Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Cerkev

V nedeljo bo kanoniziran tudi duhovnik Janez Krstnik Piamarta


VATIKAN (sreda, 17. oktober 2012, RV) – To nedeljo bo papež Benedikt XVI. razglasil sedem novih svetnikov. Včeraj smo že predstavili Katarino Tekakwitha, prvo indijansko svetnico. Danes pa bomo orisali svetniški lik italijanskega duhovnika Janeza Krstnika Piamarto, ki je bil rojen leta 1841. Ta novi svetnik je najprej ustanovil inštitut za pomoč mladim, ki so prišli v mesto iskat delo. Kasneje pa je ustanovil še Kongregacijo Presvete nazareške družine in Kongregacijo ponižnih Gospodovih služabnic.

Postulator postopka za kanonizacijo Janeza Krstnika Piamarte, p. Igor Fabiano Manzillo, je za Radio Vatikan dejal, da gre za aktualnega svetnika. Celo svoje življenje je namreč deloval in živel med mladimi, in sicer med revnimi mladimi, ki so se spopadali s trgom dela. »Njegova velika želja je bila dati družino, izobrazbo in delo tem mladim, ki niso imeli drugih možnosti.« Piamarta se je posvečal mladim, ki niso imeli nobenega imetja, ki so bili zapuščeni, sirote, ki so se potepali po mestu in bi sčasoma najverjetneje postali prestopniki. To so bili mladi, ki so bili takorekoč brez prihodnosti. Piamartova zamisel pa je bila, da jim da prihodnost oz. da jih spremeni v protagoniste njihove prihodnosti. Pogosto je govoril, da če izkažeš zaupanje še tako slabemu mlademu človeku, mu s tem podariš upanje in obenem sposobnost, da izvrši čudeže.

To pa je miselnost, ki jo Janez Krstnik Piamarta lahko podari tudi mladim današnjega časa, je poudaril postulator postopka za njegovo kanonizacijo. In sicer še posebej mladim, ki so se znašli v svetu dela, tako negotovem in težkem. Piamarta je zgled za mogočno zaupanje v njihove sposobnosti, ki so Božji dar, za zaupanje v Previdnost, ki kot Božja navzočnost spremlja naša življenja. P. Manzillo je nato spomnil na Piamartovo prepričanje, da je sam kot »kapljica črnila v veliki zlati knjigi apostolov ljubezni«. Toda »ta kapljica, ta madež črnila« bo sedaj postal svet. Tako se tudi mi in vsa današnja mladina zaradi množice problemov lahko počutimo kot madeži ali zmazki črnila. Pa vendar imamo možnost, da postanemo »lepi zmazki«.

P. Manzillo je na koncu izpostavil še neko posebnost iz svetnikovega življenja: vsako jutro, od štirih do pol osmih, je preživel v cerkvi, kljub temi in mrazu. Le tam je lahko črpal moč, da je nato cele dneve preživel sredi mladih, jih učil dela in našel sredstva, s katerimi jim je lahko pomagal. Nekoč ga je škof opozoril, da bo potrebno inštitut zaradi dolgov zapreti. Svetnik pa mu je odvrnil, da to pomeni smrt za mlade, in da bo, če bo potrebno, tudi sam umrl skupaj z njimi.

Inštitut za pomoč mladim, ki ga je ustanovil ta novi svetnik, danes vključuje okoli 700 mladih, ki se tam strokovno izobražujejo. Skoraj ena četrtina izmed njih prihaja iz držav izven Evropske unije. Poleg tega znotraj inštituta deluje tudi nižja srednja šola, katero obiskuje okoli 300 učencev. Podobni zavodi pa so bili ustanovljeni še v Braziliji, Čilu, Angoli in Mozambiku. Samo inštitut v angolskem glavnem mestu Luandi obiskuje okoli 4000 mladih, ki izhajajo iz najrevnejših okolij.

Audio: RealAudioMP3