Blaženi Stanislav Kazimirski je bil rojen 27. septembra 1433. Že od ranega otroštva
je bil povezan s cerkvijo posvečeno Rešnjemu Telesu. Tukaj je bil krščen in prav tako
tukaj v župnijski šoli prijel prve nauke. Potem ko je dopolnil zahtevana leta, se
je vpisal v Krakovu v Akademijo, kjer je študiral do svojega 23. leta. Kmalu za tem
se je odločil vstopiti v red Lateranskih kanonikov, torej v kongregacijo, ki jo je
kot župljan cerkve Rešnjega Telesa poznal že vse od otroštva. Zares se je moral odlikovati
po ponižnosti, potrpežljivosti, čistosti in skromnosti, saj so bili njegovi življenjepisci
nad tem zelo ganjeni in so enoglasno omenjali te kreposti pobožnega redovnika. Sveta
maša je bila zanj vedno izredno pomemben dogodek. Z njo je vsako jutro začenjal svoj
dan. Znana je bila tudi njegova spretnost pridiganja, s katero je preko gorečih in
navdušujočih pridig zbral med dušami obilo sadov.
Stanislav je bil tudi vzgojitelj
mladih redovnikov, katerim je skušal vcepiti ljubezen do Najsvetejšega Zakramenta,
podobno kot jo je imel on. Mladi menihi so ga spoštovali in se mu zaupali, saj jih
ni samo poučeval krščanskega nauka, ampak ga je skušal (uspešno) izpričati z lastnim
življenjem. Zaradi zavzetosti s katero je skrbel za zadeve samostana, skrbi in pozornosti
do novincev, pozornosti do ubogih, ki so trkali na samostanska vrata, marljivosti
s katero je pripravljal svoje pridige, predanosti s katero je poslušal spovedi in
končno tudi zaradi pristne in goreče pobožnosti, so ga zelo cenili in spoštovali,
hkrati pa se je zaradi tega začel med ljudmi širiti glas o svetosti.
To mnenje
se je še bolj okrepilo po Stanislavovi smrti 3. maja 1489, saj so se že tisto leto
začeli verniki preko njegove priprošnje obračali na Boga. V samostanskem letopisu
so namreč zabeležili skorajda dvesto uslišanj, ki so jih pripisali njegovi priprošnji.
Njegovi sodobniki in tisti, ki so živeli za njimi pa so naleteli na pričevanja, ki
govorijo o odličnosti njegovega življenja in o njegovih izrednih krepostih.
Stanislav
je bil pokopan pod tlakom, blizu oltarja Svete Marije Magdalene, zavetnice tkalcev,
njegov oče je bil namreč tkalec. Leta 1632 so zgradili poseben oltar v katerega so
položili Stanislavove relikvije. Danes je na oltarju obešenih na desetine slik, ki
prikazujejo dogodke iz Kazimirskijevega življenja, poleg teh pa je še velika slika,
ki prikazuje njegove sodobnike, po svetosti znane može iz tako imenovanega srečnega
Krakovskega stoletja (felicis sæculi Cracoviæ): sv. Janeza Kancija, sv. Simona iz
Lipnice, kakor tudi Mihaela Giedroya in Izaijo Bonerja, ki so ju imeli za sveta, čeprav
še nista bila uradno razglašena.
Čeprav je bilo podeljeno dovoljenje za čaščenje
Stanislava Kazimirskega že takoj po njegovi smrti, so začeli Kanoniki pošiljati uradne
prošnje svetemu sedežu, za potrditev njegovega čaščenja šele leta 1773. Ti poskusi
so trajali zelo dolgo. Čas razdelitve Poljske, obe svetovni vojni in nenazadnje komunistična
vlada so ovirali ta podvig.
Goreč zagovornik postopka za beatifikacijo Stanislava
Kazimirskega je bil Karol Wojtyła, ki je kot krakovski škof večkrat obiskal cerkev
Rešnjega Telesa. On sam je potem, ko je postal papež razglasil 18. aprila 1993 Stanislava
Kazimiskega za blaženega in mu po stoletjih čaščenja pridal naslov blaženi.
19.
septembra 2009 je sveti oče Benedikt XVI. potrdil čudež, ki se je zgodil na priprošnjo
blaženega Stanislava in s tem odprl pot za njegovo kanonizacijo.