VATIKAN (sobota, 22. oktober 2011, RV) – Katoliška Cerkev bo jutri dobila
tri nove svetnike. Papež Benedikt XVI. jih bo razglasil med slovesno sveto mašo na
Trgu sv. Petra. Občestvu svetnikov se bodo pridružili: bl. Guido Maria Conforti,
škof in ustanovitelj Družbe sv. Frančiška Ksaverija za zunanje misijone; bl. Luigi
Guanella, duhovnik in ustanovitelj Kongregacije služabnikov ljubezni in Ustanove
hčera svete Marije Božje previdnosti; bl. Bonifacija Rodriguez de Castro, redovnica
in ustanoviteljica Kongregacije služabnic sv. Jožefa.
V dneh pred kanonizacijo,
pobliže spoznajmo življenje in delo bodočih svetnikov.
Guido Maria Conforti
se je rodil v italijanskem kraju Ravadese 30. marca 1865. Z enajstimi leti vstopi
v semenišče. Zaradi bolezni in težav z zdravjem je njegovo mašniško posvečenje nekoliko
preloženo. Tako novo mašo obhaja leta 1888. Že v semenišču se je izkazal kot dober
vzgojitelj in učitelj, ki je s svojim lastnim zgledom mlade znal usmerjati k svetosti.
Kot mlad duhovnik se čuti poklicanega za misijonarja, čemur pa zaradi slabega zdravja
ne more slediti. Tako leta 1895 ustanovi Družbo sv. Frančiška Ksaverija za zunanje
misijone, znano tudi kot misijonarji ksaverijani. Njihov edini cilj je evangelizacija
nekristjanov. Leta 1899 pošlje prva dva misijonarja na Kitajsko, v naslednjih letih
pa jima sledijo še mnogi drugi. Papež Leon XIII. ga leta 1902 imenuje za nadškofa
v Ravenni, ki jo vodi dve leti. Zaradi slabega zdravja se vrne k svoji misijonarski
ustanovi, kjer se posveča formaciji mladih misijonarjev. Leta 1907 je imenovan za
škofa v Parmi, ki jo vodi 24 let. Osrednje mesto njegove pastirske službe zasede prizadevanje
za dobro versko vzgojo in izobrazbo vernikov: za katehiste pripravlja posebne tečaje
s področja verske kulture in pedagogike ter prvi v Italiji organizira katehetski teden.
Obhaja dve škofijski sinodi, spodbuja katoliška združenja in verski tisk, zavzema
se za ljudske misijone, evharistične, marijanske in misijonske kongrese ter srečanja
Katoliške akcije. Posebej se posveča formaciji duhovnikov in laikov. Za evangelizacijo
nekristjanov si prizadeva tudi znotraj svoje škofije. Kot parmski škof opravi štiri
pastoralne obiske in se poda tudi v najmanjše župnije svoje škofije. Med petim pastoralnim
potovanjem, 5. novembra 1931, umre.
Svetost bl. Guida Marie Confortija se kaže
v ponižnem, zvestem in stalnem izpolnjevanju Božje volje v vsakem trenutku življenja
in z gorečnostjo za zveličanje vseh ljudi. Živa vera je pronicala iz vsake njegove
besede in vsakega dejanja. Zaupanje v Božjo previdnost ga je podpiralo v vseh stiskah.
Njegova neizčrpna ljubezen do Boga in do bližnjega ter želja po zveličanju vseh ljudi
sta bili vsem vidni. Prepričan je bil, da je Cerkev po svoji naravi misijonarska in
da si zato vsak kristjan mora v skaldu s svojo poklicanostjo, zmožnostmi in sredstvi
prizadevati, da bo evangelij dosegel vse konce sveta. Življenje bl. Guida Marie Confortija
pričuje, da mora vsaka krščanska skupnost razširiti ljubezen po vsem svetu ter do
oddaljenih pokazati isto skrb kot jo ima do svojih članov. Bl. Conforti tudi pričuje,
da škof ni posvečen le za eno škofijo, ampak za zveličanje vsega sveta.
Audio:
Luigi Guanella
se je rodil v kraju Fraciscio na severu Italije 19. decembra 1842. Starša sta bila
zgledna kristjana, predana družini, delu na polju in pastirstvu. Molitev rožnega venca
in branje življenjepisov svetnikov sta bila del družinskega življenja. Luigi Guanella
je v duhovnika posvečen 1866 in kmalu zatem postane župnik v Savognu. V sedmih letih
službovanja se poveže z don Boskom in ustanovo Cottolengo v Torinu. Ker se želi posvetiti
radikalnejšemu verskemu življenju, pri don Bosku opravi zaobljube za tri leta. V Guanelliju
obenem zori želja, da bi ustanovil hišo, kamor bi se lahko zatekli revni otroci. Ustanovi
šolo, ki pa jo zaradi nasprotovanja oblasti mora kmalu zapreti. Novembra leta 1881
postane župnik v Pianello Lario.
Zanj je to ''ura usmiljenja'', kot sam imenuje
trenutek božje naklonjenosti, ko prispe v novo župnijo. Tu namreč najde skupino deklet,
ki se posvečajo najbolj ubogim osebam. In iz te skupine mladih deklet nastane nova
kongregacija: Hčere svete Marije Božje previdnosti. Gorečnost in apostolska ljubezen
don Luigija vedno bolj rasteta in razširita dejavnost kongregacije v samo srce mesta
Como. Hčere svete Marije Božje previdnosti odprejo Hišo Božje previdnosti, ki nato
postane generalna hiša dveh kongregacij – moške in ženske veje. Skupaj z revnimi in
ubogimi, ki prihajajo trkat na vrata, se povečujejo tudi poklici in v kongregacijo
vstopa vedno več oseb, pripravljenih pomagati in ljubiti uboge in potrebne. Poleg
sester don Luigi zbere tudi skupino duhovnikov, ki se poimenujejo Služabniki ljubezni.
Ni se mogoče ustaviti, dokler so ubogi, potrebni pomoči, pogostokrat ponavlja don
Luigi. In tako se njegovi kongregaciji širita tudi v druge italijanske pokrajine.
Leta
1904 don Luigi prispe v Rim, da bi svetemu očetu izrazil svojo zvestobo Cerkvi. Papež
Pij X. spozna veličino Guanellijeve duše in izrazi željo, da bi se zgradila cerkev,
posvečene transitusu sv. Jožefa. Ob župniji sv. Jožefa nastane tudi molitveno združenje,
kateremu se med prvimi pridruži sam Pij X. Decembra 1912 se don Luigi odpravi v Severno
Ameriko med italijanske izseljence, januarja 1915 pa se vrne v Rim, da bi stal ob
strani žrtvam potresa v Abrucih. Starostne tegobe, začetek prve svetovne vojne, odhod
nekaterih sobratov v vojsko počasi načenjajo Guanellijevo zdravje. Med njegovimi spisi
najdemo tele besede: Smrt je kot mati, ki objame svojega otroka; je angel, ki nas
pospremi v domovino. Don Guanella umre v nedeljo, 24. oktobra 1915.
Audio:
Bonifacija
Rodriguez de Castro je proti koncu 19. stoletja začrtala novo duhovno pot, ki
sledi Jezusu v njegovih letih v Nazaretu ter v preprostem vsakodnevnem življenju povezuje
molitev in delo. Osrednje poslanstvo bl. Bonifacije je zaščititi revne ženske iz delavskega
razreda pred pastmi in nevarnosti družbe 19. stoletja ter jim pomagati oblikovati
življenjsko in delavsko okolje, kjer bo nazareško življenje postalo način evangelizacije
in bo spodbujalo spoštovanje človeškega dostojanstva žensk.
Bonifacija se je
rodila 6. junija 1837 v Salamanci v Španiji. Že s petnajstimi leti se začne preživljati
kot pletilja in kmalu odpre svojo lastno, zelo preprosto delavnico, kjer plete tkanine
in razne drobne tekstilne izdelke. Njen način življenja pritegne skupino prijateljic,
prav tako delavk, ki želijo z njo preživljati nedelje in praznike, da bi se tako izognile
raznim nevarnostim tistega časa. Dekleta, ki se ob nedeljah zbirajo okrog Bonifacije,
jo smatrajo za duhovno učiteljico. Poleg prijateljskih pogovorov je del skupnega časa
namenjen tudi molitvi k Brezmadežni Mariji in sv. Jožefu. Bonifacijina delavnica postane
tako majhno duhovno središče ter obenem zatočišče za ženske-delavke.
Leta 1870
v Salamanko prispe jezuit Francisco Butinya, posebej naklonjen evangelizaciji delavskega
okolja. Bonifacija mu zaupa svoje duhovno življenje in Butinya ji predlaga, da skupaj
ustanovita novo žensko kongregacijo, ki bo usmerjena izključno na zaščito delavk.
Leta 1874 nastane skupnost Služabnic sv. Jožefa, vanjo pa poleg Bonifacije vstopijo
še njena mati in pet deklet. Gre za novo zamisel ženskega redovnega življenja, po
katerem so dekleta vključena v delavsko okolje v luči kontemplacije svete družine.
V hišah kongregacije oblikujejo nazareško delavnico, kjer nudijo delo revnim ženskam,
da bi jih tako zavarovale pred nevarnostmi, ki so v tistem času ogrožale žensko zunaj
domače hiše. Služabnice sv. Jožefa ne nosijo redovnih oblačil, skupaj z laikinjami
živijo in delajo kot njim enake.
Kmalu njihovemu načinu življenja začne nasprotovati
kler salamanške škofije, ki ne odobrava tako tesno prepletanje redovništva z delavskim
okoljem. Bonifacija v naslednjih letih doživi veliko ovir, ponižanj, zavrnitev s strani
duhovnikov in sester lastne kongregacije, med katerimi nastajajo spori. Škof za vodenje
kongregacije določi svoje duhovnike, Bonifaciji pa je odvzeto mesto predstojnice.
Prav tako želijo izbrisati njeno vlogo ustanoviteljice skupnosti. Bonifacijin odgovor
je molk, ponižnost in odpuščanje, brez zahtevanja in oporekanja. Njena drža ne izraža
predaje, ampak trdno in odločno držo. Da bi rešila konflikt, predlaga ustanovitev
nove skupnosti v Zamori, kjer lahko uresničuje osnovno poslanstvo kongregacije: mladim
ženskam brez dela nudi zatočišče, da bi se pripravile na dostojno življenje, se srečale
z Bogom in krščansko opravljale svoje delo. Prva hiša, ustanovljena v Salamanci, se
popolnoma oddalji od prvotnega poslanstva kongregacije. Obe skupnosti se ponovno združita
šele po Bonifacijini smrti. Umre 8. avgusta 1905. In šele leta 1941 ji je priznana
vloga ustanoviteljice Kongregacije služabnic sv. Jožefa.