Poslanica svetega očeta Frančiška za XXIX. svetovni dan mladih 2014
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3)Dragi mladi,
izredno srečanje, ki smo ga doživeli v Riu de Janeiru na XXVIII. svetovnem dnevu mladih, se mi je vtisnilo globoko v spomin. Bilo je veliko praznovanje vere in bratstva! Dobri brazilski ljudje so nas sprejeli z odprtimi rokami kot kip Kristusa Odrešenika, ki z vrha Corcovada zre na čudovito širno plažo Copacabana. Tam, na obali je Jezus ponovil svoj klic, da bi vsak izmed nas postal učenec misijonar in v tem odkril najdragocenejše bogastvo svojega življenja ter ga delil z drugimi, bodisi bližnjimi ali oddaljenimi, vse do skrajnih zemljepisnih ter bivanjskih periferij današnjega časa.
Naslednja etapa našega mednarodnega romanja mladih bo Krakov leta 2016. V dajanju ritma na naši poti, hočem v naslednjih treh letih z vami premišljevati evangeljske blagre, ki jih beremo v evangeliju sv. Mateja (Mt 5,1-12). Letos bomo začeli premišljevati prvi blagor: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Za leto 2015 predlagam: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Leta 2016 pa bo naša tema: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7).
1. Revolucionarna moč blagrov
Branje in premišljevanje blagrov nam vedno dobro dene! Jezus jih je oznanil med svojim prvim velikim pridiganjem na obali Galilejskega jezera. Tam je bila velika množica in Jezus se je povzpel na goro, da bi učil svoje učence. Ta pridiga se zato imenuje 'govor na gori'. V Svetem pismu je gora kraj, kjer se razodeva Bog. Jezus, ki pridiga na gori, se tako predstavi kot Božji učitelj, kot novi Mojzes. In kaj nam sporoča? Jezus nam posreduje pot življenja, tisto pot, ki jo On sam prehodi, še več, tisto, ki je On sam, in jo predlaga kot 'pot resnične sreče'. Vse življenje, od rojstva v betlehemski votlini do smrti na križu in vstajenja, je Jezus utelešal blagre. V njem so se dopolnile vse obljube Božjega kraljestva.
Z oznajevanjem blagrov nas Jezus vabi, naj hodimo za njim in z njim prehodimo pot ljubezni, ki edina vodi v večno življenje. Ta pot ni lahka, toda Gospod nam zagotavlja svojo milost in nas nikoli ne pusti samih. V našem življenju se pojavijo revščina, stiske, ponižanja, boj za pravico, preganjanja, trud vsakodnevnega spreobračanja, prizadevanje, da živimo klic k svetosti, in številni drugi izzivi. Toda, če odpremo vrata Jezusu, če mu pustimo, da je znotraj naše zgodovine, če z njim delimo svoje veselje in bolečine, potem bomo izkusili mir in veselje, ki ju more dati le Bog, ki je neskončna ljubezen.
Jezusovi blagri prinašajo revolucionarno novost modela sreče, nasprotnega tistemu, ki nam ga navadno posredujejo mediji in prevladujoča miselnost. Za posvetno miselnost je pohujšanje, da je Bog prišel in postal eden izmed nas ter umrl na križu. Po logiki tega sveta so tisti, ki jih je Jezus razglasil za blažene, nekoristni, slabiči, 'zgube'. Poveličuje pa se nasprotno uspeh za vsako ceno, blaginja, objestnost moči ter potrjevanje samega sebe na račun drugih.
Dragi mladi, Jezus nas poziva, naj odgovorimo na njegovo ponudbo življenja in se odločimo, katero pot hočemo prehoditi, da dosežemo resnično veselje. Gre za velik izziv vere. Jezus se ni bal vprašati svojih učencev, ali hočejo resnično hoditi za njim ali pa iti po drugih poteh (prim. Jn 6,67). In Simon imenovan Peter je imel pogum, da je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (Jn 6,68). Če boste tudi vi znali reči 'da' Jezusu, se bo vaše mlado življenje napolnilo s smislom in bo tako postalo rodovitno.
2. Pogum sreče
Toda, kaj pomeni beseda »blaženi« (gr. makarioi)? Blaženi pomeni srečni. Povejte mi: Ali res hrepenite po sreči? V času, ko nas privlačijo številne navidezne sreče, tvegamo, da smo zadovoljni z 'malenkostmi', da imamo 'majhno zamisel' o življenju. Nasprotno, hrepenite po velikih stvareh! Razširite svoja srca! Blaženi Piergiorgio Frassati je govoril: »Živeti brez vere, brez dediščine, ki bi jo branili, brez nenehnega boja za obrambo resnice, to ni življenje, ampak životarjenje. Nikoli ne smemo le životariti, temveč živeti« (pismo I. Boniniju, 27. feb. 1925). Papež Janez Pavel II. je Piergiorgia Frassatija ob razglasitvi za blaženega 20. maja 1990 imenoval »človek blagrov« (homilija: AAS 82 [1990], 1518).
Če se resnično odprete najglobljim stremljenjem svojih src, boste spoznali, da je v vas neutešljiva želja po sreči. Ta vam bo omogočila razkriti in zavrniti številne poceni ponudbe, ki jih najdete okoli vas. Ko iščemo na sebičen način uspeh, užitek ter imetje in iz tega delamo malike, morda dosežemo trenutke omamljenosti in lažni občutek zadovoljstva, toda nazadnje postanemo sužnji; nikoli nismo zadovoljni in nenehno nas preganja, da iščemo še več. Žalostno je videti 'sito', a onemoglo mladino.
Sveti Janez je, ko je pisal mladim dejal: »Močni ste in Božja Beseda ostaja v vas in ste premagali zlobneža« (1 Jn 2,14). Mladi ljudje, ki izberejo Kristusa, so močni. Hranijo se z njegovo Besedo in ne goltajo drugih stvari. Imejte pogum iti proti toku. Imejte pogum za resnično srečo! Recite 'ne' začasni, površinski, izrojeni kulturi odpadkov, ki vas ima za nesposobne sprejeti odgovornost ter soočiti se z velikimi izzivi življenja!
3. Blagor ubogim v duhu...
Prvi blagor, naša tema za svetovni dan mladih, pravi, da so ubogi v duhu blaženi, ker jim pripada nebeško kraljestvo. V času, ko mnogo ljudi trpi zaradi ekonomske krize, se zdi čudno povezovati uboštvo in srečo. V kakšnem smislu moremo pojmovati uboštvo kot blagoslov?
Najprej poskusimo razumeti, kaj pomeni biti »ubog v duhu«. Ko je Božji Sin postal človek, si je izbral pot uboštva, izpraznjenja. Kot piše sveti Pavel v Pismu Filipljanom: »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Flp 2,5-7). Jezus je Bog, ki 'sleče' svojo slavo. Tukaj vidimo Božjo izbiro uboštva: bil je bogat, pa je postal ubog, da bi nas obogatil po svojem uboštvu (prim. 2 Kor 8,9). To je skrivnost, ki jo zremo v jaslicah, ko gledamo Božjega Sina v jaslih, in potem na križu, kjer njegovo izpraznenje doseže svoj višek.
Grški pridevnik ptochós (ubog) nima samo materialnega pomena, ampak pomeni »berač«. Razumemo ga v povezavi z judovskim pojmom anawim (Jahvejevi ubožci), ki predstavlja nizkost, zavest lastne omejenosti in eksistenčne revščine. Anawim zaupajo Gospodu in vedo, da so od Njega odvisni.
Sveta Terezija Deteta Jezusa je jasno videla, da je Jezus s svojim učlovečenjem prišel med nas kot berač, ki potrebuje našo ljubezen. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je »človek berač pred Bogom« (KKC 2559) in da je molitev srečanje med Božjo žejo in našo žejo (KKC 2560).
Sveti Frančišek Asiški je zelo dobro razumel skrivnost blagra »ubogim v duhu«. Ko mu je Jezus govoril v osebi gobavca in z razpela, je Frančišek prepoznal tako Božjo veličino kot svojo nizkost. Asiški ubožec je v molitvi prebil ure v spraševanju Gospoda: »Kdo si ti? Kdo sem jaz?« 'Slekel' je bogato in brezskrbno življenje, da bi se poročil z »gospo ubožnostjo« ter tako posnemal Jezusa in dobesedno živel evangelij. Frančišek je živel v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu in v ljubezni do ubogih. Zanj je bilo to dvoje nerazdružljivo povezano, kot dve strani iste medalje.
Lahko me torej vprašate: »Kako moremo dejansko napraviti uboštvo v duhu za način življenja, ki resnično vpliva na naše bivanje?« Odgovoril vam bom v treh točkah.
Prvič, skušajte biti svobodni do materialnih stvari. Gospod nas kliče k evangeljskemu življenjskemu slogu, ki ga zaznamuje treznost, da ne bi podlegli potrošniški kulturi. To pomeni, da iščemo bistveno in se naučimo opustiti ('sleči') odvečne in nekoristne stvari, ki nas dušijo. Odtrgajmo se od želje po posedovanju in malikovanju denarja, ki ga potem zapravljamo. Postavimo Jezusa na prvo mesto. On nas more osvoboditi čaščenja malikov, ki nas usužnjujejo. Zaupajte Bogu, dragi mladi prijatelji! On nas pozna in ljubi ter nas nikoli ne pozabi. Kakor poskrbi za lilije na polju (prim. Mt 6,28), tako ne bo pustil, da bi nam kaj manjkalo. Tudi zato, da bi premagali ekonomsko krizo, moramo biti pripravljeni spremeniti svoj način življenja in se izogniti številnim potratam. Kakor je pogum potreben za srečo, tako je potreben tudi za zmernost.
Drugič, da bi živeli ta blagor, potrebujemo spreobrnjenje glede ubogih. Začeti moramo skrbeti zanje ter biti občutljivi za njihove duhovne in materialne potrebe. Mladi, vam na poseben način zaupam nalogo, da bi solidarnost spet prišla v srce človeške kulture. Pred starimi in novimi oblikami revščine: brezposelnostjo, migracijami in odvisnostmi vseh vrst; smo dolžni biti pozorni in čuječi, da premagamo skušnjavo brezbrižnosti. Mislimo tudi na tiste, ki se čutijo neljubljene, ki nimajo upanja za prihodnost, ki si v življenju za nič več ne prizadevajo, ker so obupani, razočarani, prestrašeni. Naučiti se moramo biti z ubogimi. Ne bodimo polni lepega besedičenja o ubogih! Srečujmo se z njimi, poglejmo jim v oči ter jih poslušajmo. Ubogi so za nas konkretna priložnost, da srečamo Kristusa samega in se dotaknemo njegovega trpečega mesa.
Ampak, in to je moja tretja točka, ubogi niso samo osebe, katerim lahko nekaj damo. Tudi oni nam lahko veliko dajo in nas veliko naučijo. Veliko se lahko naučimo iz modrosti ubogih! Pomislite, da je v 18. stoletju svetnik Benedikt Jožef Labré, ki je spal na rimskih ulicah in živel od miloščine, postal duhovni svetovalec ljudi vseh slojev, tudi plemičev in prelatov. V nekem smislu so ubogi naši resnični učitelji. Učijo nas, da se vrednost človeka ne meri po njegovem imetju ali potem, koliko ima na bančnem računu. Revež, oseba, ki nima materialnih dobrin, vedno ohrani svoje dostojanstvo. Ubogi nas lahko veliko naučijo o ponižnosti in zaupanju v Boga. V priliki o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) nam Jezus daje cestninarja zgled zato, ker je ponižen in prizna, da je grešnik. Tudi vdova, ki vrže dva novčiča v tempeljsko zakladnico, je primer radodarnosti tistega, ki nima skoraj ničesar in vseeno da vse, kar ima (Lk 21,1-4).
4. ...kajti njihovo je nebeško kraljestvo
Osrednja tema Jezusovega evangelija je Božje kraljestvo. Jezus je Božje kraljestvo v osebi; On je Emanuel, Bog z nami. In človeško srce je prostor, kjer se Božje kraljestvo ter njegovo gospodstvo zakoreninita in rasteta. Kraljestvo je hkrati dar in obljuba. Dano nam je že bilo v Jezusu, toda še vedno se mora dokončno uresničiti. Zato vsak dan prosimo Očeta: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«
Obstaja globoka povezava med uboštvom in evangelizacijo, med temo preteklega svetovnega dneva mladih – »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence!« (Mt 28,19) – in letošnjo temo – »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Gospod hoče ubogo Cerkev, ki evangelizira revne. Ko je Jezus dvanajstere poslal oznanjat, jim je rekel: »Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne popotne torbe, ne dveh sukenj ne sandalov, ne palice, kajti delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,9–10). Evangeljsko uboštvo je temeljni pogoj za širjenje Božjega kraljestva. Najlepši in najbolj spontani izrazi veselja, kar sem jih videl v svojem življenju, so pripadali revnim ljudem, ki so imeli zelo malo. Evangelizacija bo v današnjem času možna le zaradi nalezljivega veselja.
Kot smo videli, »blagor ubogim v duhu« usmerja naš odnos z Bogom, z materialnimi dobrinami ter z ubogimi. Iz Jezusovega zgleda in njegovih besed spoznamo, kako potrebno je, da se spreobrnemo, da bo logika biti več prevladala nad logiko imeti več. Svetniki nam lahko najbolje pomagajo razumeti globok pomen blagrov. Kanonizacija Janeza Pavla II. na drugo velikonočno nedeljo bo tako dogodek, ki nas bo napolnil z velikim veseljem. On bo veliki zavetnik svetovnih dni mladih, ki jih je začel in vedno podpiral. V občestvu svetnikov bo ostal oče in prijatelj vas vseh.
Aprila mineva trideset let, odkar je bil jubilejni križ odrešenja izročen mladim. Prav s tem simbolnim dejanjem Janeza Pavla II. se je začelo veliko romanje mladih, ki se od takrat naprej nadaljuje na vseh petih celinah. Mnogi se spominjajo papeževih besed na veliko noč leta 1984, ki so spremljale njegovo dejanje: »Dragi moji mladi! Ob zaključku svetega leta vam zaupam znamenje tega jubilejnega leta: Kristusov križ. Nosíte ga po vsem svetu kot znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do človeštva ter oznanite vsakomur, da je samo v umrlem in vstalem Kristusu zveličanje in odrešenje.«
Dragi mladi prijatelji, Magnifikat, slavospev Marije, ki je uboga v duhu, je tudi pesem tistega, ki živi blagre. Veselje evangelija prihaja iz ubogega srca, ki se more radovati in občudovati Božja dela tako kot srce Device, ki jo »blagrujejo« vsi rodovi (Lk 1,48). Naj nam ona, Mati ubogih in Zvezda nove evangelizacije, pomaga živeti evangelij, v življenju utelesiti blagre ter imeti pogum za srečo.
Iz Vatikana, 21. januarja 2014, na god sv. Neže, device in mučenke
Frančišek
© Copyright - Libreria Editrice Vaticana
| All the contents on this site are copyrighted ©. |