(8. maj) - O zadnji uradni prerokinji stare zaveze, Ani, oziroma o prvi, če izvzamemo
Marijino teto Elizabeto, nove zaveze, evangelist Luka poroča dokaj podrobno: Tam
je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu in že zelo v letih.
Po svojem deklištvu je sedem let preživela v zakonu. Nato je kot vdova dočakala štiriinosemdeset
let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu.
Zgodovinarji poročajo, da so bila dekleta iz Aserjevega rodu zelo lepa in
so se zgodaj poročala. To pomeni, da je zelo mlada ostala vdova. Odločila se je, da
bo ostala vdova. Ta odločitev je zelo skrivnostna. Dejstvo pa je, da po moževi smrti
ni zapuščala templja in je s postom ter molitvijo služila Gospodu. Iz tega lahko sklepamo,
da je v zakonu doživela veliko ljubezen, ki je prerasla v popolno ljubezen do Boga,
ki mu je poslej služila s postom in molitvijo. V jeruzalemskem templju so žene imele
vstop le do tempeljskega nabiralnika in niso smele v notranjost templja, še manj pa
v sveto v templju, kamor so lahko stopali le duhovniki, ki so pripravljali kadilne
daritve. Preroki in prerokinje v judovstvu so imeli zelo razvejano poslanstvo.
Njihova prva naloga je bila brati in v duši poslušati Božjo besedo, nato v svoji notranjosti
preverjati, sprejemati in izvrševati od Boga dano poslanstvo. Imeli pa so tudi družbeno
vlogo, ki je bila v tem, da so v ljudstvu utrjevali vse dobro in ga navduševali za
še bolj popolno življenje po judovski postavi, kar je zanje bilo isto kot izvrševati
Božjo voljo. V tej skrbi za sveto med ljudstvom, ali v splošnem poslanstvu med ljudstvom,
so preroki imeli še posebno poslanstvo, da so v posameznikih prepoznavali in potrjevali
posebne božje darove in nove oblike delovanja v okviru izvoljenega ljudstva. Ob koncu
stare zaveze je to poslanstvo sovpadalo tudi s pričakovanjem obljubljenega Mesije.
Naša junakinja, prerokinja Ana, je svoja leta preživela v takem pričakovanju. V njeni
visoki starosti jo je Gospodov Duh, pravi evangelist Luka, razsvetlil, ko je opazovala
mlado družina, ki se je vračala iz templja, kjer je po postavi Gospodu darovala svojega
prvorojenca. To ni bila običajna družina, ki je po izročilu opravila predpisani obred.
Otrok te družine je bil pričakovani Odrešenik. Anine molitve in post, vse je dobilo
svoj odgovor. O tem je začela govoriti vsem, ki jih je srečevala. Nekateri so jo poslušali,
drugi so zmajevali z glavo, zopet drugi so mislili, da jo je zapustila pamet. Toda
nekaj trenutkov pred navdihom Gospodovega Duha, je istega otroka vzel v svoje naročje
starček Simeon, s katerim je prerokinja Ana tolikokrat govorila o Mesiju. In sedaj
so njune oči videle odrešenje. Sedaj sta lahko umrla v miru. In ravno ta dušni mir
prerokinje Ane in starčka Simeona je največji dokaz, da je bilo dete, ki sta ga Marija
in Jožef prinesla in darovala v templju, da je to dete bil pravi Mesija. Preroka namreč
umiri le Bog, srečanje s Stvarnikom, globoka notranja gotovost torej, da je v svojem
življenju spoznal in doživel, da je Bog gospodar zgodovine. Ko prerok spozna, da je
takšno delovanje med ljudmi z božjo močjo in v njegovi vsemogočnosti, kljub vsem zgodovinskim
peripetijam, zagotovljeno, tedaj v miru zaključi svoje poslanstvo, ker ga je opravil.
Prerokinja Ana je v tem pogledu opravila isto poslanstvo kot starček Simeon in nekaj
let pozneje, največji prerok stare zaveze, Janez Krstnik.