Beatifikacija s. Miriam Terese Demjanovich: Popolnost in junaštvo v običajnem življenju samostana

NEWARK (sobota, 4. oktober 2014, RV) – Redovnica Miriam Teresa Demjanovich, ki je živela na začetku 20. stoletja v ZDA, je bila danes razglašena za blaženo. Obred beatifikacije v mestu Newark v New Jerseyu je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Miriam Teresa se je rodila leta 1901 v družini evropskih priseljencev, ki je bila globoko verna. Zaradi zgleda staršev je že kot majhna deklica prejela milost, da je razumela pomen izpolnjevanja Božje volje. Poleg tega je tudi močno doživljala prisotnost in posebno varstvo svojega angela varuha. Po dokončanem izobraževanju, pri osemnajstih letih, je odgovorila na Gospodov klic in vstopila v samostan sester ljubezni sv. Elizabete. Na začetku njene redovniške formacije sta jo spovednik in predstojnica povabila, da bi pripravila predavanja za novinke. Ti njeni zapiski so bili kasneje, po njeni smrti, zbrani in objavljeni pod naslovom Večja popolnost. Umrla je zaradi bolezni 8. maja leta 1927, pri komaj šestindvajsetih letih.

Kardinal Amato je novo blaženo predstavil za Radio Vatikan: »Čeprav si je želela vstopiti v samostan, je držala obljubo svoji materi na njeni smrtni postelji, da bo obiskovala kolegij. Tam je pokazala svoj talent, humor in velikodušnost.« Tisto obdobje njenega življenja je bilo polno vedrine in radostne krščanske pobožnosti, vsak dan se je udeleževala svete maše, molila rožni venec, se zaustavljala pred Najsvetejšim, premišljevala in kontemplirala je križev pot. Nikoli ni iskala pozornosti zase in kljub raznim vrstam razvedrila, ki jih ponuja univerzitetni kampus, je »svojo dušo ohranila čisto in globoko povezano z Bogom«.

Šele po tem obdobju, leta 1924, je uresničila svojo željo, da postane redovnica. Že v noviciatu je postala zgled kreposti, zlasti pokorščine. Odlikovala se je v posebni ljubeznivosti, ki ni delala nobenih razlik med osebami. Vedno je bila pripravljena odpustiti, hvalila je dobro, ki so ga naredili drugi, pogosto je govorila o krepostih s preprostostjo in prepričanjem, ki sta izhajala iz njene življenjske doslednosti.

Posebnost njenega redovništva sta po besedah kardinala Amata popolnost in junaštvo v običajnem življenju samostana. Imela je dar, da je globoko doumela pomen ljubezni do križanega in evharističnega Jezusa in navzočnost Božje milosti v dušah. Občudovala je svetnike, zlasti sv. Terezijo Avilsko in sv. Terezijo Deteta Jezusa. V predavanjih, ki jih je pripravila za novinke in so bila neke vrste meditacije, je »s preprostimi in prepričljivimi besedami izrazila, kaj pomeni živeti v Božji navzočnosti in izpolnjevati njegovo voljo v pokorščini poslanstvu kongregacije in Cerkve«.

Trpljenje bolezni na koncu svojega kratkega življenja je sprejela z nasmehom na ustnicah. Kot je še zatrdil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je bila nova blažena, Miriam Teresa Demjanovich, nad svojim samostanskim življenjem navdušena. V nekem pismu predstojnici je še med boleznijo izrazila svoje veselje z besedami: »Zdaj se je moj čas življenja prenehal, ker že živim v večnosti.«

Audio: