Marija od Križa MacKillop (1842 - 1909)

Marija od Križa MacKillop se je rodila 15. januarja 1842 v Melbournu v Avstraliji kot prvorojenka Alexandra MacKillopa in Flore MacDonald, ki sta se v Avstralijo priselila iz Škotske. Vseh svojih osem otrok sta vzgajala v katoliškem duhu in z veliko ljubezni. Ker so bili revni, je Marija kot najstnica bila primorana najti delo, da bi vzdrževala družino. Od ranih let naprej pa je vedno bolj jasno čutila klic v posvečeno življenje. Kot governanta v Penolu je spoznala duhovnika Juliana Tenisona Woodsa, ki je kot župnik skrbel za veliko območje na jugu Avstralije. V tistem času, je bilo izobraževanje in zdravstvo, zelo pomanjkljivo in nedostopno še posebej revnim ljudem na podeželju. Marijine sanje o zastonj šolanju za revne otroke so se ujemale s sanjami župnika Woodsa, ki je postal njen duhovni vodja in jo spodbujal k njeni poklicanosti. Skupaj sta oblikovala načrt za ustanovitev skupnosti sester, ki bi se posvečale poučevanju, predvsem revnih podeželjskih otrok. Tako je leta 1866 nastala Kongregacija sester sv. Jožefa Presvetega Srca. 15. avgusta 1867 so prve sestre kongregacije dale zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine, in Marija je prevzela ime Marija od Križa. Kmalu zatem pa se je njeno srce odprlo tudi k obubožanim in ostarelim, ki so bili brez česarkoli zavrženi s strani družbe. Do leta 1869 je tako v šolah, sirotišnicah in zatočiščih za ženske delalo 60 sester, s časoma pa so začele delovati tudi v drugih kolonijah in na Novi Zelandiji.

Bl. Marija od Križa se je kmalu začela soočati z vrsto težavami, ki so se nanašale predvsem na vodstvo kongregacije. Želela je, da bi ji njena vodstvena vloga omogočila, da bi lahko pošiljala sestre v različne kraje, kjer je njihovo delo bilo potrebno, ne da bi bile omejene na določeno škofijo. Vrsta okoliščin je škofa v Adelaidi, ki je najprej bl. Marijo od Križa podpiral, privedla do tega, da jo je leta 1871 zaradi domnevne nepokorščine izločil iz Cerkve, kar je Marija sprejela v duhu pokorščine in z mirom. Škof je svojo odločitev preklical že čez slabih šest mesecev, tik pred svojo smrtjo, in Marija se je s svojimi sestrami vrnila nazaj v kongregacijo. Bili so to temni dnevi.

Da bi uredila vprašanja odločanja v kongregaciji, se je bl. Marija od Križa odpravila tudi v Rim in za pomoč prosila papeža Pija IX. Soglasja glede ureditve kongregacije sicer ni prejela, le to je prišlo leta 1888, je pa dobila mnogo spodbude, še posebej med tremi srečanji s papežem Pijem IX. Po vrnitvi nazaj v Avstralijo, so se težave nadaljevale. Bl. Marija je morala iz Adelaide oditi v Sydney in leta 1885 je bila odstavljena z mesta vrhovne predstojnice. Šele štirinajst let pozneje so jo sestre lahko svobodno izvolile za vrhovno predstojnico kongregacije, kar je ostala do svoje smrti. Vse te spremembe je sprejemala z mirom in ohranjala spoštovanje do škofov in duhovščine.

Po vrnitvi nazaj v Avstralijo, so se pojavljale nove težave. Marija je morala iz Adelaide oditi v Sydney in leta 1885 je bila odstavljena z mesta vrhovne predstojnice. Šele štirinajst let pozneje so jo sestre lahko svobodno izvolile za vrhovno predstojnico kongregacije, kar je ostala do svoje smrti. Vse te spremembe je sprejemala z mirom in ohranjala spoštovanje do škofov in duhovništva.

Bl. Marija si je neutrudno prizadevala za revne. Eden njenih najljubših izrekov je bil: ''Nikoli ne glej na potrebe, ne da bi kaj glede njih storil.'' Goreče je častila Srce Jezusovo, Najsvetejše in sv. Jožefa, kar jo je spodbujalo v ljubezni do Boga in Božjega ljudstva. Nenehna je bila usmerjena v uresničevanje Božje volje, kar ji je omogočila, da je zmogla sprejemati vse radosti in težave, s katerimi se je pogostokrat soočala. Napisala je: ''Božja volja je zame najljubša knjiga, ki se je nikoli ne naveličam brati.'' Vse življenje je bolehala, tpela močne glavobole in bila pogostokrat priklenjena na posteljo. A svojo bolezen je spremenila v pot, ki vodi bliže k Bogu. Med obiskom Nove Zelandije, stara 60 let, je doživela kap in njena desna stran telesa je ostala paralizirana. Naučila se je pisati z levico, nadaljevala s svojim delom generalne predstojnice in opravila celo nekaj potovanj v oddaljene samostane. Leta 1905 se je njeno telesno stanje še poslabšalo in vse do svoje smrti je junaško trpela, ohranila vesel pogled na življenje, vedno govoreč o Božji volji. Umrla je 8. avgusta 1909. Za njo je žalovalo tisoč redovnic njene kongregacije.

Ob grobnici bl. Marije od Križa v Sydneyu, kamor vsako leto prihaja na tisoče romarjev, so molili trije papeži: Pavel VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Še vedno ostaja znana po svoji svetniški prijaznosti in dobroti, ki je odsevala v vseh njenih delih in obveznostih in o kateri piše sv. Pavel: Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, prijazna, ni, nevoščljiva, se ne ponaša in se ne napihuje, ni brezobzirna in ne išče svojega, ne da se razdražiti in ne misli hudega. Ljubezen se veseli resnice. Vse prenaša, veruje, upa in vse prestane.

Audio: