Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Cerkev

Milanska nadškofija bo dobila tri nove blažene - potrditev, da se Bog nikoli ne utrudi ljubiti človeka


MILANO (ponedeljek, 4. april 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je v soboto odobril izdajo trinajstih dekretov o priznanju čudežev, mučeništva in herojskih kreposti. Med petimi priznanimi čudeži je do treh prišlo na priprošnjo duhovnika Serafina Morazzoneja, duhovnika Clementa Vismareja in redovnice Enrichette Alfieri. Vsi trije prihajajo iz milanske nadškofije, ki bo tako 26. junija dobila tri nove blažene. Milanski nadškof Dionigi Tettamanzi je ob tej priložnosti napisal pastoralno pismo. V njem trdi, da so »trije bodoči blaženi čudovita potrditev, da se Bog nikoli ne utrudi ljubiti človeka, ki ga je ustvaril z ljubeznijo in v ljubezni«. So trden dokaz, da se Bog nikoli ne utrudi spodbujati moške in ženske, vernike laike in posvečene osebe, ki urno in navdušeno odgovarjajo na njegovo žejo po ljubezni. Milanska Cerkev se po besedah nadškofova Tettamanzija čuti poklicana, da ponovno odkrije svetost kot zrel izraz krščanstva. Svetost je po milosti Svetega Duha namreč vstop v življenje Boga. »Svetost Boga,« je zapisal nadškof, »je njegova ljubezen do človeštva in njegove zgodovine, ljubezen, ki je nič in nihče ne more nikoli utruditi. Je luč, v kateri ni senc; je občestvo, v katerem vsi najdemo odrešenje, počitek, tolažbo; je večno in srečno življenje.«

Serafino Morazzone se je rodil leta 1747 v Milanu in bil 49 let župnik v kraju Lecco. Že ob svoji smrti je slovel po svetosti. Znani italijanski pisatelj Alessandro Manzoni je Morazzoneja, ki ga je osebno poznal, želel upodobiti v svoji sloviti knjigi Zaročenca. Takole ga oriše: ''Bil je pobožen v vseh svojih mislih, vseh svojih besedah, v vseh svojih dejanjih: goreča ljubezen do Boga in do ljudi je bila njegovo običajno čustvo. Bil je globoko ponižen, ne da se tega zavedal.''

Drugi čudež, ki ga je odobril papež, je bil na priprošnjo Clementa Vismareja. Rodil se je leta 1897 v kraju Agrate Brianza severovzhodno od Milana. Kot bogoslovec je vstopil v milanski inštitut za tuje misijone, po posvečenju v duhovnika pa je odšel v azijsko državo Burma, današnji Mjanmar. Umrl je leta 1888. Imenovali so ga ''očak Burme''.

Bodoča blažena milanske nadškofije je še redovnica Enrichetta Alfieri. Rojena je bila leta 1891 v Borgovercelliju. Svoje poslanstvo ljubezni je opravljala v milanskih zaporih San Vittore. Tja so jo poslali leta 1923, da bi se tako umaknila pred številnimi radovedneži, ki so želeli videti čudežno ozdravljeno mlado redovnico, ki je na priprošnjo Lurške Matere Božje bila ozdravljena bolezni. 28 let je zapornikom in zapornicam poklanjala svoj nasmeh. Prepričana je namreč bila, da mora vsak, ki se je približa, prejeti blagost, nasmeh, vonj po Bogu. Sama je govorila: ''Ljubezen je ogenj, ki se z gorenjem želi použiti; trpela bom, delala bom in molila bom, da bi duše pritegnila k Jezusu.'' Vonj po Bogu je širila tudi med drugo svetovno vojno, ko je bila aretirana, ker je pomagala zapornikom, žrtvam nacističnega in fašističnega nasilja. Po osvoboditivi so zaporniki sami prosili, da se vrne, saj so jo imeli za svojega ''angela''. Po smrti leta 1951 so jo imenovali ''angel San Vittoreja'' in ''mama San Vittoreja''.

Audio: RealAudioMP3