Papež med splošno avdienco govoril o pričevanju in molitvi sv. Štefana

VATIKAN (sreda, 2. maj 2012, RV) – Naša molitev se mora hraniti s poslušanjem Božje besede, v občestvu z Jezusom in njegovo Cerkvijo. S temi besedami lahko povzamemo osrednje povabilo papeža Benedikta XVI. med današnjo splošno avdienco. Sveti oče je katehezo namenil pričevanju in molitvi prvega mučenca Cerkve, sv. Štefana. »V trenutku njegovega mučeništva, ki ga opisujejo Apostolska dela, se ponovno pokaže rodoviten odnos med Božjo Besedo in molitvijo,« je zatrdil papež, ki je v zadnjih katehezah želel pokazati, kako nas branje in premišljevanje svetih spisov v molitvi odpirata za poslušanje Boga in dajeta novo luč za razumevanje sedanjosti.

Štefana so privedli pred véliki zbor in ga obtožili, da je rekel, da bo Jezus razdejal tempelj in spremenil običaje, ki jih je izročil Mojzes (Apd 6,14). Uničenje temlja v Jeruzalemu je napovedal tudi sam Jezus med svojim javnim delovanjem. Evangelist Janez pri tem dodaja, da je »govoril o temlju svojega telesa« (Jn 2,21). Štefanov govor pred vélikim zborom, izhaja ravno iz te Jezusove napovedi, je dejal papež. Jezus je namreč novi tempelj, je začetek novega čaščenja in z žrtvovanjem sebe na križu nadomesti starodavne žrtve. Štefan želi pokazati, kako je obtožba, da je govoril proti Mojzesovi postavi, neutemeljena ter predstavi svoj pogled na zgodovino zveličanja in zaveze med Bogom in človekom. Spregovori o celotni svetopisemski pripovedi, da bi tako pokazal, kako ta vodi k Jezusu Kristusu, predvsem k njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju. S tega vidika Štefan gleda tudi na sebe kot Jezusovega učenca. Premislek o svetih spisih mu omogoči, da razume tudi svoje poslanstvo, življenje in sedanjost. Pri tem ga vodi luč Svetega Duha in tesen odnos z Gospodom, tako da člani vélikega zbora vidijo, »da je njegov obraz kakor angelov« (Apd 6,15), je dejal papež. Štefan v svojem govoru spomni na dogodke povezane z Abrahamom, Jožefom in Mojzesom, kjer se Bog vedno pokaže kot tisti, ki se ne utrudi iti naproti človeku, kljub temu, da pogosto naleti na trdovratno nasprotovanje. Štefan v celotni Stari zavezi vidi predhodno napoved Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, ki se srečuje z ovirami, zavračanjem in smrtjo.

»V svojem premišljevanju o Božjem delovanju v zgodovini zveličanja, pri čemer pokaže na stalne skušnjave po zavračanju Boga in njegovega delovanja, Štefan zatrdi, da je Jezus tisti Pravični, ki so ga napovedali preroki. Po njem je sam Bog postal prisoten na edinstven in dokončen način: Jezus je ''kraj'' resničnega čaščenja,« je poudaril Benedikt XVI. Nadaljeval je, da Štefan ne zanika pomembnosti templja v nekem določenem obdobju, a poudarja, da Bog ne prebiva v zgradbah, ki jih je zgradila človeška roka. »Novi tempelj, v katerm prebiva Bog, je njegov Sin, ki je prevzel človeško meso, je človeškost Kristusa, Vstalega, ki zbere ljudstva in jih združi v zakrament svojega telesa in svoje krvi,« so bile papeževe besede.

Štefanovo življenje in govor se nenadoma prekineta s kamenjanjem. A ravno v njegovem mučeništvu je izpolnitev njegovega življenja in njegovega sporočila: postane ena stvar s Kristusom. Tako premišljevanje o Božjem delovanju v zgodovini, o božji besedi, ki je v Jezusu našla svojo izpolnitev, postane soudeleženost v sami molitvi križa. Pred smrtjo namreč Štefan reče: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« (Apd 7,59) in tako ponovi Jezusove besede na Kalvariji: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Lk 23,46). Na koncu, tako kot Jezus, zakliče z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Po papeževih besedah je Štefanova molitev enaka Jezusovi, a naslovljena je na drugega. Vzklik je namreč namenjen samemu Jezusu, ki ga vidi na Božji desnici (Apd 7,55).

Benedikt XVI. je ob koncu kateheze spomnil, da nam pričevanje sv. Štefana ponuja nekaj smernic za našo molitev in naše življenje: »Lahko se vprašamo: Od kje je ta prvi krščanski mučenec črpal moč za soočenje s svojimi preganjalci in dospel vse do darovanja samega sebe? Odgovor je preprost: Iz svojega odnosa z Bogom, iz občestva s Kristusom, iz premišljevanja o zgodovini zveličanja, iz pogleda na Božje delovanje, ki je doseglo svoj vrh v Jezusu Kristusu. Tudi naša molitev se mora hraniti s poslušanjem Božje besede, v občestvu z Jezusom in njegovo Cerkvijo,« je poudaril papež. Izpostavil je še, da je sv. Štefan v zgodovini odnosa ljubezni med Bogom in človekom videl v naprej napovedano Jezusovo podobo in poslanstvo. Božji Sin je tempelj, ki ga ni zgradila človeška roka in v katerem je Bog Oče postal tako blizu, da je vstopil v naše človeško meso, da bi nas privedel k Bogu in nam odprl vrata v nebo. »Naša molitev mora biti motrenje Jezusa na Božji desnici, Jezusa kot Gospoda mojega vsakodnevnega bivanja. V njem in pod vodstvom Svetega Duha se lahko tudi mi obrnemo na Boga, vstopimo v resničen stik z Bogom, z zaupanjen in izročitvijo otrok, ki se obračajo na Očeta, ki jih ljubi na neskončen način,« je zatrdil papež.

Papež pozdravil slovenske romarje
Splošne avdience s svetim očetom so se udeležili tudi romarji iz Slovenije. Papež jih je takole pozdravil: »Lepo pozdravljam vernike iz Škofje Loke in iz Kostanjevice na Krki ter vse druge slovenske romarje! Na sveto veliko noč se je pokazala premoč vstalega Kristusa. Bodite vedno tesno povezani z Njim, da boste tudi sami deležni Njegove zmage nad grehom. Naj bo z vami moj blagoslov!«

Audio: