Koptska katoliška Cerkev

Koptska Cerkev je egiptovska Cerkev. Ko so arabci osvojili Egipt v letih med 639-642 so grško poiemnovanje Aiguptos (egipčan) izpisali v arabščini, ki v pisni obliki ne pozna vokalov in napisano so ponovno izgovorili kot coptho v zahodnjih jezikih kopt. V začetku se je ta pojem nanašal izključno na predstavnika egiptovskega ljudstva. Od prvega tisočletja naprej, ko je po močni islamizaciji večina egiptovskega ljudstva postala muslimanska, pa je ta pojem označeval tiste egiptčane, ki so ostali zvesti krščanstvu, označeval pa je tudi njihovo vero in kulturo.

Verjetno je bilo krščanstvo v Egiptu že v apostolskih časih predvsem v judovnskih skupnostih. V letih 115 in 117 je bilo hudo preganjanje judov in posledično tudi kristjanov, ko so bile krščanske skupnosti praktično uničene. Na pogorišču prvotnega judovnskega krščanstva povezanega z Jeruzalemom pa je zraslo grško krščanstvo s sedežem v Aleksandriji. Koptska Cerkev se prvič uradno pojavi v dokumentih ob koncu drugega stoletja, ko je omenjen aleksandrijski škof Demetrij. Po izročilu na katerega kopti dajo veliko, naj bi bil Demetrij enajsti naslednik evangelista Marka.

Ob koncu drugega in na začetku tretjega stoletja se je pojavila institucija, ki je ponos aleksandrijskega krščanstva: Didaskaleion in njeni znameniti člani: Panten, Klemen aleksandrijski in Origen. Zlasti Origen velja za najodličnejšega duha antičnega krščanstva s svojimi nauki o Sveti Trojici, o Kristusu in predsvem z razlagami Svetega pisma, ki predstavljajo neizbrisen razvoj krščanske misli.

To živahno delovanje aleksandrijske Cerkve, ki je vse bolj prehajalo v družbene strukture egiptovskega ljudstva, je bilo brezobzirno zatrto s preganjanji. O tem piše v svoji Zgodovini Cerkve Evzebij iz Cezareje. To obdobje, imenovano 'obdobje mučencev' je nepovratno zaznamovalo koptsko Cerkev. Še bolj pa nekaj desetletij kasneje arianska zmota. Pomemben predstavnik v boju proti ariancem je bil sveti Atanazij. Kljub tem globokim krizam, pa je četrto stoletje v Egiptu obdobje, ko se je pojavilo in utrdilo meništvo.

Pojav muslimanov v sedmem stoletju in močna več stoletna islamizacija pomeni za koptsko Cerkev drastičen upad vernikov. Ob prihodu Napoleona leta 1798 v Egipt pride na površje koptska Cerkvev po tisočletju anonimnosti zelo maloštevilna z komaj sto tisoč verniki.

Vsa ta stoletja so se s strani Rima trudili, da bi prišlo do ponovne povezanosti med koptsko in katoliško Cerkvijo. Po številnih neuspelih poskusih je papež Benedikt XIV., sredi 18. stoletja opustil idejo o združitvi koptske Cerkve z rimsko, saj je v prvi polovici 18. prišlo do nastajanja koptskih katoliških skupnosti. Pionir na tem področju je bil francoski jezuit Claude Sicard, dober poznavalec arabščine, koptske vere in kulture, ki si je pridobil zaupanje do katoličanov naklonjenega patriarha Janeza XVI. Benedikt XIV. je 4. avgusta 1741 potrdil koptsko katoliško hierarhijo. Ob teh začetkih je bilo malo duhovnikov, zato so jo do leta 1895 vodili apostolski vikarji, ki pa kljub temu, da so imeli naziv škof Kaira, niso mogli prejeti škofovskega posvečenja. Od 18. januarja do 3. junija leta 1898 so imeli v frančiškanskem samostanu Muski prvo koptsko katoliško sinodo. Ob zaključku sinode je papež Leon XIII. spoznal, da je prišel čas za imenovanje koptsko katoliškega patriarha. 19. junija na konsistoriju je z papeškim dekretom Alloquendi initium izvoljeni apostolski administrator Gregorij Makarij uradno postal patriarh. Prevzel je ime Ciril II. Pravoslavni patriarh koptske Cerkve Ciril V. je temu ostro nasprotoval. Sedanji patriarh koptsko katoliške Cerkve je od leta 2006 Njegova blaženost Anton I. Naguib. Vseh katoličanov koptskega obreda je okoli 265.500.

Audio: