Okrožnica LUMEN FIDEI (LUČ VERE) papeža Frančiška škofom,
duhovnikom in diakonom, Bogu posvečenim osebam in vsem krščanskim vernikom O VERI
1.
LUČ VERE: s tem izrazom je izročilo Cerkve označilo veliki dar, ki nam ga je
prinesel Jezus. V Janezovem evangeliju se Jezus takole predstavi: »Jaz sem prišel
na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi« (Jn 12,46). Tudi
sveti Pavel se izrazi s temi besedami: »Bog, ki je rekel: 'Iz teme naj zasveti
luč,' je zasvetil v naših srcih« (2 Kor 4,6). V poganskem svetu, lačnem luči,
se je razvilo češčenje boga Sonca; ob vzhajanju so ga imenovali Sol invictus –
nezmagano Sonce. Tudi če je sonce vzhajalo vsak dan, so dobro razumeli, da je
bilo nezmožno izžarevati svojo svetlobo na celotno človekovo bivanje. Sonce namreč
ne razsvetljuje vse stvarnosti, njegov žarek ne more dospeti do smrtne sence, kjer
se človekovo oko zapre njegovi svetlobi. Sveti mučenec Justin trdi: »Nikoli ni
bilo mogoče videti človeka, ki bi bil pripravljen umreti za svojo vero v sonce«
(Dialogus cum Tryphone Iudaeo, 121, 2: PG 6, 758). Kristjani so
se zavedali velikega obzorja, ki jim ga je odkrila vera, zato so Kristusa imenovali
resnično sonce, »katerega žarki dajejo življenje« (Klemen Aleksandrijski, Protrepticus,
IX: PG 8, 195). Marti, ki joka zaradi smrti svojega brata Lazarja, Jezus reče:
»Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« (Jn 11,40).
Kdor veruje, vidi; vidi z lučjo, ki razsvetljuje celotno pot, ker prihaja k nam od
vstalega Kristusa, zvezde Danice, ki nikoli ne zaide.
Audio:
Varljiva
luč? 2. In vendar, ko govorimo o tej luči vere, lahko začutimo ugovor mnogih
sodobnikov. V novem veku so mislili, da je takšna luč lahko zadostovala za antične
družbe, da pa je nekoristna za nove čase, za odraslega človeka, ponosnega na svoj
razum, željnega na novo raziskati prihodnost. V tem smislu se je vera kazala kot varljiva
luč, ki je ovirala človeka, da bi se drzno odpravil v obnebje. Mladi Nietzsche je
spodbujal svojo sestro Elizabeto, naj si drzne stopiti na »nove poti« »v negotovosti
samostojne hoje«. In dodal: »Na tej točki se ločujejo poti človeštva: če hočeš doseči
dušni mir in srečo, kar veruj. Če pa hočeš biti učenec resnice, tedaj raziskuj« (Brief
an Elisabeth Nietzsche (11. junija 1865), v: Werke in drei Bänden, München
1954, 953sl.). Verovanje naj bi nasprotovalo iskanju. Na tej podlagi je Nietzsche
razvil svojo kritiko krščanstva, češ da je zmanjšalo pomembnost človeškega bivanja,
ker je življenju odvzelo novost in pustolovščino. Vera naj bi bila torej slepilna
luč, ki nam kot svobodnim ljudem ovira pot v prihodnost.
3. V tem procesu
so vero končno povezovali z mrakom. Mislili so, da jo je mogoče obvarovati, najti
zanjo prostor, da bi mogla sobivati z lučjo razuma. Prostor za vero se je odpiral
tam, kjer razum ni mogel razsvetljevati, tam, kjer človek ni več mogel priti do gotovosti.
Vero so torej dojemali kot skok v prazno, ki ga naredimo zaradi pomanjkanja luči,
ker nas žene slep občutek; ali kot subjektivno luč, ki je morda zmožna ogreti srce
in prinesti osebno tolažbo, vendar je ni mogoče predložiti drugim kot objektivno in
skupno luč za osvetljevanje poti. Polagoma pa se je vendar pokazalo, da luč samostojnega
razuma ne zmore dovolj osvetliti prihodnosti. Ta na koncu ostane v mraku in pusti
človeka v bojazni pred neznanim. Tako se je človek odpovedal iskanju velike luči,
velike resnice, in se zadovoljil z majhnimi lučmi, ki osvetljujejo kratek trenutek,
a ne zmorejo pokazati poti. Brez luči vse postane nejasno; nemogoče je razlikovati
dobro od zla, pot, ki vodi k cilju, od tiste, ki nas sili hoditi v ponavljajočih se
krogih, brez smeri.
Audio:
Luč,
ki jo moramo znova odkriti 4. Zato je nujno znova odkriti naravo luči,
ki je lastna veri. Kadar namreč zamre njen plamen, tudi vse druge luči na koncu izgubijo
svojo moč. Luč vere ima namreč edinstveno naravo, da je zmožna razsvetliti celotno
človekovo bivanje. Ker je ta luč tako mogočna, ne more izhajati od nas samih; priti
mora od prvotnejšega izvira, skratka, priti mora od Boga. Vera se poraja iz srečanja
z živim Bogom, ki nas kliče in nam razodeva svojo ljubezen, ljubezen, ki je pred nami
in na katero se moremo nasloniti, da bi bili krepki in bi gradili življenje. Ta ljubezen
nas preoblikuje, da dobimo nove oči. Doživljamo, da je v njej velika obljuba polnosti
in odpre se nam pogled v prihodnost. Vera, ki jo prejmemo od Boga kot nadnaraven dar,
se javlja kakor luč za potovanje, luč, ki usmerja našo pot v času. Po eni strani izhaja
iz preteklosti, je luč poglavitnega spomina, luč Jezusovega življenja, kjer se je
razodela njegova ljubezen, na katero se moremo popolnoma zanesti, saj je zmožna premagati
smrt. Ker je Kristus vstal in nas priteguje onkraj smrti, pa je vera hkrati luč, ki
prihaja iz prihodnosti. Pred nami odpira velika obzorja in nas onkraj naše osamljenosti
vodi v prostranost občestva. Tedaj razumemo, da vera ne prebiva v mraku; razumemo,
da je vera luč za naše temine. Dante v svoji Božanski komediji, potem ko je izpovedal
svojo vero pred svetim Petrom, opiše vero z besedami: »To je živa iskra, / ki buhne
v plamen z neugnano silo / in kakor zvezda v meni soj razliva« (Raj 24,
145-147. Slovenski prevod: Božanska komedija, prevedel Andrej Capuder, MD Celje
2005, 188). Rad bi govoril prav o tej luči vere, da bi rasla in razsvetljevala sedanjost
ter postala zvezda, ki kaže obzorja naše poti, v času, ko človek še posebej potrebuje
svetlobo.
Audio:
5. Gospod
je pred svojim trpljenjem zagotovil Petru: »Molil sem zate, da ne opeša tvoja vera«
(Lk 22,32). Nato ga je prosil, naj »potrjuje brate« v isti veri. V zavesti
naloge, zaupane Petrovemu nasledniku, je Benedikt XVI. razglasil leto vere.
To je čas milosti, ki nam pomaga, da bi začutili veliko veselje verovanja, poživili
dojemanje prostranosti obzorij, ki jih odpira vera, da bi jo izpovedovali v njeni
enotnosti in celovitosti, zvesti Gospodovemu spominu, podprti z navzočnostjo in delovanjem
Svetega Duha. Prepričanje vere, ki napravlja življenje veliko in polno, oprto na Kristusa
in na moč njegove milosti, je oživljalo poslanstvo prvih kristjanov. V Poročilih
o mučencih beremo pogovor med rimskim prefektom Rustikom in kristjanom Hieraksom:
»'Kje so tvoji starši?' je sodnik vprašal mučenca. Ta je odgovoril: 'Naš
pravi oče je Kristus, in naša mati je vera v njega'« (Acta Sanctorum,
Iunii, I, 21). Za te kristjane je bila vera kot srečanje z živim Bogom, razodetim
v Kristusu, »mati«, saj jih je rodila, spočela v njih božje življenje, omogočila
novo izkustvo, svetel pogled na življenje, za kar so bili pripravljeni javno pričevati
do konca.
Audio:
6. Leto
vere se je začelo ob 50-letnici odprtja drugega vatikanskega koncila. To sovpadanje
nam pomaga uvideti, da je bil drugi vatikanski cerkveni zbor koncil o veri. Povabil
nas je, da ponovno postavimo v središče svojega cerkvenega in osebnega življenja prvenstvo
Boga v Kristusu. Cerkev namreč nikoli ne predpostavlja vere kot cenenega dejstva,
ampak ve, da moramo ta Božji dar hraniti in krepiti, da bi še naprej vodil njeno pot.
Drugi vatikanski koncil je pripomogel, da je vera zablestela znotraj človeškega izkustva
in da spremlja sodobnega človeka na njegovi poti. Tako se je pokazalo, kako vera obogati
človeško bivanje v vseh njegovih razsežnostih.
7. Ta premišljevanja o veri
so tesno povezana z vsem, kar je cerkveno učiteljstvo izreklo o teologalnih ali božjih
krepostih, in želijo dopolniti to, kar je Benedikt XVI. napisal v okrožnicah o ljubezni
in upanju. Prvo verzijo okrožnice o veri je že skoraj dokončal. Za to sem mu globoko
hvaležen. V Kristusovem bratstvu sprejemam njegovo dragoceno darilo in besedilu dodajam
še nekaj misli. Petrov naslednik, včeraj, danes in jutri, je namreč vedno poklican
»potrjevati brate« v tistem neprecenljivem zakladu vere, ki ga Bog daje kakor
luč na pot vsakemu človeku.
V veri, Božjem daru, kreposti, ki nam jo Bog nadnaravno
vlije, spoznavamo, da nam je bila podarjena velika Ljubezen. Spoznavamo, da nam je
Bog naklonil dobro besedo. Ko sprejmemo to besedo, ki je Jezus Kristus, učlovečena
Beseda, nas Sveti Duh preoblikuje, razsvetljuje našo pot v prihodnost, in stori, da
v nas rastejo peruti upanja, da bi z veseljem hodili po njej. Vera, upanje in ljubezen
v čudovitem prepletanju sestavljajo dinamizem krščanskega življenja naproti polnemu
občestvu z Bogom. Kakšna je ta pot, ki jo vera odpira pred nami? Od kod prihaja njena
mogočna luč, ki zmore razsvetliti pot uspešnega in rodovitnega življenja, polnega
sadov?
Audio:
Prvo
poglavje LJUBEZEN SMO SPREJELI Z VERO (prim. 1 Jn 4,16)
Abraham,
naš oče v veri 8. Vera nam odpira pot in spremlja naše korake v zgodovini.
Zato moramo, če hočemo razumeti, kaj je vera, opisati njen potek, to je najprej v
Stari zavezi izpričano pot verujočih ljudi. Posebno mesto gre Abrahamu, našemu očetu
v veri. V njegovem življenju se dogaja nekaj silovitega: Bog mu spregovori svojo besedo,
razodene se mu kot Bog, ki govori in ga kliče po imenu. Vera je vezana na poslušanje.
Abraham ne vidi Boga, a sliši njegov glas. Na ta način prejme vera osebnostno naravo.
Bog se ne izkazuje kot Bog nekega kraja in tudi ne kot Bog, ki je vezan na poseben
sveti čas. Bog se izkazuje kot oseba, kot Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ki zmore
stopiti v stik s človekom in z njim skleniti zavezo. Vera je odgovor na besedo, ki
je osebni nagovor; vera je odgovor Osebi, ki nas kliče po imenu.
9. Sporočilo
te besede Abrahamu obstaja v klicu in obljubi. Najprej je klic, naj odide iz svoje
dežele, zahteva, da se odpre novemu življenju, začetek izhoda, ki ga napoti v nepričakovano
prihodnost. Pogled, ki ga vera podeli Abrahamu, bo nato vedno povezan s tem korakom,
ki ga mora storiti naprej. Vera »vidi« toliko, kolikor gre naprej in vstopa
v prostor, ki ga je odprla Božja beseda. Ta beseda vsebuje poleg tega obljubo: tvoje
potomstvo bo številno, ti boš oče velikega ljudstva (prim. 1 Mz 13,16; 15,5; 22,17).
Res je, da je Abrahamova vera, kolikor je odgovor na vnaprejšnjo besedo, vedno dejanje
spomina. Vendar se to spominjanje ne oklepa preteklosti, ampak se bo moglo odpirati
prihodnosti in razsvetljevati korake na poti, ker je spomin na obljubo. Tako vidimo,
da je vera kot spomin na prihodnost – memoria futuri – tesno povezana z upanjem.
Audio:
10. Od Abrahama
se zahteva, da se zaupno izroči tej besedi. Vera doume, da je beseda, ta na videz
bežna, začasna resničnost, če jo izgovori zvesti Bog, tisto najbolj gotovo in neomajno,
kar lahko obstaja, tisto, kar omogoča nepretrganost naše poti v času. Vera sprejme
to besedo kot varno skalo, na kateri more človek graditi s trdnimi temelji. Zato Sveto
pismo vero označuje s hebrejsko besedo ’emûnah, kar je izpeljano iz glagola
’amàn, ki v svojem korenu pomeni »podpirati, nositi«. Pojem ’emûnah
lahko označuje zvestobo Boga kakor tudi vero človeka. Verujoči človek prejme svojo
moč iz zaupljive izročitve samega sebe v roke zvestega Boga. Ta dva pomena sta osnova
tudi za ustrezna pojma v grščini (pistós) in latinščini (fidelis). S
tem se poigra sveti Ciril Jeruzalemski, ko hvali dostojanstvo kristjana, ki prejme
lastno ime Boga, saj se oba imenujeta pistós – zvest oz. verujoč (Prim. Kateheza
V,1: PG 33, 505A). Sveti Avguštin pojasnjuje: »Človek je veren
(fidelis), ko veruje Bogu, ki obljublja. Bog je zvest (fidelis), ko naklanja,
kar je človeku obljubil« (In Psal. 32, II, s. I, I,9: PL
36, 284).
11. Pomemben je še en vidik Abrahamove zgodbe, da razumemo njegovo
vero. Tudi če Božja beseda prinaša novost in presenečenje, ni povsem zunaj očakovega
izkustvenega območja. V glasu, ki se obrača nanj, Abraham spozna globlji klic, ki
je že od nekdaj vpisan v globino njegovega bitja. Bog povezuje svojo obljubo s točko,
na kateri se človekovo življenje že od zdavnaj kaže obetavno. To je starševstvo, nastanek
novega življenja: »Tvoja žena Sara ti bo rodila sina, imenuj ga Izak« (1 Mz
17,19). Bog, ki od Abrahama zahteva, da mu popolnoma zaupa, se izkazuje kot izvir,
iz katerega prihaja življenje. Na ta način se vera povezuje z očetovstvom Boga, iz
katerega izhaja stvarstvo. Bog, ki kliče Abrahama, je Bog Stvarnik, ki »kliče v
bivanje tisto, kar ne biva« (Rim 4,17), Bog, ki »nas je izvolil pred stvarjenjem
sveta« (Ef 1,4-5). Abrahamu vera v Boga osvetljuje najgloblje korenine njegovega
bitja. Dovoljuje mu spoznati vir dobrega, izvor vseh stvari. Daje mu potrditev, da
njegovo življenje ne prihaja iz niča ali iz naključja, ampak ga je treba razlagati
iz osebne poklicanosti in ljubezni. Skrivnostni Bog, ki ga je poklical, ni tuji Bog,
ampak tisti, ki je izvor vsega in vse vzdržuje. Velika preizkušnja Abrahamove vere,
darovanje njegovega sina Izaka, nato pokaže, da je ta prvobitna ljubezen zmožna jamčiti
za življenje tudi onkraj smrti. Beseda, ki je zmogla spočeti sina v njegovem »zamrlem«
telesu in prav tako »zamrlem« naročju nerodovitne Sare (prim. Rim 4,19), bo mogla
tudi onkraj vse ogroženosti ali nevarnosti jamčiti za obljubo prihodnosti (prim. Heb
11,19; Rim 4,21).
Audio:
Izraelova
vera 12. Zgodovina izraelskega ljudstva se na črti Abrahamove vere nadaljuje
tudi v Drugi Mojzesovi knjigi. Vera spet izhaja iz prvotnega daru: Izrael se
odpira delovanju Boga, ki ga hoče osvoboditi iz njegove bede. Vera je poklicana na
dolgo potovanje, da bi mogli moliti Gospoda na Sinaju in podedovati obljubljeno deželo.
Božja ljubezen je podobna očetu, ki nosi svojega sina na poti (prim. 5 Mz 1,31). Izraelova
veroizpoved se razvije v obliki naštevanja Božjih dobrot, njegovega delovanja, da
bi osvobodil in vodil ljudstvo (prim. 5 Mz 26,5˗11). Ljudstvo predaja naprej to pripoved
iz roda v rod. Božja luč sije za Izraela ob spominu na dejanja, ki jih je storil Gospod.
Ta dejanja si v bogoslužju kličejo v spomin in jih izpovedujejo ter jih od staršev
prenašajo na otroke. Iz tega vidimo, da je luč, ki jo prinaša vera, vezana na konkretno
življenjsko zgodbo, na hvaležno spominjanje Božjih dobrot in na napredujočo izpolnitev
njegovih obljub. To je zelo lepo izrazila gotska arhitektura: v velikih katedralah
svetloba z neba prodira skozi barvna okna, v katerih je upodobljena sveta zgodovina.
Božja svetloba prihaja k nam s pripovedjo njegovega razodevanja. Tako more razsvetliti
našo pot v času, ko nas spominja na Božje dobrote in kaže, kako se izpolnjujejo njegove
obljube.
13. Izraelova zgodovina pa nam kaže tudi skušnjavo nevere, kateri
ljudstvo večkrat zapade. Nasprotje vere se tu javlja kot malikovanje. Medtem ko Mojzes
na Sinaju govori z Bogom, ljudstvo ne prenese skrivnosti skritega Božjega obličja,
ne prenese dolgega čakanja. Vera po svoji naravi zahteva, da se odpovemo neposredni
posesti, ki dozdevno ponuja videnje. Vera je povabilo, da se odpremo viru svetlobe,
s tem da spoštujemo skrivnost Obličja, ki se hoče razodeti osebnostno in o pravem
trenutku. Martin Buber navaja besede, s katerimi je rabin von Kock opredelil malikovanje:
»Malikovanje je, če se človekovo obličje obrne na obličje, ki ni obličje« (Die
Erzählungen der Chassidim, Zürich 1949, 793). Namesto da bi veroval v Boga, človek
raje časti malika, kateremu lahko gleda v obraz, katerega izvor pozna, ker je naš
izdelek. Pred malikom nismo v nikakršni nevarnosti, da bi zaslišali klic, ki nas iztrga
iz lastnih gotovosti, kajti maliki »imajo usta, pa ne govorijo« (Ps 115,5).
Tako razumemo, da je malik pretveza, da sami sebe postavljamo v središče resničnosti,
ko častimo delo svojih rok. Če je človek izgubil osnovno usmerjenost, ki njegovemu
življenje podeljuje enovitost, se izgubi v mnoštvu svojih željá. Če noče čakati na
čas obljube, razpade v tisoč trenutkov svoje zgodovine. Zato je malikovanje vedno
politeizem, brezciljno beganje od enega gospodarja k drugemu. Malikovanje ne daje
poti, ampak mnoštvo stezá, ki sestavljajo labirint, namesto da bi vodile k varnemu
cilju. Kdor se noče zaupati Bogu, mora poslušati glas mnogih malikov, ki mu kličejo:
»Predaj se meni!« Vera, kolikor je vezana na spreobrnjenje, je nasprotje malikovanja
in pomeni, da se odpovemo malikom, zato da bi se z osebnim spreobrnjenjem vrnili k
živemu Bogu. Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in
odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer. Ljubezen se izkazuje močno v svoji
zmožnosti, da poravna, kar je izkrivljenega v naši zgodovini. Vera obstaja v pripravljenosti,
da se vedno znova puščamo preoblikovati Božjemu klicu. To je paradoks: človek v vedno
novem obračanju h Gospodu najde trdno in varno pot, ki ga osvobaja tistega nesrečnega
izgubljanja samega sebe, v katerega ga pahnejo maliki.
14. V Izraelovi veri
se pojavlja tudi lik Mojzesa, srédnika. Ljudstvo ne more videti Božjega obličja. Mojzesu
pripada naloga, da na gori govori z Jahvejem (JHVH) in vsem sporoči Gospodovo voljo.
S to navzočnostjo srédnika se je Izrael naučil hoditi v edinosti po svoji poti. Posameznikovo
dejanje vere se vključi v občestvo, v skupni »mi« ljudstva, da je v veri kakor
en sam človek, »moj prvorojeni sin«, kakor Bog imenuje vsega Izraela (prim.
2 Mz 4,22). Posredovanje tu ne ovira, ampak odpira: v srečanju z drugimi se odpira
pogled na resnico, ki je večja kakor mi sami. Jean Jacques Rousseau se je pritoževal,
da Boga ne more videti osebno: »Koliko ljudi med Bogom in menoj!« (Émile,
Paris 1966, 387). »Ali je tako preprosto in naravno, da je Bog šel k Mojzesu, zato
da bi govoril z Jeanom Jacquesom Rousseaujem?« (Lettre à Christophe de Beaumont
(1793), Lausanne 1993, 110). Na osnovi individualističnega in omejenega pojmovanja
poznanstva ni mogoče razumeti smisla posredništva. Posredništvo je zmožnost, da smo
deležni gledanja drugega, je so-védenje, ki je povsem svojsko védenje ljubezni. Vera
je zastonjski Božji dar, ki zahteva ponižnost in pogum, da bi zaupali in se zaupali,
da bi videli svetlo pot srečanja med Bogom in ljudmi, to je odrešenjsko zgodovino.
Audio:
Polnost
krščanske vere 15. »Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan. Videl
ga je in se razveselil« (Jn 8,56). Iz teh Jezusovih besed sledi, da je bila Abrahamova
vera naravnana nanj; v nekem smislu je Abraham vnaprej videl njegovo skrivnost. Tako
razume sveti Avguštin, ko pravi, da so bili očaki rešeni po veri. Ne po veri v Kristusa,
ki je že prišel, ampak po veri v prihajajočega Kristusa, po veri, ki se steguje naproti
Jezusovemu dogodku (Prim. In Joh. Evang. 45, 9: PL 35, 1722-1723). Krščanska
vera ima svoje središče v Kristusu. Krščanska vera izpoveduje, da je Jezus Gospod
in da ga je Bog obudil od mrtvih (prim. Rim 10,9). Vse niti Stare zaveze se stekajo
v Kristusa. On je dokončna potrditev vseh obljub, temelj našega sklepnega »amen«
Bogu (prim. 2 Kor 1,20). Jezusova zgodovina je popoln dokaz zanesljivosti Boga. Če
se je Izrael spominjal velikih del Božje ljubezni, ki so sestavljala jedro njegove
veroizpovedi in mu odpirala oči, se Jezusovo življenje kaže kot prostor dokončnega
posega Boga, kot najvišji izraz njegove ljubezni do nas. Kar nam Bog v Kristusu izreka,
ni le še ena beseda med mnogo drugimi, ampak je njegova večna Beseda (prim. Heb 1,1-2).
Ni nobenega večjega jamstva, ki bi ga Bog mogel dati, da bi nam zagotovil svojo ljubezen,
kakor nam kliče v spomin sveti Pavel (prim. Rim 8,31-39). Krščanska vera je torej
vera v popolno ljubezen, v njeno učinkovito moč, v njeno zmožnost, da preobrazi svet
in osvetli čas. »Spoznali smo ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in jo v veri sprejeli«
(1 Jn 4,16a). V Božji ljubezni, razodeti v Jezusu, vera dojame temelj, na katerem
sta utemeljeni stvarnost in njena poslednja določenost.
16. Najvišji dokaz
za zanesljivost Kristusove ljubezni najdemo v njegovi smrti za nas ljudi. Če je najmočnejši
dokaz za ljubezen v tem, da daš svoje življenje za prijatelje (prim. Jn 15,13), je
Jezus daroval svoje življenje za vse, tudi za sovražnike, da bi tako spremenil srca.
Zaradi tega so evangelisti postavili vrhunec razgleda vere v uro križa, kajti v tej
uri zasije veličina in prostranost Božje ljubezni. Sveti Janez je skupaj z Jezusovo
materjo gledal tistega, ki so ga prebodli (prim. Jn 19,37). Zato postavlja na to mesto
svoje slovesno pričevanje: »Tisti, ki je to videl, je pričeval in njegovo
pričevanje je resnično. On vé, da govori resnico, da bi tudi vi verovali« (Jn
19,35). F. M. Dostojevski v svojem delu Idiot zapiše, kar reče glavna oseba,
knez Miškin, ob pogledu na sliko mrtvega Kristusa v grobu slikarja Hansa Holbeina
Mlajšega: »Ob pogledu na to sliko lahko marsikdo izgubi vero« (Drugi del, IV).
Slika namreč grozovito kaže uničujoči učinek smrti na Kristusovem truplu. In vendar
se vera krepi prav v premišljevanju Jezusove smrti in prejema sijočo svetlobo, ko
se izkazuje kot vera v Jezusovo neomajno ljubezen do nas, ki zmore iti v smrt, da
bi nas rešila. Verovati moremo v to ljubezen, ki se ni izognila smrti, da bi pokazala,
kako zelo me ljubi. Njena celovitost je vzvišena nad vsakim sumom in nam dovoljuje,
da se popolnoma zaupamo Kristusu.
Audio:
17. Kristusova
smrt pa razodeva popolno zanesljivost Božje ljubezni v luči njegovega vstajenja. Kot
Vstali je Kristus zanesljiva, verodostojna priča (prim. Raz 1,5; Heb 2,17), trdna
opora za našo vero. »Če pa Kristus ni bil obujen, je vaša vera nesmiselna«,
pravi sveti Pavel (1 Kor 15,17). Če Očetova ljubezen ne bi obudila Jezusa od mrtvih,
če ne bi mogla njegovemu telesu spet podeliti življenja, tedaj ne bi bila povsem zanesljiva
ljubezen, ki bi zmogla razsvetliti tudi temo smrti. Ko sveti Pavel govori o svojem
novem življenju v Kristusu, se sklicuje na »vero v Božjega Sina, ki me je vzljubil
in zame dal samega sebe« (Gal 2,20). Ta »vera v Božjega Sina« je gotovo
vera apostola narodov v Jezusa. A predpostavlja tudi Jezusovo zanesljivost, ki je
sicer utemeljena v njegovi ljubezni do smrti, a tudi v tem, da je Božji Sin. Prav
zato, ker je Jezus Sin, ker je povsem zakoreninjen v Očetu, je mogel premagati smrt
in storiti, da je življenje zasijalo v polnosti. Naša kultura je izgubila zaznavanje
te resnične navzočnosti Boga, njegovega delovanja v svetu. Menimo, da je Bog samo
onkraj, na neki drugi ravni resničnosti, ločen od naših konkretnih odnosov. Ko bi
bilo tako, ko bi bil Bog nezmožen delovati v svetu, tedaj njegova ljubezen ne bi bila
resnično mogočna, ne bi bila zares resnična in torej sploh ne bi bila prava ljubezen,
ki more uresničiti obljubljeno srečo. Tedaj bi bilo čisto vseeno, ali veruješ v Boga
ali ne. Kristjani pa nasprotno izpovedujemo konkretno in mogočno ljubezen Boga, ki
resnično deluje v zgodovini in določa njeno končno usodo. Izpovedujemo ljubezen, ki
jo moremo srečati, ljubezen, ki se je popolnoma razodela v Kristusovem trpljenju,
umiranju in vstajenju.
18. K polnosti, v katero Jezus vodi vero, spada še en
pomemben vidik. V veri Jezus ni le tisti, v katerega verujemo, največje razodetje
Božje ljubezni, ampak tudi tisti, s katerim se povežemo, da bi mogli verovati. Vera
se ne le ozira na Jezusa, ampak gleda z Jezusovega zornega kota, vidi z njegovimi
očmi: vera je deležnost pri njegovem načinu gledanja. Na mnogih življenjskih področjih
se zaupamo drugim ljudem, ki imajo več strokovnega znanja kakor mi. Zaupamo arhitektu,
ki gradi našo hišo, lekarnarju, ki nam ponudi zdravilo, odvetniku, ki nas brani pred
sodiščem. Potrebujemo tudi nekoga, ki je verodostojen in izkušen v Božjih stvareh.
Jezus Kristus, Božji Sin, se ponuja kot tisti, ki nam »razloži« Boga (prim.
Jn 1,18). Kristusovo življenje, način, kako pozna Očeta in živi v popolnem odnosu
z njim, odpira človeškemu izkustvu nov prostor, v katerega moremo stopiti. Sveti Janez
je pomen osebnega odnosa do Jezusa za našo vero izrazil z različno rabo glagola verovati.
Skupaj z izrazom »verovati, da« je resnično to, kar Jezus pove (prim. Jn 14,10;
20,31), Janez uporablja tudi »verovati Jezusu« in »verovati v Jezusa«.
»Jezusu verjamemo«, če sprejmemo njegovo besedo in njegovo pričevanje, ker
je verodostojen (prim. Jn 6,30). »Verujemo v Jezusa«, če ga osebno sprejmemo
v svoje življenje in se mu izročimo, ko se ga oklepamo v ljubezni in hodimo po njegovih
stopinjah (prim. Jn 2,11; 6,47; 12,44).
Božji Sin je sprejel naše meso, da
bi ga mogli poznati, sprejeti in hoditi za njim. Jezus je s svojo življenjsko potjo
in potjo skoz čas poznal Očeta tudi na človeški način. Krščanska vera je vera v učlovečenje
Besede in v vstajenje mesa. Je vera v enega Boga, ki nam je postal tako blizu, da
je vstopil v našo zgodovino. Vera v Božjega Sina, ki je v Jezusu postal človek, nas
ne ločuje od resničnosti, ampak nam dovoljuje dojeti njen globlji temelj in odkriti,
kako zelo Bog ljubi ta svet in ga nenehno naravnava k sebi. To vodi kristjana k prizadevanju,
da bi na zemlji živel še bolj predano in polno.
Audio:
Zveličanje
po veri 19. Na podlagi te deležnosti pri Jezusovem načinu gledanja nam
je apostol Pavel v svojih spisih zapustil opis življenja iz vere. V sprejetju daru
vere se vernik spremeni v novo stvarjenje. Vernik prejme novo bit, novo bit kot Božji
otrok, postane sin v Sinu. »Aba, Oče« je klic, ki najbolje označuje Jezusovo
izkustvo in postane središče krščanskega izkustva (prim. Rim 8,15). Življenje v veri
kot božje otroštvo pomeni, da priznavamo prvotni in globoko segajoči dar, na katerem
sloni človeško življenje in ki ga je mogoče povzeti v stavku svetega Pavla Korinčanom:
»Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« (1 Kor 4,7). Prav semkaj je umeščeno središče
polemike svetega Pavla s farizeji, namreč razpravljanje o zveličanju po veri ali po
delih postave. Sveti Pavel zavrača stališče tistega, ki se hoče pred Bogom opravičiti
s svojim lastnim delovanjem. Tudi če spolnjuje zapovedi, tudi če izvršuje dobra dela,
postavlja samega sebe v središče in ne priznava, da je Bog izvir dobrega. Kdor tako
ravna, kdor hoče biti sam vir svoje pravičnosti, doživi, da se kmalu izčrpa, in odkrije,
da niti postavi ne ostaja zvest. Zapira se vase, oddaljuje se od Gospoda in od drugih,
zato postaja njegovo življenje prazno, njegova dela postajajo nerodovitna kakor drevo
brez vode. Sveti Avguštin to izraža v svoji jedrnati in krepki govorici takole: »Ab
eo qui fecit te noli deficere nec ad te« – »Od tistega, ki te je ustvaril, se
ne oddaljuj niti zato, da bi šel k sebi« (De continentia 4,11: PL 40,
356). Če človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi
svoje življenje (prim. Lk 15,11-24). Začetek zveličanja je v tem, da se odpremo nečemu,
kar je pred nami, tistemu prvobitnemu daru, ki krepi življenje in ga ohranja v biti.
Samo če se odpremo temu Izvoru in ga priznamo, se moremo spremeniti, ko dopustimo,
da zveličanje deluje v nas in tako napravlja naše življenje rodovitno, bogato v dobrih
delih. Zveličanje po veri obstaja v priznavanju prednosti Božjega daru, kakor povzema
sveti Pavel: »Po milosti ste namreč rešeni po veri, ne iz svoje moči, ampak je
Božji dar« (Ef 2,8).
20. Nova logika vere je naravnana na Kristusa. Vera
v Kristusa nas rešuje, ker se v njem življenje popolnoma odpira ljubezni, ki je pred
nami in nas spreminja od znotraj ljubezni, ki je v nas in deluje v nas. To se jasno
pokaže v razlagi, ki jo apostol narodov daje k besedilu iz Pete Mojzesove knjige,
razlagi, ki se sklada najglobljim starozaveznim oznanilom. Mojzes reče ljudstvu, da
Božja zapoved ni niti previsoko niti preveč oddaljena od človeka. Ne smeš reči: »Kdo
se bo povzpel v nebesa, da nam jo prinese?« ali: »Kdo nam pojde čez morje,
da nam jo prinese?« (prim. 5 Mz 30,11-14). Pavel to bližino Božje besede razlaga
tako, da jo povezuje s Kristusovo navzočnostjo. »Ne govôri v svojem srcu: 'Kdo
se bo povzpel v nebesa?' To bi pomenilo pripeljati Kristusa dol. Ali: 'Kdo se bo spustil
v brezno?' To bi pomenilo pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih« (Rim 10,6-7). Kristus
se je spustil na zemljo in je vstal od mrtvih. S svojim učlovečenjem in vstajenjem
je Božji Sin zaobjel celotno človekovo pot in prebiva v naših srcih po Svetem Duhu.
Vera ve, da nam je Bog postal čisto blizu, da nam je Kristus podarjen kot največje
darilo in da v nas izvršuje notranjo preobrazbo, da prebiva v nas in nam podarja luč,
ki osvetljuje začetek in konec življenja, celotni lok človekove poti.
21. Tako
moremo dojeti novost, h kateri nas vodi vera. Vernika preobraža ljubezen, kateri se
je v veri odprl. V njegovem odpiranju tej ljubezni, ki mu je podarjena, se vernikovo
življenje razširja onkraj njega samega. Sveti Pavel pravi: »Ne živim več jaz, ampak
Kristus živi v meni« (Gal 2,20), in nato poziva: »Po veri naj Kristus prebiva
v vaših srcih« (Ef 3,17). V veri se razširi vernikov »jaz«, da bi v njem
prebival nekdo Drug, da bi verujoči živel v nekom Drugem, in tako se njegovo življenje
razširja v ljubezni. Tu ima svoje mesto posebno delovanje Svetega Duha. Kristjan more
videti z Jezusovimi očmi, more imeti njegovo mišljenje, deliti njegov odnos otroka
do Očeta, ker je deležen njegove ljubezni, ki je Sveti Duh. V tej ljubezni verujoči
na neki način prejme Jezusov način gledanja. Brez te upodobljenosti po njem v ljubezni,
brez navzočnosti Duha, ki jo izliva v naša srca (prim. Rim 5,5), je nemogoče priznavati
Jezusa za Gospoda (prim. 1 Kor 12,3).
Audio:
Cerkveni
lik vere 22. Na ta način življenje iz vere postane cerkveno življenje.
Ko sveti Pavel govori kristjanom v Rimu o enem samem telesu, ki ga v Kristusu sestavljajo
vsi, jih opominja, naj se ne hvalijo. Vsak naj, nasprotno, sebe presoja »po meri
vere, ki mu jo je Bog dal« (Rim 12,3). Vernik se nauči gledati nase v luči vere,
ki jo izpoveduje. Kristusov lik je ogledalo, v katerem odkrije uresničenje svoje podobe.
Kakor Kristus v sebi zaobsega vse vernike, ki sestavljajo njegovo telo, tako kristjan
dojema sebe v tem telesu v prvobitnem odnosu do Kristusa ter svojih bratov in sester
v veri. Podoba telesa noče skrčiti vernika zgolj na del brezimne celote, na golo kolesce
v velikem stroju, ampak hoče podčrtati živo edinost Kristusa z verniki in vseh verujočih
med seboj. Kristjani so »eden« (prim. Gal 3,28), ne da bi izgubili svojo individualnost.
V služenju drugim vsak najgloblje doseže svojo osebnost. Zdaj tudi razumemo, zakaj
zunaj tega telesa, zunaj te edinosti Cerkve v Kristusu, te Cerkve, ki je po besedah
Romána Guardinija »zgodovinska nosilka polnega Kristusovega pogleda na svet«
(Vom Wesen katholischer Weltanschuung (1923), v: Unterscheidung des Christlichen.
Gesammelte Studien 1923-1963, Mainz 1963, 24), vera izgubi svojo »mero«, ne najde
več svojega ravnovesja, potrebnega prostora, da bi se nanj oprla. Vera ima nujno cerkveni
lik. Izpovedujemo jo iz notranjosti Kristusovega telesa kot uresničeno občestvo verujočih.
Iz tega cerkvenega prostora odpira posameznega kristjana vsem ljudem. Kristusova beseda,
ki jo slišimo, se s svojo lastno močjo v kristjanu spremeni v odgovor in sama postane
oznanjena beseda, izpovedovanje vere. Sveti Pavel pravi, da »s srcem verujemo in
z usti izpovedujemo« (Rim 10,10). Vera ni zasebna stvar, ni individualistično
pojmovanje, ni subjektivno mnenje, ampak izhaja iz srca in je namenjena temu, da se
izrazi in postane oznanilo. Kajti »kako naj verujejo v tistega, o katerem niso
slišali? Kako naj slišijo, če jim nihče ne oznani?« (Rim 10,14). Vera torej deluje
v kristjanu na osnovi prejetega daru, ljubezni, ki privlači h Kristusu (prim. Gal
5,6). Vera napravi kristjana deležnega poti Cerkve, ki v zgodovini roma proti dovršitvi.
Za tistega, ki je bil na ta način preobražen, se odpre nov način gledanja, vera postane
luč za njegove oči.
Audio:
Drugo
poglavje ČE NE VERUJETE, NE RAZUMETE (prim. Iz 7,9)
Vera in
resnica 23. Če ne verujete, ne razumete (prim. Iz 7,9). Tako je grški prevod
hebrejskega Svetega pisma, v egiptovski Aleksandriji sestavljena Septuaginta, navedel
besede preroka Izaija kralju Ahazu. Na ta način je bil problem spoznanja resnice postavljen
v središče vere. V hebrejskem besedilu se seveda glasi drugače. Tam prerok reče kralju:
»Če ne verujete, ne obstanete.« Tukaj gre za besedno igro z dvema oblikama
glagola ’amàn »boste verovali« (ta’aminu) in »boste obstali«
(te’amenu). Kralj, preplašen zaradi moči svojih sovražnikov, išče varnost,
ki mu jo more dati zveza z velikim asirskim kraljestvom. Tedaj ga prerok pozove, naj
se zaupa edino pravi skali, ki se ne maje, Izraelovemu Bogu. Ker je Bog zanesljiv,
je pametno verovati vanj, na njem graditi svojo varnost. To je Bog, ki ga Izaija pozneje
dvakrat imenuje »Bog, ki je zvest = Amen« (prim. Iz 65,16), neomajni temelj
zvestobe zavezi. Lahko bi mislili, da je grška oblika Svetega pisma, ki je »obstati«
prevedla z »razumeti«, globoko posegla v besedilo, ko je od svetopisemskega
pojmovanja zaupljive izročitve Bogu prešla h grškemu pojmovanju razumevanja. Vendar
ta prevod, ki je gotovo dopuščal pogovor s helenistično kulturo, ni tuj globoki dinamiki
hebrejskega besedila. Varnost, ki jo Izaija obljublja kralju, prihaja namreč z razumevanjem
Božjega delovanja in edinosti, ki jo Bog naklanja človekovemu življenju in zgodovini
ljudstva. Prerok spodbuja kralja, naj razume Gospodove poti, ko v Božji zvestobi najde
načrt modrosti, ki vodi čase. Sveti Avguštin v svojih Izpovedih izraža povezavo
med »razumeti« in »obstati«, ko govori o resnici, kateri se more človek
zaupati, da bi obstal: »Tedaj bom trdno stal v tebi, /…/ ki si resnica« (XI,
30,40: PL 32, 825). Iz te povezave vidimo, da hoče sveti Avguštin pokazati,
na kakšen način ta zanesljiva Božja resnica, kakor izhaja iz Svetega pisma, pomeni
njegovo zvesto navzočnost v zgodovini, njegovo zmožnost, da ohranja čase, ko zbira
človekove dneve v njihovi razpršenosti (prim. pr. t., 825-826).
Audio:
24. Izaijevo
besedilo, brano v tej luči, pripelje do sklepa: človek potrebuje spoznanje, potrebuje
resnico, ker brez nje nima trdnosti, ne napreduje. Vera brez resnice ne odrešuje,
ne daje gotovosti našim korakom. Tedaj vera ostaja lepa pravljica, projekcija našega
hrepenenja po sreči, nekaj, kar nas zadovolji le toliko, kolikor se hočemo predajati
utvaram. Ali pa se skrči na lep občutek, ki tolaži in greje, a je podvržen menjavi
našega razpoloženja in spremenljivosti časov ter ne more dati trdne stanovitnosti
v življenju. Če bi bila vera takšna, bi imel kralj Ahaz prav, da svojega življenja
in varnosti svojega kraljestva ne opira na čustvo. Toda vera je prav s svojo notranjo
povezanostjo z resnico zmožna podariti novo luč, ki je vzvišena nad kraljeve preračunljivosti,
ker vidi dlje, saj razume delovanje Boga, ki je zvest svoji zavezi in svojim obljubam.
25.
Danes je bolj kakor kdajkoli potrebno spominjati na povezavo vere z resnico, prav
zaradi krize resnice, v kateri živimo. V sodobni kulturi se pogosto nagibamo k temu,
da sprejmemo za resnico samo resnico tehnologije: resnično je tisto, kar more človek
zgraditi in meriti s svojo znanostjo; resnično je zato, ker funkcionira in s tem napravlja
življenje udobnejše in lažje. Zdi se, da je to danes edina zanesljiva resnica, edina,
ki jo moremo deliti z drugimi, edina, o kateri razpravljamo in za katero se moremo
skupno zavzemati. Na drugi strani pa so nato resnice posameznika, ki naj bi obstajale
v pristnosti do svojih notranjih občutij. Te resnice veljajo samo za posameznika in
jih ni mogoče posredovati drugim z zahtevo, naj služijo skupni blaginji. Veliko resnico,
resnico, ki razloži celoto osebnega in družbenega življenja, gledajo z nezaupanjem.
Ali to ni bila resnica, se sprašujejo, ki so si jo prilaščali veliki totalitarni sistemi
prejšnjega stoletja, resnica, ki je vsiljevala svoj svetovni nazor, da bi zatirala
dejansko posameznikovo zgodovino? Tako torej ostaja samo relativizem, v katerem vprašanje
o univerzalni resnici, ki je v bistvu tudi vprašanje o Bogu, ni več zanimivo. Iz takšnega
gledanja logično sledi, da bi radi pretrgali povezavo religije z resnico. Ta povezava
naj bi bila korenina fanatizma, ki je nasilen do vseh, ki ne delijo njegovih prepričanj.
V tej zvezi moremo govoriti o veliki pozabljivosti v našem današnjem svetu. Vprašanje
o resnici je namreč vprašanje spomina, globokega spomina, ker se obrača na nekaj,
kar je pred nami. Na ta način nas more povezovati onkraj našega majhnega in omejenega
»jaza«. Je vprašanje o izvoru vsega. V luči tega izvora moremo videti cilj
in tudi smisel skupne poti.
Audio:
Spoznanje
resnice in ljubezen 26. Ali more krščanska vera v tem položaju služiti
skupni blaginji glede pravega razumevanja resnice? Da bi na to odgovorili, je potrebno
premisliti o načinu spoznanja, ki je lasten veri. Pri tem nam lahko pomaga beseda
svetega Pavla, ko pravi, da »verujemo s srcem« (Rim 10,10). Srce je v Svetem
pismu središče človeka, kjer so med seboj prepletene vse njegove razsežnosti: telo
in duh, notranjost osebe kakor tudi človekova odprtost do sveta in drugih; razum,
volja in čustveno življenje. Srce je sposobno držati skupaj te razsežnosti zato, ker
je prostor, kjer se odpiramo resnici in ljubezni in dopuščamo, da se nas dotakneta
in v globini spremenita. Vera spremeni celotnega človeka, kolikor se človek odpre
ljubezni. V tej prepletenosti vere z ljubeznijo razumemo lik spoznanja, ki je lasten
veri, njeno prepričljivost in njeno zmožnost, da osvetli naše korake. Vera spoznava,
ker je vezana na ljubezen, ker ljubezen sama prinaša svetlobo. Razumevanje vere se
začne tedaj, ko sprejmemo veliko Božjo ljubezen, ki nas notranje preoblikuje in nam
podari nove oči, da vidimo stvarnost.
27. Znano je, kako je filozof Ludwig
Wittgenstein razložil povezavo med vero in vestjo. Verovanje je po njegovem podobno
izkušnji zaljubljenosti v smislu nečesa subjektivnega, česar ni mogoče predložiti
kot za vse veljavno resnico (Prim. Vermischte Bemerkungen / Culture and Value,
G. H. von Wright (ed.), Oxford 1991, 32-33; 61-64). Sodobnemu človeku se namreč zdi,
kakor da vprašanje o ljubezni nima nič opraviti z resnico. Ljubezen imajo danes za
izkušnjo, ki je vezana na svet nestanovitnih čustev in ne več na resnico.
Ali
je to res ustrezen opis ljubezni? V resnici ljubezni ni mogoče skrčiti na čustvo,
ki pride in gre. Ljubezen se sicer dotakne našega čustvenega življenja, vendar zato,
da bi ga odprla ljubljenemu človeku in začela pot do njega. To pomeni, da gremo iz
zaprtosti v svoj jaz in se približamo drugemu, da bi zgradili trajen odnos. Ljubezen
stremi k edinosti z ljubljenim človekom. Tako se izkaže, v kakšnem smislu ljubezen
potrebuje resnico. Samo kolikor je ljubezen utemeljena na resnici, more ljubezen obstajati
še naprej v času, preseči bežen trenutek in ostati neomajna, da bi podpirala skupno
pot. Če ljubezen nima odnosa do resnice, je podvržena čustvom in ne prestane preizkusa
časa. Prava ljubezen pa združuje vse prvine naše osebe in postane nova luč za veliko
in izpolnjeno življenje. Brez resnice ljubezen ne more dati trdne vezanosti, ne more
izpeljati »jaza« prek njegove osamitve, niti ga osvoboditi bežnega trenutka,
da bi gradila življenje in obrodila sad.
Audio:
Če ljubezen
potrebuje resnico, tudi resnica potrebuje ljubezen. Ljubezni in resnice ne moremo
ločiti. Brez ljubezni postane resnica hladna, neosebna in duši človekovo življenje.
Resnica, ki jo iščemo, resnica, ki našim korakom podeljuje smisel, nas razsvetljuje,
kadar se nas dotakne ljubezen. Kdor ljubi, razume, da je ljubezen izkušnja resnice,
da odpre naše oči, zato da bi na nov način videli resničnost, v edinosti z ljubljenim
človekom. V tem smislu je Gregorij Veliki zapisal: »amor ipse notitia est – ljubezen
sama je spoznanje«, s seboj prinaša novo logiko (prim. Homiliae in Evanglia,
II, 27, 4: PL 76, 1207). Gre za odnosni način gledanja na svet, ki postane
med seboj podeljeno spoznanje, pogled iz pogleda drugega in skupni pogled na vse stvari.
Viljem iz Svetega Thierrija sledi v srednjem veku temu izročilu, ko razlaga vrstico
iz Visoke pesmi, kjer ljubljeni reče ljubljeni: »Tvoje oči so kakor golobi«
(prim. Vp 1,15) (prim. Expositio super Cantica Canticorum XVIII, 88: CCL,
Continuatio Mediaevalis 87, 67). Ti dve očesi, razlaga Viljem, sta verujoči
razum in ljubezen, ki postaneta eno samo oko, da bi prišli do zrenja Boga, ko razum
»postane razum razsvetljene ljubezni« (pr. t., XIX, 90: CCL, Continuatio
Mediaevalis 87, 69).
28. To odkritje ljubezni kot vira spoznanja, ki spada
k izvirnemu izkustvu vsakega človeka, najde odločilen izraz v svetopisemskem pojmovanju
vere. Ko se Izrael veseli ljubezni, s katero ga je Bog izvolil in rodil kot svoje
ljudstvo, začenja razumevati edinost Božjega načrta od začetka do dovršitve. Versko
spoznanje je s tem, da izhaja iz logike Boga, ki sklene zavezo, spoznanje, ki razsvetli
pot v zgodovini. Iz tega razloga v Svetem pismu resnica in zvestoba spadata skupaj.
Pravi Bog je zvesti Bog, Bog, ki drži svojo obljubo in dovoli, da v času razumemo
njegov načrt. S to izkušnjo prerokov, v bolečini izgnanstva in v upanju na dokončno
vrnitev v sveto mesto, je Izrael zaslutil, da se ta resnica Boga razširja onkraj njegove
zgodovine, da bi zaobsegla celotno zgodovino sveta od stvarjenja naprej. Versko spoznanje
razsvetljuje ne le posebno pot enega ljudstva, ampak celotno pot ustvarjenega sveta,
od njegovega izvora do njegove do konca.
Audio:
Vera
kot poslušanje in gledanje 29. Prav zato, ker je versko spoznanje povezano
z zavezo zvestega Boga, ki navezuje odnos ljubezni s človekom in mu izreka svojo besedo,
ga Sveto pismo prikazuje kot poslušanje in povezuje s sluhom. Sveti Pavel uporablja
obrazec, ki je postal klasičen: »fides ex auditu – vera je iz poslušanja« (Rim
10,17). Z besedo povezano spoznanje je vedno osebno spoznanje, ki prepozna glas, se
mu svobodno odpre in mu pokorno sledi. Zato je sveti Pavel govoril o »poslušnosti
vere« (prim. Rim 1,5; 16,26). Vera je poleg tega spoznanje, ki je vezano na tek
časa, ki potrebuje besedo, da bi se izrazilo. Vera je spoznanje, h kateremu pridemo
samo po poti hoje za Kristusom. Poslušanje pomaga predstaviti povezanost med spoznanjem
in ljubeznijo.
Kar se tiče spoznanja resnice, so poslušanje večkrat postavljali
nasproti gledanju, ki je lastno grški kulturi. Če luč po eni strani omogoča zrenje
celote, ki ga je človek vedno skušal doseči, se po drugi strani zdi, da ne pušča prostora
svobodi, ker prihaja z neba in pade neposredno v oko, ne da bi zahtevala njegov odgovor.
Poleg tega se zdi, da luč vabi k statičnemu zrenju, ločenemu od konkretnega časa,
v katerem človek doživlja veselje in trpljenje. Po tem pojmovanju naj bi bila svetopisemska
zasnova v nasprotju do grške zasnove, ki je v iskanju celovitega razumevanja stvarnega
povezovala spoznanje z gledanjem.
Nasproti temu je jasno, da to domnevno nasprotje
ne ustreza svetopisemski danosti. Stara zaveza je med seboj zedinila obe obliki spoznanja,
ker se s poslušanjem Božje besede povezuje želja, da bi videli njegovo obličje. Na
ta način se je mogel razviti pogovor s helenistično kulturo, pogovor, ki spada k bistvu
Svetega pisma. Poslušanje potrjuje osebno poklicanost in poslušnost kakor tudi dejstvo,
da se resnica razodeva v času. Gledanje daje popoln pogled celotne poti in dovoljuje,
da se uvrstimo v veliki Božji načrt. Brez tega pogleda bi razpolagali samo s posameznimi
drobci nepoznane celote.
Audio:
30. Povezava
med gledanjem in poslušanjem kot organoma verskega spoznanja se z veliko razločnostjo
javlja v Janezovem evangeliju. Za četrti evangelij verovati pomeni poslušati in hkrati
videti. Poslušanje vere se dogaja v skladu z obliko spoznanja, ki je lastno ljubezni.
Je osebno poslušanje, ki razlikuje glas in prepozna glas dobrega Pastirja (prim. Jn
10,3-5). Je poslušanje, ki terja hojo za Jezusom kakor pri prvih učencih: »Slišala
sta, kar je rekel, in šla za Jezusom« (Jn 1,37). Po drugi strani pa je vera povezana
tudi z gledanjem. Včasih je gledanje Jezusovih čudežev pred vero kakor pri Judih,
ki so po obuditvi Lazarja »videli, kaj je Jezus storil, in začeli verovati vanj«
(Jn 11,45). Spet drugič pa vera pripelje do globljega vpogleda: »Če boš verovala,
boš videla Božjo slavo« (Jn 11,40). Slednjič se verovanje in gledanje prekrivata:
»Kdor vame veruje, veruje … v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega,
ki me je poslal« (Jn 12,44-45). Zaradi te edinosti s poslušanjem gledanje postane
hoja za Kristusom. In vera se javlja kot napredovanje gledanja, v katerem se oči privadijo
na zrenje v globino. Tako gre na velikonočno jutro od Janeza, ki je še v temi spričo
praznega groba »videl in veroval« (Jn 20,8), do Marije Magdalene, ki že vidi
Jezusa (prim. Jn 20,14) in bi se ga rada oklenila. A Jezus jo povabi, naj ga gleda
na njegovi poti k Očetu, vse do popolne izpovedi iste Magdalene pred učenci: »Videla
sem Gospoda!« (Jn 20,18).
Kako pridemo do te sinteze med poslušanjem
in gledanjem? Omogoča jo oseba Jezusa, ki ga vidimo in slišimo. On je utelešena Beseda:
videli smo njeno veličastvo (prim. Jn 1,14). Luč vere je luč obličja, v katerem vidimo
Očeta. Dejansko je v četrtem evangeliju resnica, ki jo vera dojame, razodetje Očeta
v Sinu, v njegovem telesu in v njegovih zemeljskih delih, resnica, ki jo moremo opredeliti
kot Jezusovo »z lučjo ožarjeno življenje« (Prim. Heinrich Schlier, Meditationen
über den johanneischen Begriff der Wahrheit, v: Besinnung auf das Neue ).
To pomeni, da nas versko spoznanje ne vabi, da bi zrli zgolj notranjo resnico. Resnica,
ki nam jo odstira vera, je resnica, ki je usmerjena na srečanje s Kristusom, na premišljevanje
njegovega življenja, na zaznavanje njegove navzočnosti. V tem smislu sveti Tomaž Akvinski
govori o »oculata fides apostolov – o veri, ki vidi« vpričo telesnega gledanja
Vstalega (prim. Summa Theologiae III, q. 55, a 2, ad 1). Apostoli so videli
Vstalega s svojimi očmi in verovali, se pravi mogli so prodreti v globino tega, kar
so videli, da bi izpovedovali Božjega Sina, ki sedi na Očetovi desnici.
31.
Samo prek učlovečenja, ko Jezus deli z nami našo človeškost, je moglo priti do polnosti
spoznanje, lastno ljubezni. Luč ljubezni namreč zasije, ko se nas dotakne v srcu in
ko v sebi sprejmemo notranjo navzočnost Ljubljenega, ki nam dovoli, da spoznamo njegovo
skrivnost. Zdaj tudi razumemo, zakaj je za svetega Janeza vera poleg poslušanja in
gledanja tudi dotik. V svojem Prvem pismu pravi: »Kar smo slišali, kar smo s svojimi
očmi videli, kar smo gledali, in kar so naše roke otipale, vam oznanjamo: o Besedi
življenja« (1 Jn 1,1). Jezus se nas je dotaknil s svojim učlovečenjem, s svojim
prihodom med nas, in po zakramentih se nas dotika tudi danes. Na ta način, ko je preoblikoval
naše srce, nam je omogočil in nam še naprej omogoča, da ga spoznavamo in priznavamo
kot Božjega Sina. Z vero se ga moremo dotakniti in prejeti moč njegove milosti. Sveti
Avguštin v svoji razlagi pripovedi o krvotočni ženi, ki se dotakne Jezusa, da bi
ozdravela (prim. Lk 8,445-46), reče: »Dotakniti se s srcem pomeni verovati«
(Sermo 229/ L, 2: PL S 2, 576: »Tangere autem corde, hoc est credere«.
Množica se stiska okrog Jezusa, a ga ne doseže z osebnim dotikom vere, ki spozna njegovo
skrivnost, da je Sin, ki razodeva Očeta. Samo če smo upodobljeni po Jezusu, prejmemo
oči, ki ga morejo videti.
Audio:
Pogovor
med vero in razumom 32. Krščanska vera oznanja resnico popolne Božje ljubezni
in odpira človeka za moč te ljubezni. S tem doseže dejansko jedro izkušnje vsakega
človeka, ki po zaslugi ljubezni zagleda luč in je poklican k ljubezni, da bi ostal
v svetlobi. Prvi kristjani, ki jih je gnala želja, da bi osvetlili celotno stvarnost
z Božjo ljubeznijo, razodeto v Jezusu, in v prizadevanju, da bi sami ljubili s prav
isto ljubeznijo, so v grškem svetu in njegovi lakoti po resnici našli ustreznega sogovornika.
Srečanje evangeljskega oznanjevanja s filozofsko mislijo antičnega sveta je pomenilo
odločilen korak pri oznanjevanju evangelija vsem narodom. To srečanje je pospeševalo
rodovitno izmenjavo med vero in razumom, ki se je v teku stoletij razvijala naprej
vse do naših dni. Blaženi Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio
pokazal, kako se vera in razum medsebojno krepita (prim. okr. Vera in razum,
št. 73: AAS (1999), 61-62. Slov. prevod v: CD 80, Ljubljana 1999). Ko najdemo
polno luč Jezusove ljubezni, odkrijemo, da je bil v vsaki naši ljubezni vedno navzoč
žarek tiste svetlobe, in razumemo, kakšen je bil njen poslednji cilj. Dejstvo, da
naša ljubezen prinaša s seboj luč, nam pomaga videti pot ljubezni, ki nas vodi v polnost
popolne podaritve Božjega Sina za nas. V tem krožnem gibanju luč vere osvetli vse
naše človeške odnose, ki jih moremo živeti v edinosti s tenkočutno Kristusovo ljubeznijo.
33. V življenju svetega Avguština najdemo pomemben zgled te poti, na kateri
je bilo iskanje razuma s svojim hrepenenjem po resnici in jasnosti pridruženo obzorju
vere, od katere je prejelo novo razumevanje. Po eni strani Avguštin sprejme grško
filozofijo svetlobe z njenim vztrajanjem na vidni prvini. Ob svojem srečanju z novoplatonizmom
je spoznal paradigmo svetlobe, ki prihaja od zgoraj, da bi razsvetlila reči, in ki
je simbol Boga. Na ta način je sveti Avguštin dojel in odkril božansko presežnost,
da vse stvari nosijo v sebi prosojnost, to je Božjo dobroto in morejo zrcaliti dobro.
Tako se je osvobodil manihejstva, v katerem je prej živel in ki ga je napeljeval k
predstavi, da sta dobro in zlo v nenehnem medsebojnem boju, da prehajata drug v drugega
in se mešata brez razločnih obrisov. Spoznanje, da je Bog luč, mu je dalo novo življenjsko
usmeritev in mu podelilo zmožnost spoznati svojo grešnost in se obrniti k dobremu.
Po drugi strani pa v dejanski izkušnji svetega Avguština, ki jo sam pripoveduje
v svojih Izpovedih, odločilni razlog na njegovi poti vere ni bilo zrenje Boga
onkraj tega sveta, temveč poslušanje, ko je v vrtu zaslišal glas, ki mu je govoril:
»Vzemi in beri«. Vzel je knjigo s pismi svetega Pavla in se ustavil pri trinajstem
poglavju Pisma Rimljanom (Prim. Izpovedi VIII, 12,29: PL 32,762. Tako
je nastopil osebni Bog Svetega pisma, ki more nagovoriti človeka in stopiti dol, da
bi živel z njim in spremljal njegovo pot v zgodovini, ko se pokaže v času poslušanja
in odgovora.
Vendar to srečanje z Bogom besede svetega Avguština ni privedlo
k zavračanju luči in gledanja. Oba vidika je združil, saj ga je vedno vodilo razodetje
Božje ljubezni v Jezusu. Tako je razvil filozofijo svetlobe, ki sprejme vase vzajemnost,
lastno besedi, in odpre prostor za svobodo, da usmeri pogled na luč. Kakor besedi
ustreza svoboden odgovor, tako luč kot odgovor najde podobo, ki jo odseva. Sveti Avguštin
medsebojno uskladi poslušanje in gledanje, zato se more sklicevati na »besedo,
ki sveti v človekovi notranjosti« (De Trinitate XV, 11,20: PL 42,
1071: »Verbum quod intus lucet«). Na ta način postane luč tako rekoč luč besede,
ker je luč osebnega obličja, luč, ki nas kliče, ko nas razsvetljuje, in se hoče zrcaliti
na našem obrazu, da bi sijala iz naše notranjosti. Sicer pa želja po gledanju celote
in ne le odlomkov zgodovine ostaja in se bo izpolnila na koncu, ko bo človek gledal
in ljubil, kakor pravi sveti škof iz Hipona (prim. De civitate Dei XXII, 30,
5: PL 41, 804). To pa ne zato, ker bi postal zmožen posedovati celotno luč,
ki bo vedno ostala neizčrpna, ampak zato, ker bo povsem vstopil v luč.
Audio:
34. Luč ljubezni,
lastna veri, more osvetliti vprašanja našega časa. Danes resnico pogosto zožujejo
na posameznikovo subjektivno pristnost, ki velja samo za individualno življenje. Splošne
resnice se bojimo, ker jo istovetimo z nepopustljivo prisilo totalitarizmov. Če pa
gre pri resnici za resnico ljubezni, če je to resnica, ki se odpira v osebnem srečanju
z Drugim in z drugimi, tedaj je osvobojena iz zaprtosti v posameznikih in more biti
del skupne blaginje. Ker je to resnica ljubezni, ni resnica, ki se uveljavlja s silo,
resnica, ki duši posameznika. Ker izvira iz ljubezni, more doseči srce, osebno središče
vsakega človeka. Tako se izkaže, da vera ni nepopustljiva, ampak raste v sožitju,
ki spoštuje drugega. Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga napravlja ponižnega.
Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas
ima v posesti. Gotovost vere nas nikakor ne napravlja toge, ampak nas popelje na pot
in omogoča pričevanje in pogovor z drugimi.
Po drugi strani nas luč vere, ker
je povezana z resnico ljubezni, ne oddaljuje od snovnega sveta, saj ljubezen vedno
živimo v telesu in duši. Luč vere je utelešena luč, ki izhaja iz Jezusovega žarečega
življenja. Razsvetljuje tudi snov, gradi na njenem redu in priznava, da se v njej
odpira pot harmonije in vedno obsežnejšega razumevanja. Pogled znanosti zato prejema
korist od vere. Vera vabi znanstvenika, naj ostaja odprt za resničnost v vsem njenem
neizčrpnem bogastvu. Vera prebuja kritično zavest, kolikor preprečuje raziskovanju,
da bi ugajalo samo sebi v svojih obrazcih, in mu pomaga razumeti, da narava vedno
presega raziskovanje. Ko vera vabi k čudenju vpričo skrivnosti stvarstva, razširja
obzorja razuma, da bi bolje prežarila svet, ki se odpira znanstvenemu raziskovanju.
Audio:
Vera
in iskanje Boga 35. Luč vere v Jezusa osvetljuje tudi pot vseh, ki iščejo
Boga, in podarja lasten prispevek krščanstva v pogovoru s pripadniki različnih verstev.
Pismo Hebrejcem nam govori o pričevanju pravičnih, ki so že pred zavezo z Abrahamom
polni vere iskali Boga. O Henohu je rečeno, da je »bil všeč Bogu« (Heb 11,5),
kar bi bilo brez vere nemogoče, kajti »kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da je
in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6). Tako moremo razumeti, da pot
vernega človeka poteka pred priznavanjem Boga, ki zanj skrbi in ki ga je mogoče najti.
Katero drugo plačilo bi mogel Bog nakloniti tistim, ki ga iščejo, če ne plačila, da
se pusti najti? Še prej srečamo Abelov lik. Tudi njegova vera je pohvaljena: zaradi
njegove vere so bili Bogu všeč njegovi darovi, daritev prvin njegovih rok (prim. Heb
11,4). Veren človek skuša spoznati znamenja Boga v dnevnih izkušnjah svojega življenja,
v kroženju letnih časov, v rodovitnosti zemlje in v celotnem gibanju vesolja. Bog
je svetel in ga morejo najti tudi tisti, ki ga iščejo z iskrenim srcem.
Podoba
tega iskanja so zvezdoslovci, ki jih je zvezda pripeljala do Betlehema (prim. Mt 2,1-12).
Zanje se je luč Boga pokazala kot pot, kot zvezda, ki vodi vzdolž steze odkritij.
Zvezda govori o potrpežljivosti Boga z našimi očmi, ki se morajo navaditi na njegov
sijaj. Veren človek je na poti in mora biti pripravljen, da se pusti voditi, da gre
iz sebe, zato da bi našel Boga, ki vedno preseneča. Ta obzirnost Boga do naših oči
pokaže, da se človeška luč, kadar se človek bliža Bogu, ne razprši v slepeče svetli
neskončnosti Boga, kakor zvezda, ki zbledi v jutranjem svitu, ampak postaja tem bolj
žareča, kolikor bolj se približa izvirnemu Ognju, kakor ogledalo, ki odseva sijaj.
Krščanska veroizpoved o Jezusu kot edinem Zveličarju trdi, da se je vsa luč Boga osredinila
v njem, v njegovem »z lučjo ožarjenem življenju«, v katerem se razkrivata
začetek in konec zgodovine (Izjava »Gospod Jezus«, v: Communio 10 (2000)
193-221). Ni nobene človeške izkušnje, nobene človekove poti k Bogu, ki je ne bi mogla
ta luč sprejeti, razsvetliti in očistiti. Kolikor bolj kristjan prodira v odprt Kristusov
svetlobni stožec, toliko sposobnejši postaja, da razume in spremlja pot slehernega
človeka k Bogu.
Ker se vera oblikuje kakor pot, se tiče tudi življenja ljudi,
ki sicer ne verujejo, a bi radi verovali in nenehno iščejo. Kolikor se z iskrenim
srcem odprejo ljubezni in se odpravijo na pot z lučjo, ki jo morejo dojeti, so že
na poti k veri, ne da bi to vedeli. Skušajo ravnati tako, kakor da Bog obstaja, včasih
zato, ker priznavajo njegov pomen, ko gre za to, da bi našli zanesljive usmeritve
za življenje v skupnosti, ali zato ker hrepenijo po luči sredi temine; včasih tudi
zato, ker zaznajo, kako veliko in lepo je življenje, ter zaslutijo, da bi ga navzočnost
Boga naredila še večjega. Sveti Irenej Lionski pripoveduje, da je Abraham že iskal
Boga »z gorečim hrepenenjem v srcu«, preden je slišal njegov glas. »Ko se
je spraševal, kje je Bog, je prepotoval ves svet«, dokler »se Bog ni usmilil
tega, ki ga je sam iskal v tišini« (Demonstratio apostolicae praedicationis,
24, SC 406, 117). Kdor se odpravi na pot, da bi delal dobro, se že bliža Bogu
in ga njegova pomoč že podpira. Božja luč ima namreč moč, da razsvetli naše oči, če
se bližamo polnosti ljubezni.
Audio:
Vera
in teologija 36. Ker je vera luč, nas vabi, naj prodremo vanjo, naj vedno
bolj raziskujemo obzorje, ki ga razsvetljuje, da bi bolje spoznali to, kar ljubimo.
Iz te želje se rojeva krščanska teologija. Jasno je torej, da teologija brez vere
ni mogoča in da spada k samemu stremljenju vere, ki skuša globlje razumeti razodetje
Boga samega, ki je doseglo svoj vrhunec v Kristusovi skrivnosti. Prva posledica je,
da si v teologiji ne prizadeva samo razum, da bi raziskoval in spoznaval kakor v izkustvenih
znanostih. Boga ni mogoče skrčiti na predmet. Bog je Oseba, ki se daje spoznati in
se razodeva v odnosu osebe do osebe. Prava vera usmerja razum, da se odpre svetlobi,
ki prihaja od Boga. Razum, ki ga vodi ljubezen do resnice, more Boga globlje spoznati.
Veliki srednjeveški učitelji in teologi so opozarjali, da je teologija kot znanost
vere deležnost pri tisti vednosti, ki jo ima Bog sam o sebi. Teologija torej ni le
beseda o Bogu, ampak obstaja predvsem v tem, da skuša sprejeti in globlje razumeti
besedo, ki nam jo Bog izreka, besedo, ki jo Bog izgovarja sam o sebi, kajti Bog je
večni pogovor občestva in nam dovoli, da vstopimo v notranjost tega večnega pogovora
(prim. Bonaventura, Breviloquium, Prd.: Opera Omnia, V, Quaracchi, 1891, 210;
In I Sent. Proem. q. 1, resp.: Opera Omnia, I, Quaracchi 1891, 7; Tomaž Akvinski,
Summa Theologiae I, q. 1. K teologiji zato spada ponižnost, da se pustimo Bogu
dotakniti, priznamo svoje meje pred skrivnostjo Boga in si z disciplino razuma prizadevamo
raziskovati brezdanja bogastva te skrivnosti.
Audio:
Teologija
ima tudi cerkveni lik vere. Njena luč je luč verujočega subjekta, Cerkve. To po eni
strani vključuje, da je teologija v službi vere kristjanov, torej se ponižno posveča
ohranjanju in poglabljanju vere, predvsem najbolj preprostih. Poleg tega pa teologija,
ker živi od vere, cerkvenega učiteljstva papeža in z njim povezanih škofov ne pojmuje
kot nekaj zunanjega, kot omejitev svoje svobode, ampak nasprotno kot eno bistvenih
notranjih, sestavnih prvin. Cerkveno učiteljstvo namreč zagotavlja stik s prvotnim
virom in zato daje gotovost, da zajemamo iz Kristusovega izvira v njegovi neokrnjenosti.
Audio:
Tretje
poglavje IZROČAM VAM, KAR SEM PREJEL (prim. 1 Kor 15,3)
Cerkev,
mati naše vere 37. Kdor se je odprl Božji ljubezni, kdor je slišal njegov
glas in sprejel njegovo luč, tega daru ne more obdržati zase. Ker je vera poslušanje
in gledanje, jo tudi predajamo naprej kot besedo in kot luč. Apostol Pavel je uporabil
prav te tri podobe, ko se je obrnil na Korinčane. Najprej pravi: »Ker imamo istega
duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo,
zato tudi govorimo« (2 Kor 4,13). Sprejeta beseda postane odgovor,
izpoved in tako spet zazveni za druge in jih povabi, naj verujejo. Nato se sveti Pavel
sklicuje tudi na luč: »Mi vsi z odgrnjenim obličjem odsevamo Gospodovo veličastvo
in se spreminjamo v njegovo lastno podobo« (2 Kor 3,18). To je luč, ki
se zrcali od obličja do obličja, tako kakor je Mojzes nosil na sebi odsev Božjega
sijaja, potem ko je govoril z njim. »/Bog/ je zasvetil v naših srcih, da bi bili
mi razsvetljeni za spoznanje Božjega sijaja na Kristusovem obličju« (2
Kor, 4,6). Jezusova luč zasije kakor v zrcalu na obličju kristjanov, tako se širi,
tako pride do nas, da bi tudi mi mogli biti deležni tega zrenja in odsevati njegovo
luč, kakor pri velikonočnem bogoslužju luč velikonočne sveče prižge mnoge druge sveče.
Vera se predaja naprej tako rekoč v neposrednem stiku od osebe do osebe, kakor se
en plamen prižge ob drugih. Kristjani sejejo v svojem uboštvu tako rodovitno seme,
da postane drevo in more napolniti svet s svojimi sadovi.
Audio:
38. Predajanje
vere, ki žari za vse ljudi na vseh krajih, poteka tudi v času, od roda do roda. Ker
vera izhaja iz srečanja v zgodovini in razsvetljuje našo pot v času, jo je treba predajati
naprej v vseh časih. S pomočjo nepretrgane verige pričevanja prihaja Jezusov lik k
nam. Kako je to mogoče? Kako moremo biti gotovi, da prek stoletij zajemamo od »pravega
Jezusa«? Če bi bil človek osamljeno bitje, če bi hoteli izhajati samo od individualnega
»jaza«, ki bi rad iskal gotovost svojega spoznanja v sebi, ta gotovost ne bi
bila mogoča. Iz samega sebe ne morem videti, kaj se je zgodilo v nekem obdobju, ki
je tako oddaljeno od mene. Vendar to ni edini način, kako se človek dokoplje do spoznanja.
Človek nenehno živi v odnosu. Prihaja od drugih, pripada drugim, in njegovo življenje
postaja večje po srečanju z drugimi. Tudi poznanje samega sebe, zavest o samem sebi
je odnosne narave in je vezana na druge, ki so bili pred nami: na prvem mestu so to
naši starši, ki so nam dali življenje in ime. Govorica sama, besede, s katerimi razlagamo
svoje življenje in svojo resničnost, prihaja k nam po drugih. Govorica je shranjena
v živem spominu drugih. Poznanje sebe je mogoče le, če smo deležni večjega spomina
drugih. Tako se godi tudi v veri, ki človeški način razumevanja privede do polnosti.
Preteklost vere, tisto dejanje Jezusove ljubezni, ki je porodilo novo življenje na
svetu, pride k nam po spominu drugih, pričevalcev, in je živo v edinstvenem subjektu
spomina, to je v Cerkvi. Cerkev je mati, ki nas uči govoriti jezik vere. Sveti Janez
je v svojem evangeliju poudaril ta vidik, ko je spojil vero in spomin in oba pridružil
delovanju Svetega Duha. On nas bo, kakor pravi Jezus, »spomnil vsega« (Jn 14,26).
Ljubezen, ki je Duh in prebiva v Cerkvi, ohranja vse čase združene in nas napravlja
za Jezusove »sodobnike«. Tako vodi naše popotovanje v veri.
Audio:
39. Nemogoče
je, da bi verovali sami. Vera ni zgolj individualna izbira, ki se zgodi v notranjosti
verujočega; vera ni osamljen odnos med »jazom« verujočega in Božjim »Tijem«,
med neodvisnim osebkom in Bogom. Vera se po svoji naravi odpira občestvu »mi« in se
vedno udejanja znotraj občestva Cerkve. Na to nas spominja veroizpoved, ki jo pri
krščevanju izrekamo v obliki dialoga. Vera se izraža kot odgovor na povabilo, na besedo,
ki jo je treba slišati in ne pride iz nas samih. Zato se verovanje vrašča znotraj
dialoga in ne more biti zgolj izpoved, ki prihaja od posameznika. Samo zato je mogoče
odgovoriti v prvi osebi: »verujem«, ker pripadamo velikemu občestvu in ker
moremo reči tudi: »verujemo«. Ta odprtost do »mi« Cerkve se dogaja v skladu
z lastno odprtostjo do Božje ljubezni, ki ni samo odnos med Očetom in Sinom, med »jazom«
in »tijem«, ampak je v Duhu tudi »mi«, medsebojnost oseb. Zato velja:
kdor veruje, ni nikoli sam. In zato se vera razširja in še druge vabi k temu veselju.
Kdor sprejme vero, odkrije, da se prostori njegovega »jaza« razširijo; v njem
rastejo odnosi, ki bogatijo njegovo življenje. Tertulijan je to učinkovito izrazil,
ko je govoril o katehumenu, ki je »po kopeli prerojenja« sprejet v materino
hišo, da bi razširil svoje roke in tako rekoč v novi družini skupaj z brati molil
k našemu Očetu (prim. De Baptismo 20, 5: CCL I, 295).
Audio:
Zakramenti
in predajanje vere naprej 40. Cerkev kakor vsaka družina predaja naprej
svojim otrokom vsebino svojega spomina. Kako je mogoče to storiti, da se pri tem nič
ne izgubi, ampak se nasprotno vse še bolj poglobi v dediščini vere? Po apostolskem
izročilu, ki se v Cerkvi ohranja s pomočjo Svetega Duha, smo v živi povezavi s temeljnim
spominom. Drugi vatikanski koncil pravi: »Kar so apostoli izročili, obsega vse
tisto, kar pospešuje sveto življenje Božjega ljudstva in pomnožuje njegovo vero. In
tako Cerkev s svojim naukom, z življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem
rodovom predaja naprej vse, kar sama jè, vse, kar veruje« (Dogmatična konstitucija
o Božjem razodetju, Dei Verbum, BR 8.
Audio:
Vera v resnici
potrebuje območje, v katerem je mogoče vero izpričevati in posredovati in ki je ustrezno
in primerno temu, kar posreduje. Za posredovanje zgolj učne vsebine ali ideje bi zadostovala
morda knjiga ali ponavljanje ustnega sporočila. A tisto, kar posredujemo v Cerkvi,
tisto, kar predajamo naprej v živem izročilu, je nova luč, ki prihaja iz srečanja
z živim Bogom. To je luč, ki se dotakne človeka v njegovi notranjosti, v srcu. Hkrati
pritegne njegov razum, njegovo voljo in njegovo čustveno življenje in odpira človeka
za žive odnose v občestvu z Bogom in drugimi. Da bi mogli predajati naprej to polnost,
obstaja posebno sredstvo, ki prevzame celotnega človeka: telo in duha, notranjost
in odnose. To sredstvo so zakramenti, ki jih obhajamo v bogoslužju Cerkve. V njih
se posreduje učlovečeni spomin, ki je vezan na prostore in čase življenja in nagovori
vse čute. V zakramentih je človek kot ud živega subjekta privzet v splet občestvenih
odnosov. Zakramenti so zakramenti vere (prim. Konstitucija o svetem bogoslužju Sacrosanctum
Concilium, B 59). Ker to drži, je treba tudi reči, da ima vera zakramentalno zgradbo.
Ponovna poživitev vere vodi prek ponovne poživitve novega zakramentalnega smisla človekovega
življenja in krščanskega bivanja. Pri tem se pokaže, kako se vidno in snovno odpirata
za skrivnost večnosti.
Audio:
41. Vero predajamo
naprej na prvem mestu s krstom. Lahko bi se zdelo, da je krst samo priložnost, da
bi ponazorili izpovedovanje vere, in pedagoško dejanje za tistega, ki potrebuje podobe
in kretnje, ki pa bi jih v bistvu lahko opustili. Beseda svetega Pavla nas spomni,
da ni tako. Apostol pravi: »S krstom smo bili skupaj s Kristusom pokopani v smrt,
da bi prav tako, kakor je bil Kristus obujen v moči Očetovega veličastva, tudi mi
zaživeli kot novi ljudje« (Rim 6,4). V krstu postanemo novo stvarjenje in sinovi
ter hčere Boga. Apostol nato pove, da je bil kristjan zaupan »podobi nauka«
(typos didachés), kateri je iz srca poslušen (prim. Rim 6,17). V krstu človek
prejme tudi nauk, ki ga mora izpovedovati, in stvarno življenjsko obliko, ki terja
vključitev njegove celotne osebe in ga vodi na pot dobrega. Prestavljen je v novo
območje, izročen novemu okolju, novemu načinu skupnega delovanja v Cerkvi. Krst nas
spominja, da vera ni posameznikovo delo, ni dejanje, ki ga more človek sam izpolniti
v zanašanju na lastne moči, ampak nekaj, kar je treba sprejeti z vstopom v cerkveno
skupnost, ki ta Božji dar predaja naprej. Nihče se ne krsti sam, tako kakor nihče
ne pride na svet sam. Krst prejmemo.
Audio:
42. Katere
so torej prvine, ki nas uvajajo v to novo »podobo nauka«? Nad katehumenom se
na prvem mestu kliče ime Svete Trojice: Oče, Sin in Sveti Duh. Tako je od samega začetka
podana povezava poti vere. Bog, ki je poklical Abrahama in hotel, da ga kliče kot
svojega Boga; Bog, ki je Mojzesu razodel svoje ime; Bog, ki nam je popolnoma razodel
skrivnost svojega imena, ko nam je dal svojega Sina, daje krščenemu novo istovetnost
Božjega otroka. Na ta način se pokaže pomen dejanja pri podeljevanju krsta: potopitev
v vodo. Voda je simbol smrti, ki nas vabi, da s spreobrnjenjem svojega »jaza«
odpremo svojo osebo večjemu »jazu«. A voda je hkrati tudi simbol življenja,
materinega naročja, iz katerega smo prerojeni v novo Kristusovo življenje. Krst nam
s potopitvijo v vodo govori o učlovečenjski podobi vere. Kristusovo dejanje se nas
tiče v naši osebni resničnosti, ko nas temeljito preoblikuje, nas napravi za sinove
in hčere Boga in nas naredi deležne božje narave. Krst preobrazi vse naše odnose –
naš dejanski položaj v svetu in vesolju –, ko jih odpre Kristusovemu življenju, ki
je občestvo. Moč preoblikovanja, ki je značilna za krst, nam pomaga dojeti pomen katehumenata,
ki je danes izredno pomemben za evangelizacijo tudi v družbah s starimi krščanskimi
koreninami, v katerih vedno večje število odraslih pristopa k zakramentu krsta. Katehumenat
je pot priprave na krst, pot preobrazbe vsega življenja v Kristusu.
Audio:
Da bi razumeli
povezavo med krstom in vero, je koristno spomniti na besedilo preroka Izaija, ki so
ga v zgodnjekrščanskem slovstvu povezovali s krstom: »Skalnati gradovi so njegovo
pribežališče, … njegovi vodni izviri ne presahnejo« (Iz 33,16) (Prim. Epistula
Barnabae 11, 5: SC 172, 162). Krščeni, ki je osvobojen po krstni vodi,
se je mogel postaviti na močno skalo, ker je našel trdnost, na katero se lahko zaneseš.
Tako se je voda smrti spremenila v vodo življenja. Grško besedilo opisuje vodo kot
pistós, kot »zanesljivo« vodo. Krstna voda je zanesljiva: lahko ji zaupamo,
ker njen tok uvaja v dinamiko Jezusove ljubezni, ki je vir gotovosti za našo življenjsko
pot.
Audio:
43. Zgradba
krsta, njegova oblika prerojenja, v katerem prejmemo novo ime in novo življenje, nam
pomaga razumeti pomen in pomembnost krsta otrok. Otrok ni sposoben svobodnega dejanja,
da sprejme vero. Sam še ne more izpovedovati vere, prav zato jo v njegovem imenu
izpovedo njegovi starši in botri. Vero živimo v občestvu Cerkve, vključena je v občestveni
»mi«. Otroka zato podpirajo drugi, njegovi starši in botri; sprejet je v njihovi veri,
ki je vera Cerkve, kar simbolizira luč, katero oče med krstnim bogoslužjem vzame od
velikonočne sveče. Ta zgradba krsta poudarja pomen sodelovanja Cerkve in družine pri
predajanju vere. Po besedi svetega Avguština so starši poklicani, ne le da rodijo
svoje otroke za življenje, ampak da jih vodijo k Bogu. Tako se otroci po krstu prerodijo
v Božje otroke in prejmejo dar vere (prim. De nuptiis et concupiscentia I,
4,5: PL 44, 413). Tako je otrokom skupaj z življenjem podarjena tudi temeljna
usmeritev bivanja in gotovost dobre prihodnosti. Ta temeljna usmeritev se nato še
bolj okrepi v zakramentu birme s pečatom Svetega Duha.
Audio:
44. Zakramentalna
narava vere doseže svoj najvišji izraz v evharistiji. Evharistija je dragocena hrana
vere, srečanje s Kristusom, ki je resnično navzoč z najvišjim dejanjem ljubezni, s
podaritvijo samega sebe, ki poraja življenje. V evharistiji se križata obe osi, na
katerih poteka vera. Najprej je os zgodovine: evharistija je dejanje spomina, ki posedanja
skrivnost, kjer preteklo dejanje smrti in vstajenja izkazuje svojo zmožnost, da se
odpira v prihodnost in da vnaprej uresničuje dokončno polnost. Bogoslužje nas spominja
na to s svojim hodie, »danes« zveličavnih skrivnosti. Nato je os, ki
vodi od vidnega sveta k nevidnemu. V evharistiji se učimo videti globino resničnosti.
Kruh in vino se spremenita v Kristusovo telo in kri. Kristus je navzoč na svoji velikonočni
poti k Očetu. To dogajanje nas s telesom in dušo vodi v gibanje celotnega stvarstva
k njegovi polnosti v Bogu.
Audio:
45. Pri obhajanju
zakramentov Cerkev predaja naprej svoj spomin, zlasti z izpovedovanjem vere. Pri tem
ne gre toliko za pritrjevanje celoti abstraktnih resnic. Nasprotno, z izpovedovanjem
vere se celotno življenje napoti k polnemu občestvu z živim Bogom. Reči smemo, da
je z veroizpovedjo, Credom, vernik povabljen, naj vstopi v skrivnost, ki jo
izpoveduje, in naj ga preoblikuje tisto, kar izpoveduje. Pomislimo predvsem na vsebino
Creda, da bi razumeli pomen te trditve. Credo ima trinitarično zgradbo:
Oče in Sin sta eno v Duhu ljubezni. Vernik izpoveduje, da je notranjebožje občestvo
središče bivanja, najgloblja skrivnost vseh stvari. Poleg tega Credo vsebuje
tudi kristološko izpoved: prehodimo skrivnosti Jezusovega življenja do njegove smrti,
njegovega vstajenja in vnebohoda v pričakovanju njegovega drugega prihoda v slavi.
Rečeno je torej, da je ta Bog, ki je občestvo, izmenjava ljubezni med Očetom in Sinom
v Duhu, občestvo, ki zmore objeti vso človekovo zgodovino in privesti človeka v dinamiko
svojega občestva, ki ima v Očetu svoj izvor in končni cilj. Kdor izpoveduje vero,
vidi, da je vključen v resnico, ki jo priznava. Ne more v resnici izgovarjati besed
Creda, ne da bi bil s tem spremenjen, ne da bi se prepustil zgodovini ljubezni,
ki ga objema, ki razširja njegovo življenje in mu omogoča, da postane del velikega
občestva, dejanskega subjekta, ki ga Credo izreka, to je Cerkve. Vse resnice,
v katere verujemo, govorijo o skrivnosti novega življenja v veri kot poti občestva
z živim Bogom.
Audio:
Vera,
molitev in desetere zapovedi 46. Dve nadaljnji prvini sta bistveni pri
zvestem predajanju spomina Cerkve. Na prvem mestu je Gospodova molitev, očenaš. S
to molitvijo se kristjan uči deliti Kristusovo osebno duhovno izkušnjo in začenja
gledati s Kristusovimi očmi. Od njega, ki je luč od luči, edinorojeni Očetov Sin,
se tudi mi učimo spoznavati Boga, in moremo v drugih razžariti željo, da bi se mu
bližali.
Nadalje je prav tako pomembna povezava med vero in desetimi zapovedmi.
Rekli smo, da je vera popotovanje, pot, po kateri moramo hoditi in ki je odprta za
srečanje z živim Bogom. V luči vere, popolne podaritve Bogu, ki rešuje, prejme dekalog
svojo globljo resnico, ki je vsebovana v uvodnih besedah k desetim zapovedim: »Jaz
sem Jahve, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta« (2 Mz 20,2). Dekalog ni seznam
negativnih predpisov, ampak je celota stvarnih navodil, da bi prišli ven iz puščave
svojega »jaza«, naravnanega nase in zaprtega vase, in bi mogli stopiti v pogovor
z Bogom, ko pustimo, da nas objame njegovo usmiljenje, da bi tudi mi prinašali usmiljenje.
Tako vera izpoveduje Božjo ljubezen, od katere vse prihaja in ki vse nosi. Vera se
pusti voditi tej ljubezni, da bi šla naproti polnosti občestva z Bogom. Dekalog je
pot hvaležnosti, odgovor iz ljubezni, ki mogoč, ker smo se v veri odprli izkušnji
preoblikujoče Božje ljubezni do nas. Jezusov govor na gori na novo osvetli to pot
(prim. Mt 5-7).
Audio:
Tako sem nakazal
štiri prvine, ki povzemajo zaklad spomina, ki ga Cerkev predaja naprej: izpovedovanje
vere, obhajanje zakramentov, pot desetih zapovedi, molitev. Cerkev je to katehezo
v skladu z izročilom zgradila okoli teh prvin. Tako je sestavljen tudi Katekizem
katoliške Cerkve, ki je osnovno orodje za tisto enovito delovanje, s katerim Cerkev
posreduje vso vsebino vere, se pravi »vse, kar sama jè, vse, kar veruje« (Dogmatična
konstitucija o Božjem razodetju Dei Verbum, BR 8).
Audio:
Edinost
in neokrnjenost vere 47. Edinost Cerkve v času in prostoru je povezana
z edinostjo vere: »Eno telo in en duh, /…/ ena vera« (Ef 4,4-5). Danes se zdi
veliko bolj stvarna edinost ljudi v enem zavzemanju, v medsebojni dobrohotnosti, deležnosti
ene in iste usode, skupnem cilju. A veliko težje vidimo edinost v isti resnici. Zdi
se, da takšna edinost nasprotuje svobodi mišljenja in samostojnosti subjekta. Izkušnja
ljubezni pa nam nasprotno pove, da je prav v ljubezni mogoče imeti skupno predstavo,
da se v njej učimo videti resničnost z očmi drugega in da nas to ne siromaši, ampak
bogati naše gledanje. Resnična ljubezen po meri Božje ljubezni zahteva resnico; v
skupnem gledanju resnice, ki je Jezus Kristus, postaja resnica globoka in trdna. To
je tudi veselje v veri, edinost gledanja v enem telesu in enem duhu.
V tem smislu je mogel Leon Veliki zatrditi: »Če vera ni ena, sploh ni vera«
(In nativitate Domini sermo 4, 6: SC 22, 110).
Audio:
Kakšna je
skrivnost te edinosti? Vera je ena najprej zaradi edinosti Boga, ki ga spoznavamo
in izpovedujemo. Vsi verski členi se nanašajo nanj, so poti, da bi spoznali njegovo
bit in delovanje. Zato imajo edinost, ki je nad vsako drugo edinostjo, ki jo moremo
doseči s svojim mišljenjem. Imajo edinost, ki nas bogati, ker se nam podarja in nas
združuje.
Audio:
Vera je dalje
ena zato, ker se usmerja k enemu Gospodu, k Jezusovemu življenju, njegovi dejanski
zgodovini, ki jo deli z nami. Sveti Irenej Lionski je to pojasnil v nasprotovanju
gnostičnim heretikom. Ti so trdili, da obstajata dve vrsti verovanja. Obstaja groba,
nepopolna vera, vera preprostih, ki ostaja na ravni Kristusovega mesa in premišljevanju
njegovih skrivnosti; in nato globlja in popolnejša vera, prava vera, ki je pridržana
majhnemu krogu izbrancev in se z razumom povzdiguje nad Kristusovo meso k skrivnostim
nepoznanega božanstva. Nasproti tej težnji, ki še naprej dražljivo privlači in ima
celo v naših dneh svoje privržence, sveti Irenej zatrjuje, da je vera ena sama, ker
vedno vodi preko konkretne točke učlovečenja, ne da bi kdaj presegla Kristusovo meso
in zgodovino, ker se je Bog hotel v tem popolnoma razodeti. Zato ni nobene razlike
med vero tistega, »ki zna veliko povedati o njej«, in tistega, »ki more
povedati le malo«, med boljšimi in manj sposobnimi: niti prvi ne more pomnožiti
vere, niti je drugi pomanjšati (Prim. Irenej, Adversus haereses I, 10,2: SC
264, 160).
Audio:
Končno je
vera ena, ker je skupna celotni Cerkvi, ki je eno telo in en duh. V
občestvu enega samega subjekta, »Cerkve«, prejmemo skupni pogled. Ker izpovedujemo
isto vero, slonimo na isti skali, nas preoblikuje isti Duh ljubezni, izžarevamo isto
luč in vidimo resničnost na isti način.
Audio:
48. Ker je
vera ena, jo je treba izpovedovati v vsej njeni čistosti in neokrnjenosti. Prav zato,
ker so vsi verski členi povezani v edinosti, tajitev enega od njih, četudi domnevno
manj pomembnega člena, poškoduje vse. Vsako obdobje doživlja, da je posamezne vidike
vere mogoče sprejemati lažje ali težje. Zaradi tega je pomembno budno paziti, da predajamo
naprej celoten zaklad vere (prim. 1 Tim 6,20), da ustrezno vztrajamo pri vseh vidikih
izpovedovanja vere. Kolikor je edinost vere edinost Cerkve, pomeni: če nekaj odvzamemo
od vere, v resnici odvzamemo nekaj od resnice občestva. Cerkveni očetje so opisovali
vero kot eno telo z različnimi udi, kot telo resnice, in sicer v podobnosti do Kristusovega
telesa in njegovega nadaljevanja v Cerkvi (Prim. Pr. t., II, 27, 1: SC
294, 264. Neokrnjenost vere so povezovali tudi s podobo Cerkve kot device, z njeno
zvestobo v zaročniški ljubezni do Kristusa. Kdor oškoduje vero, prizadene sramoto
občestvu z Gospodom Prim. Avguštin, De sancta virginitate, 48, 48: PL
40, 424-425). Edinost vere je torej edinost živega organizma. To je zelo lepo poudaril
blaženi John Henry Newman, ko je med znaki za razlikovanje nepretrganosti nauka v
času navedel zmožnost, da si Cerkev privzame vse, kar najde v različnih območjih,
kamor pride, in v različnih kulturah, ki jih sreča (Prim. An Essay on the Development
of Christian Doctrine (1878), Uniform Edition: Longmans, Green and Company, London,
1868-1881, 185-189). Pri tem vse očisti in privede do najboljšega izraza. Tako se
vera kaže kot vesoljna, katoliška, ker njena luč raste, da bi razsvetlila vse vesolje
in vso zgodovino.
Audio:
49. Gospod
je podaril svoji Cerkvi dar apostolskega nasledstva, ki služi edinosti vere in njenemu
neokrnjenemu predajanju naprej. Z apostolskim nasledstvom je zagotovljena nepretrganost
spomina Cerkve. Tako je mogoče zajemati iz čistega vira, iz katerega prihaja vera.
Jamstvo za povezanost z izvorom torej dajejo žive osebe. To ustreza živi veri, ki
jo Cerkev predaja naprej. Vera se opira na zvestobo pričevalcev, ki jih je Gospod
izbral za to nalogo. Zato cerkveno učiteljstvo vedno govori v pokorščini do izvirne
besede, na kateri je utemeljena vera. Cerkveno učiteljstvo je zanesljivo, ker zaupa
besedi, ki jo posluša, ohranja in razlaga (Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju
Dei Verbum, BR 10). V svojem poslovilnem govoru starešinam v Efezu in Miletu,
ki ga je sveti Luka sprejel v Apostolska dela, sveti Pavel pričuje, da je izpolnil
nalogo, katero mu je zaupal Gospod: »Oznanil je vso Božjo voljo« (Apd 20,27).
Po zaslugi cerkvenega učiteljstva more ta volja neokrnjeno priti do nas in z njo veselje,
da smo jo popolnoma izpolnili.
Audio:
Četrto
poglavje BOG JIM JE PRIPRAVIL MESTO (prim. Heb 11,16)
Vera
in skupna blaginja 50. Pismo Hebrejcem pri predstavitvi zgodovine očakov
in pravičnih Stare zaveze poudarja bistveni vidik vere. Ta vidik ni le pot, ampak
tudi vzpostavitev, priprava kraja, kjer more človek prebivati skupaj z drugimi. Prvi
graditelj je Noe, ki more v ladji rešiti svojo družino (prim. Heb 11,7). Nato pride
Abraham, o katerem je rečeno, da je na temelju vere prebival v šotorih, ker je pričakoval
mesto s trdnimi temelji (prim. Heb 11,9-10). Z vero torej nastane nova zanesljivost,
nova trdnost, ki jo more podariti samo Bog. Če veren človek gradi na resničnem Bogu,
ki je Amen, na zvestem Bogu (prim. Iz 65,16), tudi sam postane trden. Dodati smemo,
da se ta trdnost nanaša tudi na mesto, ki ga Bog pripravlja za človeka. Vera razodeva,
kako trdne morejo biti vezi med ljudmi, če je Bog navzoč v njihovi sredi. Vera ne
prebuja samo notranje trdnosti, trdnega prepričanja vere. Vera razsvetljuje tudi medčloveške
odnose, ker prihaja iz ljubezni in sledi dinamiki Božje ljubezni. Zanesljivi Bog podarja
ljudem zanesljivo mesto.
51. Prav zaradi povezave z ljubeznijo (prim Gal 5,6)
luč vere služi pravičnosti, pravu in miru. Vera izhaja iz srečanja s prvotno Božjo
ljubeznijo, iz katere se razodevata smisel in dobrota našega življenja. Življenje
je osvetljeno toliko, kolikor vstopa v dinamiko, ki jo omogoča ta ljubezen, kolikor
postaja pot, ki vodi k polnosti ljubezni. Luč vere more uveljaviti bogastvo človeških
odnosov in tudi njihovo zmožnost, da obstanejo, da so zanesljivi in bogatijo življenje
v skupnosti. Vera ne oddaljuje od sveta in ni neprizadeta do konkretnega zavzemanja
naših sodobnikov. Brez zanesljive ljubezni nič ne bi moglo zares združevati ljudi.
Edinost med njimi bi bila mogoča samo kot edinost, ki je osnovana na koristi, na združevanju
interesov ali na strahu, ne pa na dobrini sožitja in na veselju, ki ga more porajati
že sama navzočnost drugega. Vera pomaga razumeti sestavo človeških odnosov, ker dojame
njihov temelj in poslednji cilj v Bogu, v njegovi ljubezni. Vera podpira iznajdljivost
pri graditvi te sestave. Tako služi skupni blaginji. Da, vera je dobrina za vse, je
skupna dobrina. Njena luč ne osvetljuje samo notranjosti Cerkve, niti ne služi samo
vzpostavitvi večnega mesta v onstranstvu. Vera nam pomaga graditi naše družbe tako,
da se bližajo upanja polni prihodnosti. V tem pogledu Pismo Hebrejcem daje zgled,
ko med osebami vere omenja Samuela in Davida, katerima je vera omogočala, da sta »uveljavila
pravičnost« (11,33). Izraz se tu nanaša na njuno pravičnost pri vladanju, na tisto
modrost, ki ljudstvu prinaša mir (prim. 1 Sam 12,3-5; 2 Sam 8,15). Roke vere se dvigajo
k nebu, a hkrati v ljubezni do bližnjega gradijo mesto, ki je osnovano na odnosih,
katerih temelj je Božja ljubezen.
Audio:
Vera
in družina 52. Na Abrahamovi poti k prihodnjemu mestu omenja Pismo Hebrejcem
blagoslov, ki ga starši prenašajo na otroke (prim. 11,20-21). Prvo območje, v katerem
vera razsvetljuje občestvo ljudi, je v družini. Mislim predvsem na trajno zvezo moža
in žene v zakonu. Ta vez nastane iz njune ljubezni, ki je znamenje in navzočnost Božje
ljubezni in izhaja iz priznavanja in sprejemanja dobrine spolne različnosti, po kateri
se morejo zakonci združiti v eno meso (prim. 1 Mz 2,24) in so zmožni spočeti novo
življenje, ki izraža Stvarnikovo dobroto, njegovo modrost in njegov načrt ljubezni.
Utemeljena na tej ljubezni si moreta mož in žena obljubiti medsebojno ljubezen z dejanjem,
ki vključuje njuno celotno življenje in v mnogih potezah spominja na vero. Obljubiti
ljubezen, ki velja za vedno, je mogoče, če odkrijemo načrt, ki je večji kakor lastni
načrti. Tisti načrt nas nosi in nam dovoli, da ljubljeni osebi podarimo vso prihodnost.
Vera nato pomaga dojeti spočenjanje otrok v vsej globini in v vsem bogastvu, ker v
tem spoznavamo Stvarnikovo ljubezen, ki nam podarja in zaupa skrivnost novega človeka.
Tako je Sara postala mati na temelju svoje vere, ker je računala na Božjo zvestobo
njegovi obljubi (prim. Heb 11,11).
53. V družini vera spremlja vsa življenjska
obdobja, od otroštva naprej. Otroci se naučijo zaupati ljubezni svojih staršev. Zato
je pomembno, da starši skupaj živijo vero v družini, ki spremlja zorenje vere otrok.
Zlasti mladi ljudje, ki so v tistem življenjskem obdobju, ki je za vero tako večplastno,
bogato in pomembno, naj začutijo bližino in ljubečo naklonjenost družine in cerkvenega
občestva na svoji poti rasti v veri. Vsi smo videli, kako se mladi ljudje na svetovnih
dnevih mladih veselijo svoje vere in si prizadevajo, da bi živeli vedno trdnejšo in
velikodušnejšo vero. Mladi ljudje hočejo nekaj velikega v življenju. Srečanje s Kristusom,
ko se pustijo osvojiti in voditi njegovi ljubezni, razširja obzorje življenja in mu
daje trdno upanje, ki ne razočara. Vera ni zatočišče za ljudi brez poguma, temveč
razširja življenje. Vera pomaga odkriti veliko poklicanost, poklicanost za ljubezen,
in jamči, da je ta ljubezen zanesljiva in vredna, da se ji izročimo, saj je utemeljena
na Božji zvestobi, ki je močnejša kakor vsa naša šibkost.
Audio:
Luč
za življenje v družbi 54. Vera, ki jo v družini sprejmemo in poglobimo,
postane luč, ki zmore osvetliti vse družbene odnose. Kot izkušnja Božjega očetovstva
in usmiljenja nas nato usmeri na pot bratstva. V »moderni« so skušali zgraditi
vesoljno bratstvo med ljudmi na osnovi njihove enakosti. Postopno pa smo razumeli,
da to bratstvo ne more obstati, če mu manjka odnos do skupnega Očeta kot poslednjega
temelja. Potrebno se je torej vrniti k resnični korenini bratstva. Zgodovina vere
je bila od svojega začetka zgodovina bratstva, četudi ne povsem brez sporov. Bog pokliče
Abrahama, naj odide iz svoje dežele, in mu obljubi, da ga bo naredil za velik narod,
za veliko ljudstvo, na katerem bo Božji blagoslov (prim. 1 Mz 12,1-3). Ko napreduje
odrešenjska zgodovina, človek odkrije, da Bog hoče, naj bodo vsi kot bratje in sestre
deležni edinega blagoslova, ki doseže svojo polnost v Jezusu, da bi vsi postali eno.
Oče nam naklanja neizčrpno ljubezen v Jezusu tudi po navzočnosti brata. Vera nas uči
videti, da je v vsakem človeku blagoslov zame, da me svetloba Božjega obličja obseva
po bratovem obličju.
Audio:
Koliko blagodejnosti
je pogled krščanske vere prinesel občestvu ljudi za njihovo skupno življenje! Po zaslugi
vere smo dojeli edinstveno dostojanstvo vsakega človeka, ki ga v antičnem svetu niso
mogli videti tako jasno. V drugem stoletju je pogan Kelz očital kristjanom tisto,
kar je imel za utvaro in prevaro: namreč mišljenje, da je Bog ustvaril svet za človeka
in postavil človeka na vrh vsega vesolja. Vprašal se je: »Če rečemo, da te stvari
/rastline/ rastejo za človeka, zakaj bi trdili, da raje rastejo za ljudi kakor za
nerazumne in divje živali?« (Origen, Contra Celsum IV, 75: SC
136, 372). »Če bi kdo mogel gledati navzdol z nebes, v čem bi se naše dejavnosti
razlikovale od dejanj mravelj in čebel?« (Pr. t., 85: SC 136, 394).
V središču svetopisemske vere je ljubezen Boga, njegova dejanska skrb za vsakega človeka,
njegov odrešenjski načrt, ki obsega vse človeštvo in vse stvarstvo ter dosega svoj
vrhunec v učlovečenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Če se stemni ta resničnost,
odpade kriterij, da bi razlikovali, kaj napravlja človekovo življenje dragoceno in
edinstveno. Človek izgubi svoje mesto v vesolju. Izgubi se v naravi in se odpove svoji
moralni odgovornosti, ali pa si lasti pravico, da je popoln gospodar, in si pripisuje
brezmejno oblast za manipulacijo.
Audio:
55. Vera nam
poleg tega pomaga, da po razodetju ljubezni Boga Stvarnika bolj spoštujemo naravo.
Vera nam namreč da spoznati slovnico, ki jo je Bog vpisal v naravo, in prebivališče,
ki nam je zaupano, da ga negujemo in varujemo. Pomaga nam najti razvojne vzorce, ki
niso osnovani samo na koristi in dobičku, ampak priznavajo stvarstvo kot dar, katerega
dolžniki smo vsi. Uči nas najti pravične oblike vladanja in pri tem priznavati, da
avtoriteta prihaja od Boga zato, da bi služila skupni blaginji. Vera daje tudi možnost
za odpuščanje, ki pogosto potrebuje čas, prizadevnost, potrpežljivost in zavzetost.
Odpuščanje je mogoče, če odkrijemo, da je dobro vedno prvotnejše in močnejše kakor
zlo, in da je beseda, s katero Bog potrjuje naše življenje, globlja kakor vse naše
zavračanje. Sicer pa je že s čisto antropološkega vidika edinost nad sporom. Seveda
moramo vzeti nase tudi spor. Če se spustimo vanj, se moramo potruditi, da ga rešimo
in premagamo s tem, da ga spremenimo v člen verige in del razvoja k edinosti.
Audio:
Če izginja
vera, obstaja nevarnost, da skopni tudi temelj življenja, kakor je svaril pesnik T.
S. Eliot: »Ali vam je res treba reči, da bodo celo tako skromni dosežki, / s katerimi
se lahko bahate kot olikana družba, / komaj preživeli vero, kateri dolgujejo svojo
pomembnost?« (Choruses from The Rock, v: The Collected Poems and Plays
1909-1950, New York 1980, 106). Če iz naših mest odstranimo vero v Boga, tedaj bi
zaupanje med nami oslabelo, ostali bi združeni samo iz strahu, in stabilnost bi bila
ogrožana. Pismo Hebrejcem pravi: »Bog se ne sramuje, da se imenuje njihov Bog;
kajti mesto jim je pripravil« (Heb 11,16). Izraz »ne sramuje se« je povezan
z javnim priznanjem. To pomeni, da Bog s svojim stvarnim delovanjem javno priznava
svojo navzočnost med nami, priznava svojo željo, da bi okrepil medčloveške odnose.
Ali se morda mi sramujemo, da bi Boga imenovali svojega Boga? Ali ga v svojem življenju
v javnosti ne priznavamo kot svojega Boga in ne predstavljamo veličine skupnega življenja,
ki jo on omogoča? Vera osvetljuje življenje v družbi. Vera ima ustvarjalno moč za
vsak nov trenutek zgodovine, ker postavlja vse dogodke v odnos do izvira in cilja
vsega v Očetu, ki nas ljubi.
Audio:
Tolažilna
moč v trpljenju 56. Sveti Pavel povezuje svojo vero z oznanjevanjem evangelija,
ko piše kristjanom v Korintu o svojih težavah in skrbeh. Pove namreč, da se v njem
izpolnjuje svetopisemsko mesto: »Veroval sem, zato sem govoril« (2 Kor 4,13).
Apostol se sklicuje na besedo Psalma 116, kjer psalmist vzklika: »Zaupal sem tudi,
ko sem govoril: 'Zelo sem v stiski'« (v. 10). Govorjenje o veri pogosto vključuje
tudi govor o bolečih preizkušnjah. A prav v tem sveti Pavel vidi prepričljivo oznanjevanje
evangelija, ker se v slabosti in trpljenju javlja in razkriva Božja moč, ki presega
našo slabotnost in naše trpljenje. Apostol sam je blizu smrti, ki postane življenje
za kristjane (prim. 2 Kor 4,7-12). V uri preizkušnje nas razsvetli vera. Prav v trpljenju
in slabotnosti se pokaže: »Ne oznanjamo /…/ sebe, ampak Jezusa Kristusa kot Gospoda«
(2 Kor 4,5). Enajsto poglavje Pisma Hebrejcem se konča z opozorilom na tiste, ki so
trpeli zaradi vere (prim. 11,35-38). Med njimi ima posebno mesto Mojzes, ki je vzel
nase Mesijevo trpljenje (prim. v. 26). Kristjan ve, da trpljenja ni mogoče odstraniti.
A trpljenje lahko dobi smisel, lahko postane dejanje ljubezni in izročitve Bogu, ki
nas ne zapusti. Na ta način postane stopnja rasti v veri in v ljubezni. Če kristjan
premišljuje, kako je Kristus tudi v trenutku najhujšega trpljenja na križu (prim.
Mr 15,34) eno z Očetom, se nauči biti deležen samega Jezusovega pogleda. Celo smrt
je osvetljena in jo je mogoče doživeti kot poslednji klic vere, kot zadnji »Pojdi
iz svoje dežele!« (1 Mz 12,1), kot zadnji »Pridi!«, ki ga izreka Oče. Njemu
se izročamo v zaupanju, da nas bo okrepil tudi pri dokončnem koraku.
57. Luč
vere nam ne pusti, da bi pozabili na trpljenje sveta. Koliko možem in ženam so trpeči
posredovali luč! Svetemu Frančišku Asiškemu gobavec in blaženi materi Tereziji njeni
ubogi. Razumeli so skrivnost, ki je bila navzoča v njih. Gotovo niso izbrisali vseh
njihovih bolečin, ko so se jim približali, in tudi niso mogli pojasniti vsega zla.
Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči,
in to zadostuje za pot. Bog ne daje trpečemu misli, ki vse pojasni, ampak mu ponudi
odgovor v obliki spremljajoče navzočnosti, zgodbe dobrega, ki se poveže z vsako zgodbo
trpljenja, da bi v njej odprla vrata k luči. V Kristusu je Bog sam hotel deliti to
pot z nami in nam podariti svoje gledanje, da bi v njem videli luč. Kristus, ki je
prestal bolečino, je »začetnik in dopolnitelj vere« (Heb 12,2).
Trpljenje
nas spominja na to, da vera služi skupni blaginji, ker vedno služi upanju, ki gleda
naprej. Upanje namreč ve, da naša družba lahko dobi trden in trajen temelj samo od
Boga, samo od prihodnosti, ki prihaja od vstalega Jezusa. V tem smislu je vera povezana
z upanjem, da imamo večno prebivališče, ki ga je Bog že pripravil v Kristusu, v njegovem
telesu, tudi če razpade naše zemeljsko bivališče (prim. 2 Kor 4,16-5,5). Dinamika
vere, upanja in ljubezni (prim. 1 Tes 1,3; 1 Kor 13,13) nam pomaga, da se zavzemamo
za skrbi vseh ljudi, ko potujemo k tistemu mestu, »ki ga je Bog sam načrtoval
in zgradil« (Heb 11,10), ker »upanje ne osramoti« (Rim 5,5).
V edinosti
z vero in ljubeznijo nas upanje vodi v varno prihodnost. Ta ima drugačno obzorje kakor
varljive ponudbe malikov sveta, a podeljuje nov polet in novo moč vsakdanjemu življenju.
Ne pustimo si ukrasti upanja. Ne dopustimo, da se upanje izgubi z neposrednimi rešitvami
in ponudbami, ki nas zadržujejo med potjo in »drobijo« čas, ko ga spreminjajo
v prostor. Čas je vedno nad prostorom. Prostor ovira postopke. Čas pa jih vodi v prihodnost
in sili, da gremo naprej polni upanja.
Blagor ji, ki je verovala(prim. Lk 1,45) 58. V priliki o sejalcu nam sveti Luka posreduje naslednje
besede, s katerimi Gospod razloži pomen »dobre zemlje«: »Seme v dobri zemlji
so tisti, ki z dobrim in iskrenim srcem slišijo besedo in jo ohranijo ter v stanovitnosti
obrodijo sad« (Lk 8,15). V okviru Lukovega evangelija omemba dobrega in iskrenega
srca, ki sliši in ohrani besedo, posredno ponazarja vero Device Marije. Isti evangelist
govori o Marijinem spominu, govori o tem, kako je Marija vse, kar je slišala in videla,
ohranila v svojem srcu, tako da je beseda mogla obroditi sad v njenem življenju. Gospodova
Mati je popolna ikona vere, kakor je vzkliknila sveta Elizabeta: »Blagor ji, ki
je verovala« (Lk 1,45).
V Mariji, Sionski hčeri, se izpolni dolga zgodovina
vere v Stari zavezi s pripovedjo o mnogih vernih ženah od Sare naprej. Te žene so
bile poleg očaka Abrahama prostor, kjer se je izpolnila Božja obljuba in je vzcvetelo
novo življenje. V polnosti časa je Bog nagovoril Marijo, ki je z vsem svojim bitjem
sprejela Besedo v svojem srcu, da si je v njej privzela meso in se iz nje rodila kot
luč za ljudi. Sveti mučenec Justin v svojem Dialogu s Trifonom uporabi lep
izraz, ko pravi, da je Marija spočela »vero in veselje« (Prim. Dialogus
cum Tryphone Iudaeo 100, 5: PG 6, 710), ko je sprejela angelovo
oznanilo. V Jezusovi Materi je vera v resnici obrodila bogat sad. Ko naše duhovno
življenje obrodi sad, smo napolnjeni z veseljem, kar je najjasnejše znamenje veličine
vere. Marija je v svojem življenju izpolnila romanje vere v hoji za svojim Sinom (Dogmatična
konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, C 58). Tako je bila v Mariji starozavezna
pot vere sprejeta v hojo za Jezusom in se mu pusti preoblikovati, ko vstopi v gledanje
učlovečenega Božjega Sina.
59. Smemo reči, da se v blaženi Devici Mariji izpolnjuje
to, kar sem prej poudaril, namreč da je verujoči popolnoma privzet v svojo izpoved
vere. Marija je s svojim odnosom do Jezusa tesno povezana s tem, kar verujemo. V deviškem
spočetju Jezusa v Mariji imamo jasno znamenje Kristusovega božjega sinovstva. Kristusov
večni izvor je v Očetu. Kristus je Sin v polnem in edinstvenem pomenu. Zato je rojen
v času brez sodelovanja moža. Kot Sin more Jezus prinesti svetu nov začetek in novo
luč, polnost zveste ljubezni Boga, ki se izroča ljudem. Po drugi strani pa je resnično
Marijino materinstvo zagotovilo, da ima Božji Sin pristno človeško zgodovino in resnično
meso, v katerem je mogel umreti na križu in vstati od mrtvih. Marija ga je spremljala
vse do vznožja križa (prim. Jn 19,25), od koder naj bi njeno materinstvo segalo do
vsakega učenca njenega Sina (prim. Jn 19,26-27). Po Jezusovem vstajenju in vnebohodu
je bila navzoča tudi v dvorani zadnje večerje, da bi z apostoli prosila za dar Duha
(prim. Apd 1,14). Tok ljubezni med Očetom in Sinom v Duhu je tekel skoz našo zgodovino.
Kristus nas priteguje k sebi, da bi nas mogel rešiti (prim. Jn 12,32). V središču
vere je opredelitev za Jezusa, Božjega Sina, rojenega iz žene, ki nas po daru Svetega
Duha vodi v božje otroštvo (prim. Gal 4,4-6).
60. V molitvi se obrnimo na Marijo,
mater Cerkve in mater naše vere. O Mati, pomagaj naši veri! Odpri naše srce
Besedi, da bomo prepoznali Božji glas in njegov klic. Prebudi v nas željo, da bomo
sledili njegovim korakom, ko »gremo iz svoje dežele« in prejmemo njegove obljube. Pomagaj
nam, da se nas bo dotaknila njegova ljubezen in da se bomo v veri mogli dotakniti
njega. Pomagaj nam, da se mu bomo povsem izročili, verovali v njegovo ljubezen,
zlasti v trenutkih stiske in križa, ko je naša vera poklicana k rasti in zorenju. Vsej
v našo vero veselje Vstalega. Spomni nas na resnico: Kdor veruje, ni nikoli sam. Uči
nas gledati z Jezusovimi očmi, da bo on luč na naši poti. Naj luč vere v nas nenehno
raste, dokler ne pride oni dan brez zatona, Jezus Kristus sam, tvoj Sin, naš Gospod!
Dano
v Rimu, pri Svetem Petru, 29. junija, na slovesni praznik svetih apostolov Petra in
Pavla, v letu 2013, prvem letu mojega papeževanja.