Papež med splošno avdienco: "Mala Terezija ni nikoli nehala pomagati najpreprostejšim, najmanjšim, najbolj ubogim in trpečim dušam, ki molijo k njej."

VATIKAN (sreda, 6. april 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra orisal lik sv. Terezije iz Lisieuxa. Ta karmeličanska redovnica je živela zelo preprosto in skrito življenje. Po smrti, stara je bila komaj 24 let, in z objavo njenih spisov pa je postala ena najbolj znanih in najbolj priljubljenih svetnic. »Mala Terezija ni nikoli nehala pomagati najpreprostejšim, najmanjšim, najbolj ubogim in trpečim dušam, ki molijo k njej,« je zatrdil Benedikt XVI. S svojim globokim duhovnim naukom je razsvetlila vso Cerkev, tako da jo je Janez Pavel II leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico. Leta 1939 je bila razglašena za zavetnico misijonov. Benedikt XVI. je povabil k branju Terezijinih avtobiografskih spisov Povest duše: »Povest duše je čudovita zgodba ljubezni, pripovedovana s takšno pristnostjo, preprostostjo in svežino, da bralec ne more, da ne bi bil navdušen.« Ljubezen, ki je napolnjevala celotno Terezijino življenje, ima obraz, ima ime – je Jezus. »Svetnica nenehno govori o Jezusu,« je izpostavil papež.

Terezija – Jezusova nevesta in mati duš

Terezija se rodi leta 1873 v majhnem normandijskem mestecu v Franciji. Je zadnja od devetih otrok zakoncev Ludvika in Zelije Martin, ki sta bila za blažena razglašena leta 2008. Štirje otroci jima umrejo še kot majhni. Od ostalih petih hčera, vse postanejo redovnice. Ko je Terezija stara štiri leta, ji umre mama. Oče se s hčerami preseli v mesto Lisieux, kjer bo Terezija preživela vse svoje življenje. S prejemom prvega obhajila, v središče svojega življenja postavi Jezusa kot evharistijo. Pri 14 letih moli za spreobrnitev na smrt obsojenega morilca. Njena prošnja je uslišana. »Gre za njeno prvo in temeljno izkušnjo duhovnega materinstva,« je izpostavil Benedikt XVI. Novembra 1887 gre na romanje v Rim, kjer papeža Leona XIII. prosi za dovoljenje za vstop v karmel v Lisieuxu. Leto dni pozneje se njena želja uresniči. Postane karmeličanka, da bi ''reševala duše in molila za duhovnike'', kot zapiše sama. Njeno redovno ime, s. Terezija Deteta Jezusa in Presvetega Obličja, kaže na načrt vsega njenega življenja – biti povezana s temeljnimi skrivnostmi učlovečenja in odrešenja. Položitev redovnih zaobljub leta 1890 je zanjo prava duhovna poroka v evangelijski majhnosti. Kot je zatrdil papež, »biti redovnica za Terezijo pomeni biti Jezusova nevesta in mati duš«. Svetnica isti dan napiše molitev, ki kaže usmerjenost njenega življenja: Jezusa prosi za dar njegove neskončne ljubezni, da bi bila najmanjša, predvsem pa prosi za zveličanje vseh ljudi. Benedikt XVI. je še izpostavil njeno darovanje usmiljeni ljubezni, ki jo Terezija opravi na praznik Svete Trojice leta 1895.

Terezija – sestra vseh

Leta 1896 se začne njeno zadnje življenjsko obdobje, zaradi bolezni zaznamovano s trpljenjem, ki je globoko združeno z Jezusovim. Gre za trpljenje telesa, predvsem pa za trpljenje duše, povezano z bolečo preizkušnjo vere. »Z Marijo ob Jezusovem križu,« je dejal papež, »Terezija živi najbolj junaško vero, kot luč v temi, ki ji preplavlja dušo.« To veliko preizkušnjo živi za zveličanje vseh nevernikov sodobnega sveta, ki jih imenuje ''bratje'': »Še močneje živi bratsko ljubezen: do sester v svoji skupnosti, do svojih dveh duhovnih bratov misijonarjev, do duhovnikov in vseh ljudi, predvsem najbolj oddaljenih. Zares postane ''vsesplošna sestra''. Njena prijetna in nasmejana ljubezen je izraz globoke radosti, o kateri nam razkriva skrivnost: ''Jezus, moje veselje je ljubiti tebe!''.« Po papeževih besedah je sredi trpljenja, ko je živela največjo ljubezen v najmanjših stvareh vsakdanjega življenja, Terezija izpolnila svoj poklic biti ljubezen v srcu Cerkve. Sv. Terezija umre 30. septembra 1897, izgovorjajoč preproste besede: ''Moj Bog, ljubim te!'', s pogledom uprtim v križ. »Te zadnje svetničine besede so ključ do njenega celotnega nauka, njenega razlaganja evangelija,« je dejal papež in dodal, da so preproste besede ''Jezus, ljubim te'' v središču vseh njenih spisov.

Terezija – vodnica teologov

Po besedah Benedikta XVI., tudi mi lahko s sv. Terezijo Deteta Jezusa vsak dan ponavljamo Jezusu, da želimo živeti v ljubezni do njega in do drugih. »Terezija je ena od tistih malih v evangeliju, ki se pustijo voditi Bogu v globine njegove skrivnosti,« je izpostavil papež in svetnico postavil za vodnico vseh, predvsem teologov. »S ponižnostjo in ljubeznijo, z vero in upanjem, Terezija neprenehoma vstopa v srce Svetega pisma, ki hrani Kristusovo skrivnost,« je dejal sveti oče. »Takšno branje Svetega pisma, ki se hrani z znanostjo ljubezni, ne nasprotuje akademski znanosti.« Znanost svetnikov je namreč največja znanost.

Terezija – vodnica na poti zaupanja in ljubezni

Papež je še posebej izpostavil Terezijino ''malo pot zaupanja in ljubezni''. Po njegovih besedaj sta zaupanje in ljubezen osvetljevali vso njeno pot svetosti, da bi lahko druge vodila po tej isti ''mali poti zaupanja in ljubezni'', poti duhovnega otroštva. Gre za zaupanje otroka, ki se popolnoma prepusti Očetovim rokam in ki je neločljivo o velikega in radikalnega prizadevanja prave ljubezni, ki pomeni popolno podaritev sebe. ''Ljubiti pomeni dati vse in dati samega sebe,'' kot pravi svetnica. Po papeževih besedah nam Terezija kaže, da krščansko življenje pomeni v polnosti živeti milost krsta, in sicer v popolni podaritvi sebe Očetovi ljubezni, da bi tako živeli kot Kristus, v ognju Svetega Duha, živeli njegovo lastno ljubezen do drugih.

Audio: