2014-12-01 16:32:00

Sveti oče med povratnim letom odgovarjal na vprašanja novinarjev: V Turčijo sem prišel kot romar, ne kot turist


TURČIJA (ponedeljek, 1. december 2014, RV) – V kontekstu islamofobije in kristjanofobije zadostuje medverski dialog ali je potrebno storiti več? Kakšen je bil pomen trenutka papeževe molitve v mošeji? Pogled na stike s patriarhatom v Moskvi po sedanjem srečanju z ekumenskim patriarhom? Kako se soočiti s kritikami, ki sledijo papeževim gestam odprtosti? To je nekaj vprašanj, ki so se nanašala na njegovo šesto mednarodno apostolsko potovanje in na katera je papež Frančišek odgovoril novinarjem včeraj med povratnim letom iz Turčije v Rim.

Islamofobija, kristjanofobija, medverski dialog
Res je, da se je zaradi vseh terorističnih dejanj v svetu pojavil odziv jeze na islam, je na prvo vprašanje glede islamofobije, o kateri je med apostolskim potovanjem govoril turški predsednik, odvrnil sveti oče. Mnoge muslimane je ta odziv prizadel, saj seveda niso vsi teroristi. Koran je »preroška knjiga miru«. A v vseh religijah obstajajo skupine fundamentalistov. Dobro bi bilo, kar je papež dejal tudi turškemu predsedniku, če bi vsi islamski voditelji – politični, verski in akademski – jasno obsodili teroristična dejanja. Slišati to »iz ust svojih voditeljev« bi namreč pomagalo tudi večini muslimanov reči »ne«. Glede kristjanofobije je papež Frančišek opozoril na dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer kristjane odganjajo proč. Zdi se, da ne želijo, da bi ostalo karkoli krščanskega. Pogosto morajo oditi tako, da vse pustijo za seboj. Dogaja pa se tudi, da so preganjani »z belimi rokavicami«. To pomeni na diplomatski način, kar prav tako ni dobro, saj se v ozadju nekaj skriva.

Papež Frančišek je zatem spomnil na medverski dialog. Med svojim obiskom v Turčiji je imel zelo lep pogovor s predsednikom urada za verske zadeve. Med le-tem je bilo izrečeno, da mora medverski dialog sedaj narediti »skok v kvaliteti«. Moral bi se začeti odvijati med verniki, ki se ne bi pogovarjali le o teologiji, ampak bi dialog potekal na ravni »izmenjave verskih izkušenj«. To bi bil »zelo lep korak naprej«.

Papeževa molitev v mošeji
»V Turčijo sem prišel kot romar, ne kot turist.« Tako se je glasil papežev odgovor na vprašanje o pomenu trenutka njegove molitve med obiskom mošeje v Istanbulu. Poglavitni povod za potovanje je bil praznik sv. Andreja, katerega je želel deliti s patriarhom Bartolomejem. To je bil torej »verski povod«. Ko je šel v mošejo, tako ni mogel reči, da je v tistem trenutku pa turist. Mufti mu je z veliko blagosti in tudi s Koranom razlagal stvari. Tako je papež Frančišek začutil potrebo, da bi molil, kar je muftiju tudi predlagal in ta se je strinjal. Med tistim trenutkom iskrene molitve je sveti oče molil predvsem za mir, za Turčijo, za muftija, za vse, tudi zase.

Odnosi s pravoslavno Cerkvijo
Za tokratno apostolsko potovanje so bili sicer temeljnega pomena odnosi s pravoslavno Cerkvijo. Po besedah papeža Frančiška »smo na poti«. To ne pomeni, da moramo čakati na dan, ko bodo teologi prišli do sporazuma. Patriarh Atenagora je papežu Pavlu VI. pred petdesetimi leti dejal, da bi morali teologe poslati na nek otok, da bi tam razglabljali, mi pa bi vmes morali iti dalje sami. »Edinost je pot. Je pot, po kateri je treba hoditi. Pot, po kateri je treba hoditi skupaj.« To je »duhovni ekumenizem«: moliti skupaj, delati skupaj, delati dobro skupaj, učiti skupaj, iti naprej skupaj. Obstaja tudi »ekumenizem krvi«. Naši mučenci nam pravijo, da so eno. Vsi so kristjani. Pri njih smo že dosegli edinost, in sicer v duhu in krvi.

Konkretneje glede odnosov s patriarhatom v Moskvi pa je sveti oče povedal, da se je med nedavno sinodo o tem pogovarjal s Hilarionom, predstavnikom moskovskega patriarha Kirila. Slednji tako kot papež goji željo, da bi se srečala. A trenutno je to zaradi vojne v drugotnem planu.

Pot do edinosti – pot Svetega Duha
Nadalje je papež pojasnil, da je prava pot edinosti le »pot Svetega Duha«. On je namreč presenečenje, je ustvarjalen. Cerkev ima neko napako, grešno navado, in sicer, da preveč gleda sama nase. Morala pa bi gledati Jezusa Kristusa. Kadar gleda nase, pride do ločitev. To je tisto, kar se je zgodilo po prvem tisočletju. Papež Frančišek je dodal še, da pravoslavni sprejemajo primat, o čemer med drugim pričajo litanije. Da pa bi našli pravo obliko primata, bi se morda morali navdihovati v prvem tisočletju zgodovine Cerkve.

Geste, ki kažejo odprtost papeža Frančiška
Naslednje vprašanje se je nanašalo na geste, ki kažejo odprtost papeža Frančiška, kot je bil v teh dneh na primer poklon pred ekumenskim patriarhom. Odgovor se je glasil, da vedno obstajajo »konservativne skupine«, ki stežka sprejemajo nekatere stvari. To se kaže tudi pri pogovorih glede datuma velike noči, katere kristjani ne praznujemo na isti dan. Tako se včasih lahko zgodi, da Kristus enih »vstane mesec dni kasneje« od Kristusa drugih. A biti moramo spoštljivi, je poudaril sveti oče. Ne smemo se utruditi razlagati, učiti krščanski nauk, se pogovarjati ne da bi žalili ali obrekovali. Nikogar ne smemo razvrednotiti z opredelitvijo, da je konservativec. Je Božji otrok, tako kot jaz. »Potrpežljivost, blagost, dialog.«

Sto let po armenskem genocidu
Zadnje vprašanje je bilo povezano z armenskim genocidom, od katerega bo prihodnje leto minilo natanko sto let. Papež je povedal, da je med obiskom v Turčiji imel stike tudi z Armenci. Med drugim je tik pred odhodom v bolnici obiskal armenskega patriarha. Spomnil pa je tudi na gesto turške vlade, in sicer pismo, ki je bilo napisano na dan obletnice lansko leto. Po papeževem mnenju je ta gesta pomenila »ponuditi roko«. To pa je vedno pozitivno. Za spravo narodov moramo moliti, je še dodal papež Frančišek: »Vem, da je pripravljenost na obeh straneh – tako verjamem – in pomagati moramo, da se to zgodi.«








All the contents on this site are copyrighted ©.