Papež Frančišek danes z dekretom razglasil za svete Jožefa De Anchieto, Marijo
od Učlovečenja (Guyart)inFrančiška De Montmorency Laval
VATIKAN (četrtek, 3. april 2014, RV) – Papež Frančišek je danes podpisal dekret
za tako imenovano 'enakovredno kanonizacijo', s katero je razglasil za svete
jezuita Jožefa De Anchieto, apostola Brazlije; mistikinjo in misijonarko, Marijo
od Učlovečenja (Guyart) in Frančiška De Montmorency Laval, škofa
Quebeca. To so še zadnji trije od petih, ki jih je leta 1980 za blažene razglasil
papež Janez Pavel II. Sam Janez Pavel II. je med rednim javnim konzistorijem 26. ferbruarja
2002 kanoniziral blaženega Petra de Betancurja, redovnika, frančiškovega tretjerednika,
ustanovitelja bratov in sestrer betlehemcev. Medtem ko je papež Benedikt XVI. 21.
oktobra 2012 razglasil za sveto mlado indijanko Katarino Tekakwita.
Sveti
Jožef de Anchieta, apostol Brazilije Sveti Jožef (José) de Anchieta rojen v
kraju Tenerife, na Kanarskih otokih, leta 1534, je bil že kot sholastik poslan v Brazilijo,
da bi mu blaga klima pomagala izboljšati njegovo šibko zdravje. Zdravje se mu sicer
ni nikoli izboljšalo, a je kljub temu kar 44 let apostolsko deloval. Velja za ustanovitelja
mesta São Paolo in soustanovitelja Ria de Janeira.
Šolal se je pri dominikancih
v Coimbri na Portugalskem. Leta 1551 je vstopil v jezuitski noviciat. Po opravljenem
noviciatu so ga zaradi poškodbe v hrbtenici in malo upanja, da bi se zdravje na Portugalskem
izboljšalo, poslali v Brazilijo. Leta 1553 je pristal v Bahia in se nastanil v São
Vicente. Januarja leta 1554 je spremljal patra Manuela de Nóbrega v majhno vas, kjer
je ta upal, da bo lahko vzpostavil misijonsko postojanko in šolo. Naslednji dan sta
tam maševala, in ker je bil ravno praznik svetega Pavla, sta kraj poimenovala po njem.
Ker so imeli domorodci veliko zaupanje do novih misijonarjev, so se začeli naseljevati
okoli te postojanke. Tako se je razvilo današnje velemesto São Paolo.
Jožefova
naloga je bilo poučevanje slovnice in kateheze tako domorodcev kot portugalskih otrok.
Tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo, pa je poučeval latinščino. Na istem ozemlju
je ostal dve desetletji. Poleg omenjenega dela je sestavil slovnico za jezik Tupi
in slovar.
Jožef se je hitro naučil jezikov domačinov, zato je večkrat spremljal
svojega predstojnika, da mu je tudi prevajal. Leta 1563 je šel s patrom Nóbrego, da
bi se pogajala za mir med Portugalci in plemenom Tamoyo, ki je včasih s podporo francoskih
Hugenotov napadlo misijone. Hugenoti so upali, da se bodo tako znebili misijonarjev.
Ker so se pogajanja zavlekla, je Jožef kar tri mesece ostal pri Tamoyo kot talec.
Popolnoma sam, ob vsakodnevnih grožnjah, da ga bodo ubili ter ob skušnjavah domačink
glede čistosti, je iz zaobljube, če preživi in ohrani čistost, napisal obsežno pesnitev
v čast Mariji.
V duhovnika je bil posvečen junija leta 1566, ker prej ni bilo
na razpolaga nobenega škofa. Naslednje leto po posvečenju je odšel s svojim predstojnikom
Nóbrego ustanovit novo misijonsko postojanko, ki je zrasla v današnji Rio de Janeiro.
Nato pa je bil imenovan za predstojnika dveh misijonov São Vicente in São Paolo.
Jožef
je bil leta 1577 imenovan za provinciala, kar je pomenilo, da je moral v čolnu prepotovati
kakšnih 1500 milj ob obali. Razvila se mu je grba, ki je močno oteževala potovanje,
predvsem v notranjost. Zaprosil je, da ga zaradi slabega zdravja razrešijo te službe.
Dodelili so mu en sam misijon, kjer je v službi ostal še naslednjih deset let. Leta
1595 se mu je zdravje še poslabšalo in premestili so ga v kraj Reritiba, ki je danes
imenovan po njem. Tam je čez dve leti tudi umrl, star 63 let. Njegovo telo so premestili
v Espírito Santo, kjer je pokopan v tamkajšnji jezuitski skupnosti.
Sveta
Marija od Učlovečenja (Guyart), mistikinja in misijonarka Marija se
je rodila v Toursu 28. oktobra 1599 v družini Guyart. Dvajsetletna je ostala vdova
po možu Klavdiju Martinu z majhnim otrokom. Deset let kasneje je vstopila k uršulinkam
in kot Marija od Učlovečenja po osmih letih začela pionirsko misijonsko delo v Kanadi.
Z vsemi močmi je delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade
kolonije v najbolj neprimernih in zmedenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno
najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja.
Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje,
zaradi katerega je dobila ime 'mati katoliške Cerkve v Kanadi'. Sveta Marija
od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg tega je za praktično
uporabo sestavila več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
Med blažene je bila prišteta, kot je bilo že rečeno, 22. junija 1980. Med svetnike
pa z dekretom papeža Frančiška danes 3. aprila 2014.
Frančišek De Montmorency
Laval, škof Quebeca Tudi Frančiška De Montmorency Lavala, uglednega
sina Francije, je vodila karizma misijonskega poklica, saj bi lahko šel po poti obetavne
svetne kariere, a je raje velikodušno odgovoril na Kristusovo povabilo, ki ga je vabil,
naj gre oznanjat evangelij v daljne dežele. Izbran za apostolskega vikarja 'Nove
Francije', opremljen s škofovsko karizmo, se je ustalil v Quebecu. Tam je z neutrudno
gorečnostjo za šrijenje Božjega kraljestva udejanjil idealno podobo škofa. Svoje služenje
je v veliki meri posvetil indijancem; brez počitka je prepotoval brezmejna področja
polovice severno ameriške celine, v Quebecu je ustanovil semenišče, iz katerega se
je razvila Univerza Laval, ena prvih katoliških univerz modernega časa. Še posebej
se je posvečal duhovnikom, redovnikom in redovnicam. Od Svetega sedeža je dosegel
ustanovitev semenišča v Parizu za 'zunanje misijone'.
Marija od Učlovečenja,
ki je 20 let pred njim prišla v Kanado, je ob njegovem prihodu zapisala: »Človek
velikih zaslug in odličnih kreposti. Njega niso izbrali ljudje. Z vso resnico zatrdim,
da živi kot svetnik in kot apostol«.