Velikonočna osmina
To je dan, ki ga je naredil Gospod
Vstajenjska nedelja se podaljša na celoten teden, ki ji sledi. Vseh osem dni tako postane en sam in edini veliki dan veselja in praznovanja vstajenja. »To je dan, ki ga je naredil Gospod. Veselimo se ga in se radujmo. Aleluja. Aleluja.« Skozi vso velikonočno osmino odmeva hvalnica iz Ps 118:
»Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Od GOSPODA je bilo to; to je čudovito v naših očeh. To je dan, ki ga je naredil GOSPOD, radujmo se in se ga veselimo. Moj Bog si ti, hočem se ti zahvaljevati, moj Bog, tebe hočem povzdigovati. Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.«
Glavne prošnje vseh maš v velikonočni osmini poudarjajo, da je praznovanje resnično takrat, ko vse naše življenje izraža moč resnice vstajenja. Vsemogočni večni Bog, ki si s smrtjo in vstajenjem svojega Sina ljudem podaril spravo in mir, pomagaj nam, da bomo z življenjem pričevali z skrivnost, ki jo v veri obhajamo. Molitev po obhajilu pa poudarja, da smo vsi, ki smo bili krščeni v skrivnost Jezusove smrti in vstajenja, v Njem, ki je Živi, že nove stvari, novi ljudje, deležni Božje ljubezni, ki se kaže v notranji svobodi in ponovno odkriti nedolžnosti srca. Veselje, ki ga nam ne more nihče ukrasti nas varuje v tej svobodi in čistosti srca. V tem je smisel velikonočne aleluje, ki jo vsak dan z zanosom prepevamo. Aleluja odpre naše zgodbe in vso našo zgodovino v skrivnost Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi vseh časov.
Vsak dan v božični osmini izjavljamo: »Vekomaj traja njegova dobrota« in »to je dan, ki ga je naredil Gospod«. S tem se uvajamo v novo zaznavanje našega zgodovinskega časa. Ko rečemo vekomaj traja njegova dobrota ali usmiljenje, ne pomeni le, da nam bo Bog zaradi svoje dobrote vedno zvest in bo njegova dobrota trajala večno, ampak pomeni predvsem dejstvo, da je njegova dobrota, ki je od vekomaj vir in začetek našega sveta in mu daje smisel sedaj in vse dokler bo obstajal. Ko izpoveva, to je dan, ki ga je naredil Gospod, ne rečeva le, da je vstajenjski dan lahko ustvaril le Bog, ampak poudarjava, da dan vstajenja zaobjema in vključuje vse človeške dneve, da se vsi naši dnevi razcvetijo v edini večni vstajenjski dan, ki ga ne bo nikdar konec.
V 2 Mz knjigi v 12 poglavju so ob postavitvi velikonočnega praznika zapisane naslednje besede: Ta mesec bo za vas začetek mesecev in prvi mesec v letu. S temi besedami je mišljena ista skrivnost kot jo ti in jaz praznujeva v tej velikonočni osmini. Ne gre zgolj za časovni začetek leta, ampak za vir in smisel vsakršnega časa, v njem vsak čas najde svoje mesto, dopolnitev in počitek. Tudi najin čas.
Če prosiva, da bi pričevala o vstajenju, pomeni, da želiva svoje življenje zakoreniniti vanj in ga odpreti obljubi življenja, ki ga nosiva v sebi in po njej hrepeniva. Dano nama je življenje v izobilju, ki jo lahko okušava le, če se pridruživa Jezusu, ki je za nas umrl in vstal. Na tak način priznava, da sva znotraj dobrote, ki že od vedno hodi pred nama in naju privlači. Obsodba nič več ne zdrži. Vsaka obsodba namreč pribije tvojo in mojo zgodbo na čas brez Boga, na čas, ki ne obstaja, nima smisla in je prazen. Z gospodovo smrtjo in vstajenjem pa oznanjava, da ni več časa, ki bi lahko obstajal izven Božje sedanjosti, izven vstajenja. Živiva v pričakovanju, da bo vsak človek to resnično in plodno izkustvo tudi sam doživel.
Pripravil: p. Viljem Lovše
| All the contents on this site are copyrighted ©. |