Sv. Janez Marija Vianej, zavetnik vseh duhovnikov

RIM (torek, 4. avgust 2009, RV) – Janez Marija Vianej se je rodil v kmečki družini 8. maja 1786 v Franciji v vasi Dardilly blizu Lyona. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z vdanostjo in ljubeznijo do svojih staršev. Na leta njegove formacije je imela močan vpliv francoska revolucija. Svojo prvo sveto spoved ni opravil v vaški cerkvi, temveč v domači hiši ob vznožju velike ure. Dve leti kasneje je na skednju, med sveto mašo, ki so jo uporniški duhovniki obhajali na skrivnem, prejel prvo sveto obhajilo. S sedemnajstimi leti se je odločil odgovoriti Božjemu klicu, pri dvajsetih letih pa ga je duhovnik Abbott Balley pričel pripravljati na duhovništvo. V duhovnika je bil posvečen leta 1815 in bil sprva dve leti kaplan pri svojem vzgojitelju in dobrotniku župniku Balleyu, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars. Tu je sveti Janez Vianej s svojimi pridigami, posebej pa z molitvijo in svojim načinom življenja, ponovno prebudil vero svojih župljanov. Glas o njegovi svetosti se je širil, kar je v Ars privabilo številne romarje. Prihajali so od vse povsod, da bi pri njem opravili sveto spoved. Kljub številnim napadom iz okolice je njegovo srce ostalo trdno zakoreninjeno v ljubezni do Boga in do bližnjega. Njegova edina skrb je bila zveličanje duš. Njegovi nauki in pridige govorijo predvsem o božji dobroti in usmiljenju. Duhovnik, ki se je v ljubezni popolnoma daroval Bogu, svojim župljanom in romarjem, je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu se je zbralo nad tristo duhovnikov in več kot 6.000 vernikov.
Arški župnik je bil človek molitve. Dolgo časa je prebil pred tabernakljem, v intimnosti z Bogom, kateremu je popolnoma izročil svojo voljo. Ponavljal je, da je njegova edina želja ljubiti Boga vse do zadnjega diha. Njegovo srce je utripalo za sveto mašo in adoracijo. ''On je tam!'' je vzkliklikal arški župnik, kadar je gledal v tabernakelj. Človek evharistije, svete maše in adoracije je pojasnil, da ni ničesar večjega od evharistije. V evharistiji je namreč On, ki nas čaka. Spoznanje dejanske navzočnosti Boga v svetem zakramentu je bila morda ena njegovih največjih milosti in radosti: dajanje Boga ljudem in ljudi Bogu. Evharistija je kmalu postala srce njegovih dni in njegove pastoralne službe. Njegovih 41 let delovanja v Arsu se morda najbolj jasno opiše v kratkem stavku, da je bil obseden z zveličanjem ljudi. Obseden je bil z lastnim zveličanjem ter z zveličanjem drugih, posebno tistih, ki so prihajali k njemu in so se mu zaupali. Bil je mučenik spovednice. K njemu so ljudje prihajali od blizu in daleč, da bi jim podelil zakrament sprave. Arški župnik je tako v spovednici dnevno prebil tudi do sedemnajst ur. V eni od njegovih biografij je zapisano, da nihče ne pozna vsega, kar je Vienej naredil pod izrazom ''socialno delo''. V vsakem človeku je videl navzočega Jezusa in zato je skrbel za uboge, jim lajšal trpljenje ter ustvarjal pogoje, da bi se vsakdno počutil svobodnega in izpolnjenega. Ustanovil je sirotišnico, šole, skrbel za revne in bolne. Spremljal je družine in si prizadeval, da bi jih obvaroval vsega, kar bi jih lahko uničilo: predvsem alkohol, nasilje, sebičnost.
Papež Pij X. ga je 8. januarja 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. pa ga je leta 1925 prištel med svetnike. Štiri leta kasneje je bil razglašen za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev vsega vesoljstva. Danes Ars letno obišče 450.000 romarjev. Zavetnik vseh duhovnikov je dejal, da je duhovništvo res nekaj velikega, kajti kot duhovnik lahko prinašaš Boga človeku, ter ljudi Bogu, prav tako pa, je nadaljeval Vianej, je duhovnik priča Očetove nežnosti do vsakogar. Arški župnik je veliki sobrat, h kateremu lahko pride vsak duhovnik sveta in mu zaupa svoje poslanstvo in svoje duhovniško življenje. ''Jaz vam bom pokazal pot v nebesa'' je Vienej dejal pastirju, ki mu je pokazal pot do Arsa. S tem je mislil, da mu bo pomagal postati svet. Arški župnik vsakega od nas vabi, da bi postali sveti in bi bili združeni z Bogom že tu na zemlji in kasneje v večnosti.