerkev v gibanju
Čisto drugačna pa bi morala biti značilnost Božjih otrok, ki so kljub začetni molčečnosti
svobodni in zmožni v središče postaviti Svetega Duha. Primer so prvi učenci, o katerih
pripoveduje današnje berilo iz Apostolskih del (prim. Apd 11,19-26). Vidimo njihovo
voljnost pred novim in sposobnost sejati Božjo besedo tudi izven običajnega okvirja
»vedno se je delalo tako«. Bili so poslušni Svetemu Duhu, da bi naredili
nekaj, kar je bilo več kot zgolj neka revolucija, neka velika sprememba. V središču
je bil Sveti Duh, ne postava, ampak Sveti Duh. »Cerkev je bila Cerkev v gibanju,
Cerkev, ki je šla čez samo sebe,« je dejal papež. »Ni bila neka zaprta skupina
izbrancev, bila je misijonarska Cerkev. Ravnotežje Cerkve je ravno v premičnosti,
v zvestobi Svetemu Duhu. Nekdo je rekel, da je ravnotežje Cerkve podobno ravnotežju
na kolesu. Ko ga poganjaš, gre dobro. Če pa ga pustiš pri miru, bo padlo.«
Zaprtost in odprtost
Zaprtost in odprtost – dva nasprotna si pola, ki opisujeta, kako lahko človek reagira
pred vzgibom Svetega Duha. Druga drža, torej odprtost, je lastna učencem, apostolom.
Začetno upiranje ni samo nekaj človeškega, ampak je prav tako zagotovilo, da se ne
bi pustili prevarati vsaki stvari. Zatem z molitvijo in razločevanjem najdejo pot.
»Vedno bodo upiranja Svetemu Duhu, vedno, vse do konca sveta,« je ob koncu
homilije dejal papež Frančišek in sklenil s prošnjo: »Naj nam Gospod podeli milost,
da se bomo znali upirati tistemu, čemur se moramo upirati, kar prihaja od hudega,
kar nam jemlje svobodo; in da se bomo znali odpreti za novosti, a samo za tiste, ki
prihajajo od Boga, z močjo Svetega Duha; naj nam da milost razločevanja znamenj časov,
da bi sprejeli odločitve, ki jih v tistem trenutku moramo sprejeti.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |