Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Cerkev

Katoliška Cerkev bo dobila tri nove svetnike


VATIKAN (sobota, 22. oktober 2011, RV) – Katoliška Cerkev bo jutri dobila tri nove svetnike. Papež Benedikt XVI. jih bo razglasil med slovesno sveto mašo na Trgu sv. Petra. Občestvu svetnikov se bodo pridružili: bl. Guido Maria Conforti, škof in ustanovitelj Družbe sv. Frančiška Ksaverija za zunanje misijone; bl. Luigi Guanella, duhovnik in ustanovitelj Kongregacije služabnikov ljubezni in Ustanove hčera svete Marije Božje previdnosti; bl. Bonifacija Rodriguez de Castro, redovnica in ustanoviteljica Kongregacije služabnic sv. Jožefa.

V dneh pred kanonizacijo, pobliže spoznajmo življenje in delo bodočih svetnikov.

Guido Maria Conforti se je rodil v italijanskem kraju Ravadese 30. marca 1865. Z enajstimi leti vstopi v semenišče. Zaradi bolezni in težav z zdravjem je njegovo mašniško posvečenje nekoliko preloženo. Tako novo mašo obhaja leta 1888. Že v semenišču se je izkazal kot dober vzgojitelj in učitelj, ki je s svojim lastnim zgledom mlade znal usmerjati k svetosti. Kot mlad duhovnik se čuti poklicanega za misijonarja, čemur pa zaradi slabega zdravja ne more slediti. Tako leta 1895 ustanovi Družbo sv. Frančiška Ksaverija za zunanje misijone, znano tudi kot misijonarji ksaverijani. Njihov edini cilj je evangelizacija nekristjanov. Leta 1899 pošlje prva dva misijonarja na Kitajsko, v naslednjih letih pa jima sledijo še mnogi drugi. Papež Leon XIII. ga leta 1902 imenuje za nadškofa v Ravenni, ki jo vodi dve leti. Zaradi slabega zdravja se vrne k svoji misijonarski ustanovi, kjer se posveča formaciji mladih misijonarjev. Leta 1907 je imenovan za škofa v Parmi, ki jo vodi 24 let. Osrednje mesto njegove pastirske službe zasede prizadevanje za dobro versko vzgojo in izobrazbo vernikov: za katehiste pripravlja posebne tečaje s področja verske kulture in pedagogike ter prvi v Italiji organizira katehetski teden. Obhaja dve škofijski sinodi, spodbuja katoliška združenja in verski tisk, zavzema se za ljudske misijone, evharistične, marijanske in misijonske kongrese ter srečanja Katoliške akcije. Posebej se posveča formaciji duhovnikov in laikov. Za evangelizacijo nekristjanov si prizadeva tudi znotraj svoje škofije. Kot parmski škof opravi štiri pastoralne obiske in se poda tudi v najmanjše župnije svoje škofije. Med petim pastoralnim potovanjem, 5. novembra 1931, umre.

Svetost bl. Guida Marie Confortija se kaže v ponižnem, zvestem in stalnem izpolnjevanju Božje volje v vsakem trenutku življenja in z gorečnostjo za zveličanje vseh ljudi. Živa vera je pronicala iz vsake njegove besede in vsakega dejanja. Zaupanje v Božjo previdnost ga je podpiralo v vseh stiskah. Njegova neizčrpna ljubezen do Boga in do bližnjega ter želja po zveličanju vseh ljudi sta bili vsem vidni. Prepričan je bil, da je Cerkev po svoji naravi misijonarska in da si zato vsak kristjan mora v skaldu s svojo poklicanostjo, zmožnostmi in sredstvi prizadevati, da bo evangelij dosegel vse konce sveta. Življenje bl. Guida Marie Confortija pričuje, da mora vsaka krščanska skupnost razširiti ljubezen po vsem svetu ter do oddaljenih pokazati isto skrb kot jo ima do svojih članov. Bl. Conforti tudi pričuje, da škof ni posvečen le za eno škofijo, ampak za zveličanje vsega sveta.

Audio: RealAudioMP3

Luigi Guanella se je rodil v kraju Fraciscio na severu Italije 19. decembra 1842. Starša sta bila zgledna kristjana, predana družini, delu na polju in pastirstvu. Molitev rožnega venca in branje življenjepisov svetnikov sta bila del družinskega življenja. Luigi Guanella je v duhovnika posvečen 1866 in kmalu zatem postane župnik v Savognu. V sedmih letih službovanja se poveže z don Boskom in ustanovo Cottolengo v Torinu. Ker se želi posvetiti radikalnejšemu verskemu življenju, pri don Bosku opravi zaobljube za tri leta. V Guanelliju obenem zori želja, da bi ustanovil hišo, kamor bi se lahko zatekli revni otroci. Ustanovi šolo, ki pa jo zaradi nasprotovanja oblasti mora kmalu zapreti. Novembra leta 1881 postane župnik v Pianello Lario.

Zanj je to ''ura usmiljenja'', kot sam imenuje trenutek božje naklonjenosti, ko prispe v novo župnijo. Tu namreč najde skupino deklet, ki se posvečajo najbolj ubogim osebam. In iz te skupine mladih deklet nastane nova kongregacija: Hčere svete Marije Božje previdnosti. Gorečnost in apostolska ljubezen don Luigija vedno bolj rasteta in razširita dejavnost kongregacije v samo srce mesta Como. Hčere svete Marije Božje previdnosti odprejo Hišo Božje previdnosti, ki nato postane generalna hiša dveh kongregacij – moške in ženske veje. Skupaj z revnimi in ubogimi, ki prihajajo trkat na vrata, se povečujejo tudi poklici in v kongregacijo vstopa vedno več oseb, pripravljenih pomagati in ljubiti uboge in potrebne. Poleg sester don Luigi zbere tudi skupino duhovnikov, ki se poimenujejo Služabniki ljubezni. Ni se mogoče ustaviti, dokler so ubogi, potrebni pomoči, pogostokrat ponavlja don Luigi. In tako se njegovi kongregaciji širita tudi v druge italijanske pokrajine.

Leta 1904 don Luigi prispe v Rim, da bi svetemu očetu izrazil svojo zvestobo Cerkvi. Papež Pij X. spozna veličino Guanellijeve duše in izrazi željo, da bi se zgradila cerkev, posvečene transitusu sv. Jožefa. Ob župniji sv. Jožefa nastane tudi molitveno združenje, kateremu se med prvimi pridruži sam Pij X. Decembra 1912 se don Luigi odpravi v Severno Ameriko med italijanske izseljence, januarja 1915 pa se vrne v Rim, da bi stal ob strani žrtvam potresa v Abrucih. Starostne tegobe, začetek prve svetovne vojne, odhod nekaterih sobratov v vojsko počasi načenjajo Guanellijevo zdravje. Med njegovimi spisi najdemo tele besede: Smrt je kot mati, ki objame svojega otroka; je angel, ki nas pospremi v domovino. Don Guanella umre v nedeljo, 24. oktobra 1915.

Audio: RealAudioMP3

Bonifacija Rodriguez de Castro je proti koncu 19. stoletja začrtala novo duhovno pot, ki sledi Jezusu v njegovih letih v Nazaretu ter v preprostem vsakodnevnem življenju povezuje molitev in delo. Osrednje poslanstvo bl. Bonifacije je zaščititi revne ženske iz delavskega razreda pred pastmi in nevarnosti družbe 19. stoletja ter jim pomagati oblikovati življenjsko in delavsko okolje, kjer bo nazareško življenje postalo način evangelizacije in bo spodbujalo spoštovanje človeškega dostojanstva žensk.

Bonifacija se je rodila 6. junija 1837 v Salamanci v Španiji. Že s petnajstimi leti se začne preživljati kot pletilja in kmalu odpre svojo lastno, zelo preprosto delavnico, kjer plete tkanine in razne drobne tekstilne izdelke. Njen način življenja pritegne skupino prijateljic, prav tako delavk, ki želijo z njo preživljati nedelje in praznike, da bi se tako izognile raznim nevarnostim tistega časa. Dekleta, ki se ob nedeljah zbirajo okrog Bonifacije, jo smatrajo za duhovno učiteljico. Poleg prijateljskih pogovorov je del skupnega časa namenjen tudi molitvi k Brezmadežni Mariji in sv. Jožefu. Bonifacijina delavnica postane tako majhno duhovno središče ter obenem zatočišče za ženske-delavke.

Leta 1870 v Salamanko prispe jezuit Francisco Butinya, posebej naklonjen evangelizaciji delavskega okolja. Bonifacija mu zaupa svoje duhovno življenje in Butinya ji predlaga, da skupaj ustanovita novo žensko kongregacijo, ki bo usmerjena izključno na zaščito delavk. Leta 1874 nastane skupnost Služabnic sv. Jožefa, vanjo pa poleg Bonifacije vstopijo še njena mati in pet deklet. Gre za novo zamisel ženskega redovnega življenja, po katerem so dekleta vključena v delavsko okolje v luči kontemplacije svete družine. V hišah kongregacije oblikujejo nazareško delavnico, kjer nudijo delo revnim ženskam, da bi jih tako zavarovale pred nevarnostmi, ki so v tistem času ogrožale žensko zunaj domače hiše. Služabnice sv. Jožefa ne nosijo redovnih oblačil, skupaj z laikinjami živijo in delajo kot njim enake.

Kmalu njihovemu načinu življenja začne nasprotovati kler salamanške škofije, ki ne odobrava tako tesno prepletanje redovništva z delavskim okoljem. Bonifacija v naslednjih letih doživi veliko ovir, ponižanj, zavrnitev s strani duhovnikov in sester lastne kongregacije, med katerimi nastajajo spori. Škof za vodenje kongregacije določi svoje duhovnike, Bonifaciji pa je odvzeto mesto predstojnice. Prav tako želijo izbrisati njeno vlogo ustanoviteljice skupnosti. Bonifacijin odgovor je molk, ponižnost in odpuščanje, brez zahtevanja in oporekanja. Njena drža ne izraža predaje, ampak trdno in odločno držo. Da bi rešila konflikt, predlaga ustanovitev nove skupnosti v Zamori, kjer lahko uresničuje osnovno poslanstvo kongregacije: mladim ženskam brez dela nudi zatočišče, da bi se pripravile na dostojno življenje, se srečale z Bogom in krščansko opravljale svoje delo. Prva hiša, ustanovljena v Salamanci, se popolnoma oddalji od prvotnega poslanstva kongregacije. Obe skupnosti se ponovno združita šele po Bonifacijini smrti. Umre 8. avgusta 1905. In šele leta 1941 ji je priznana vloga ustanoviteljice Kongregacije služabnic sv. Jožefa.

Audio: RealAudioMP3