Danes beatifikacija Antonije Marije Verna, ustanoviteljice Inštituta sester ljubezni brezmadežnega spočetja iz Ivreje

VATIKAN (nedelja, 2. oktober 2011, RV) – Cerkev v Italiji in Piemontu ima od danes naprej novo blaženo. Popoldan je namreč kardinal Tarcisio Bertone, vatikanski državni tajnik, vodil beatifikacijo Božje služabnice Antonije Marije Verna, ustanoviteljice Inštituta sester ljubezni brezmadežnega spočetja iz Ivreje.

Rodila se je 12. julija 1773 v kraju Pasquaro, v torinski provinci, v revni kmečki družini. Umrla je na božič leta 1838, ko je zapustila mnogo sosester pripravljenih v »polni razpoložljivosti za delo odrešenja po zgledu Brezmadežne Marije,« kot je zapisano v Pravilu Kongregacije.

Postulator v postopku za beatifikacijo, p. Giovangiuseppe Califano, je za Radio Vatikan povedal več o tem, kaj je bilo središčnega pomena v življenju in delu nove blažene: »Predvsem pomanjkanje izobrazbe, nevednost in naraščajoča revščina v njeni škofiji so jo spodbudile, da je začela pomagati drugim. Ta njena skrb se je potem razširila in navdušila tudi mnogo drugih sester, ki so skozi leta to karizmo ponesle po vsem svetu.

Popolnoma se je želela posvetiti služenju in podaritvi v zastonjskosti. Zaradi te izbire je postala tako mati ljudi, katerim je pomagala, kot tudi mati mnogih sester, ki so želele slediti njenemu zgledu. Njeno življenje je bilo torej rodovitno, polno dobrote.

Čas, v katerem je živela Antonija Marija Verna, je bil težaven zaradi razsvetljenskih idej in mnogih ljudi, ki niso več znali razlikovati med moralnimi vrednotami. V tem smislu bi lahko morda primerjali tedanji in naš čas. Ta blažena nas uči, da ob poslušanju Božje besede lahko resnično razlikujemo, naredimo življenjsko odločitev ter tako pomagamo v težkih situacijah naše družbe.

Antonija Marija Verna je morala soočiti pot trpljenja in ponižanja, da je lahko nadaljevala s svojim delom. Morala se je soočiti z mnogimi nasprotovanji, predvsem zaradi različnih dejavnikov tedanjega časa, tudi pravnih. Kljub vsem obrekovanjem, ki jih je doživela, je sledila Gospodu po poti ponižanja in je vedno zaupala v Božjo previdnost, kar jo je utrjevalo.

Odločno je želela živeti poslušnost načrtu, ki ga je imel Bog zanjo. Zavedala se je, da ima poslanstvo, da mora braniti Božji dar, ki ji je bil zaupan, in prav to jo je utrdilo v Resnici. Ta znamenja Cerkve so znamenja upanja za vse nas. Tudi če smo včasih skušani, da bi se predali negativnim ali pesimističnim mislim, nas svetniki vabijo, naj se zazremo v višave.«

Audio: