Kraljica Marija Kristina Savojska razglašena za blaženo

NEAPELJ (sobota, 25. januar 2014, RV) – V Neaplju v Italiji je bila danes za blaženo razglašena Marija Kristina Savojska, kraljica Neaplja in Dveh Sicilij. Obred je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Nova blažena je bila hčerka kralja Viktorja Emanuela I. in Marije Terezije Habsburške. Rojena je bila 14. novembra 1812. Otroštvo in mladost je preživela sprva na dvoru v Torinu in kasneje v Genovi. V tem času je bila od svojih pobožnih staršev deležna trdne krščanske vzgoje. Njeno dobro in nežno dušo pa so oblikovali tudi lepota, kultura in moralne ter duhovne vrline. Leta 1832 se je pri dvajsetih letih poročila s kraljem Dveh Sicilij, Ferdinandom II. V soglasju s soprogom se je takrat odločila, da del denarja za praznovanje poroke nameni doti kar 240 nevestam. Kot žena in kot kraljica je bila svetel zgled mnogih kreposti. Bila je prava mati ubogih, znala je prevzeti nase trpljenje svojega ljudstva, za katerega napredovanje si je zamislila več drznih socialnih dejavnosti. Umrla je še zelo mlada, 31. januarja 1836, dva tedna po porodu prvorojenca Franca. Za njo so žalovali tako člani njene družine kot celo neapeljsko ljudstvo. Glas o njeni svetosti, prisoten že v času njenega življenja, se je po smrti le še okrepil. Pokopana je v baziliki svete Klare v Neaplju, kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo.

Kot je v pogovoru za Radio Vatikan povedal kardinal Amato je blažena Marija Kristina Savojska tako dvorjane kot ljudstvo spodbujala s svojim krščanskim pričevanjem. Veliko je molila, znala je svetovati in velikodušno pomagati. Delila je tudi iz svojega osebnega premoženja. Zaradi te njene marljive ljubezni so jo ljudje klicali »sveta kraljična«. Poleg že omenjenega je bila na njeno priprošnjo pri vladarju mnogim na smrt obsojenim osebam spremenjena smrtna kazen. Kot je storila sama, je tudi pri drugih spodbujala poklanjanje dote dekletom, ki so bile pred poroko. Podpirala je delovanje nekaterih obrti, kot so bile na primer svilarne, pomagala je kmetom najemnikom, da so bile njihove družine lahko nastanjene v hišah, da so imeli delo, lahko hodili v cerkev in da so otroci obiskovali obvezno šolo.

Vse to so bili izrazi njene svetosti. Ker se je ljudstvo množično zatekalo k njeni priprošnji, da bi jim izprosila milosti, se je postopek za njeno beatifikacijo na željo takratnega neapeljskega nadškofa začel že leta 1852. »Beatifikacija kraljice Marije Kristine Savojske kaže, da skozi ozka vrata svetosti lahko stopijo vsi, veliki in majhni, bogati in revni, moški in ženske, duhovniki in laiki, kajti bistvo svetosti sestoji iz ljubezni do Boga in do drugih z vsemi svojimi močmi.«

Blaženo Marijo Kristino je po Amatovih besedah Kristusova ljubezen tako zelo osvojila, da je preoblikovala plemenitost premoženja v plemenitost milosti. Iz svojega bogastva je naredila talent, ki ga je nato zastavila za nebeško kraljestvo. Danes nas nova blažena spominja, da smo vsi poklicani k svetosti. Popolnost ljubezni ni privilegij nekaterih, temveč je priložnost za vse kristjane, če le svoje duhovne talente vere, upanja in ljubezni zastavljajo za dobro. Po drugi strani, kot je še dodal kardinal Amato, pa svetniki, kot je Marija Kristina Savojska, prebujajo svet, da se napoti ven iz otrplosti povprečnosti in zla ter se odpre za dinamičnost dobrega. V današnjem svetu se vrednote pogosto zdijo obrnjene na glavo. Razvade kot so napuh, lakomnost, pohota, požrešnost, jeza, lenoba so hvaljene v škodo vrlin, ki pa so nasprotno očrnjene in zaničevane. »Svetniki postavljajo stvari nazaj na svoje mesto, ko razodevajo, kako so uboštvo, krotkost, čistost, pravičnost, mir, delitev blagri, ki gradijo družbo in jo delajo bolj zdravo in bolj človeško.«

Audio: