Papež Frančišek pri Angelovem češčenju: Usmiljenje lahko reši človeka in
svet pred 'rakom'
VATIKAN (nedelja, 15. september 2013, RV) – Papež Frančišek je v današnjem
nagovoru pred molitvijo Angelovo češčenje govoril o veselju in odpuščanju Boga ter
vernike spodbudil k usmiljenju. Izhajal je iz petnajstega poglavja Lukovega evangelija,
ki vsebuje tri prispodobe: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi ter o očetu in dveh
sinovih, 'razsipnem' sinu in sinu, ki se ima za pravičnega, svetega.
Bog
je vesel! »Vse tri prispodobe govorijo o veselju Boga. Bog je vesel!«
je zatrdil papež in nadaljeval, da je veselje Boga v odpuščanju. To je veselje pastirja,
ki najde svojo ovco; je veselje žene, ki najde svoj denar; je veselje očeta, ki spet
sprejme v hišo izgubljenega sina, ki je bil kot mrtev in se je vrnil v življenje,
vrnil se je domov. Po papeževih besedah je tukaj ves evangelij, vse krščanstvo. Vendar
pa ne gre za čustvo, za nek 'dobroizem', je opozoril vernike, zbrane na Trgu sv. Petra:
»Ravno nasprotno, usmiljenje je resnična moč, ki lahko reši človeka in svet
pred 'rakom', ki je greh, moralno zlo, duhovno zlo. Samo ljubezen lahko napolni
praznine, negativne prepade, ki jih zlo odpira v srcu in zgodovini. Samo ljubezen
lahko to naredi, in to je veselje Boga.«
Jezus je usmiljenje, Jezus
je ljubezen Jezus je ves usmiljenje, Jezus je ves ljubezen, je učlovečeni
Bog, so bile papeževe besede. Vsak med nami je tista izgubljena ovca, tisti izgubljeni
kovanec. Vsak med nami je tisti sin, ki je zapravil lastno svobodo in sledil lažne
idole, privide veselja, ter izgubil vse. »A Bog nas ne pozabi, Oče nas nikoli
ne zapusti. Je potrpežljiv Oče, vedno nas čaka. Spoštuje našo svobodo, a vedno ostane
zvest. In kadar se vrnemo k njemu, nas sprejme v svojo hišo kot otroke, kajti nikoli
nas ne neha čakati z ljubeznijo, niti za trenutek. Njegovo srce praznuje ob vsakem
sinu, ki se vrne. Praznuje, ker je veselje! Bog ima to veselje, kadar eden od nas
grešnikov pride k njemu in ga prosi odpuščanja,« je zatrdil Frančišek.
In
nevarnost? A obstaja tudi nevarnost, in sicer, da mislimo, kako smo pravični
in tako sodimo druge. Sodimo tudi Boga, ker mislimo, da mora kaznovati grešnike, jih
obsoditi na smrt in ne odpuščati. Tako smo v nevarnosti, da ostanemo zunaj Očetove
hiše. Kot starejši sin v prispodobi: namesto da bi bil zadovoljen ob bratovi vrnitvi,
se je razjezil na očeta, ker ga je sprejel in naredil gostijo. »Če v našem srcu
ni usmiljenja, veselja odpuščanja, nismo v občestvu z Bogom, četudi spoštujemo vse
zapovedi, kajti ljubezen rešuje, ne samo prakticiranje zapovedi,« je pojasnjeval
papež. »Ljubezen do Boga in do bližnjega je tista, ki daje izpolnitev vsem zapovedim.
In to je ljubezen Boga, njegovo veselje: odpuščati.«
'Bodite usmiljeni,
kakor je usmiljen vaš Oče.' Če živimo po zakonu 'oko za oko, zob za zob', ne
bomo nikoli izstopili iz spirale zla. Hudič je zvit. Slepi nas, da lahko z našo človeško
pravičnostjo rešimo sebe in svet. V resnici nas lahko reši samo pravičnost Boga, ki
se je razodela s križem: Križ je sodba Boga nad vsemi nami in nad tem svetom. In kako
nas sodi Bog? Tako, da daje za nas svoje življenje. To je najvišje dejanje pravičnosti,
ki je enkrat za vselej porazilo vladarja tega sveta. »In to najvišje dejanje pravičnosti
je tudi najvišje dejanje usmiljenja. Jezus nas vse kliče, da sledimo
to pot: 'Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče.',« je
dejalFrančišek in se nato na zbrane vernike obrnil s prošnjo, naj vsak pri
sebi pomisli na osebo, s katero se ne razume, na katero je jezen, ki je ne mara in
v tišini moli zanjo ter postane do nje usmiljen. Trg sv. Petra se je tako odel v tišino
in tiho, zbrano molitev, zatem pa so se vsi verniki skupaj s papežem Frančiškom še
obrnili na Marijo, Mater usmiljenja.