Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Papež Frančišek / Potovanja in obiski

Papež prispel na Poljsko: Poljski narod kaže, kako se goji dober spomin


KRAKOV (sreda, 27. julij 2016, RV) – Začelo se je 15. mednarodno apostolsko potovanje papeža Frančiška. Okoli 16. ure je prispel na Poljsko, na mednarodno letališče Janez Pavel II.

Takoj po slovesnem sprejemu s himnama je sveti oče odšel v Vavelski grad. Na notranjem dvorišču le-tega je bil na vrsti njegov prvi govor na poljskih tleh. Nagovoril je okoli osemsto oseb, ki so se udeležile srečanja s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskega zbora. Po tem srečanju je sledil še vljudnostni obisk pri predsedniku države Andrzeju Dudi.

Med sinovi Poljske je nepozabni sv. Janez Pavel II.
»Prvič sem na obisku v srednjevzhodni Evropi in vesel sem, da začenjam s Poljsko, med katere sinovi je nepozabni sv. Janez Pavel II., ustanovitelj in pobudnik svetovnih dni mladih.« Tako je takoj po uvodnih pozdravih poudaril sveti oče. Spomnil je, da je Janez Pavel II. rad govoril o Evropi, ki diha z obema svojima pljučnima kriloma. Sanje o novem evropskem humanizmu poživljata ustvarjalno in harmonično dihanje teh dveh kril ter skupna civilizacija, ki ima svoje najtrdnejše korenine v krščanstvu.

Zavest o identiteti je nepogrešljiva
Poljski narod odlikuje spomin. »Vedno me je presunil živ občutek za zgodovino papeža Janeza Pavla II.,« je zatrdil sveti oče. Kadar je govoril o narodih, je izhajal iz njihove zgodovine, da bi tako poudaril zaklade človeškosti in duhovnosti. »Zavest o identiteti, osvobojena kompleksov vzvišenosti, je nepogrešljiva za organizacijo narodne skupnosti na osnovi njene človeške, družbene, politične, ekonomske in verske dediščine, da bi navdihovala družbo in kulturo ter ju ohranjala zvesti tradiciji in istočasno odprti za prenovo in za prihodnost.« V tem smislu je bila nedavno obhajana 1050. obletnica krsta Poljske. To je bil močan trenutek narodne enotnosti. Potrdil je, da je navkljub različnosti mnenj sloga zanesljiva pot za dosego skupnega dobrega vsega poljskega naroda.

Dober in slab spomin
Preko zavesti in spoštovanja lastne identitete in identitete drugih zorita tudi donosno sodelovanje v mednarodnem okolju in medsebojno upoštevanje: »Ne more biti dialoga, če vsakdo ne izhaja iz lastne identitete.« Vendar pa v vsakdanjem življenju tako posameznika kot družbe obstajata dve vrsti spomina: dobra in slaba, pozitivna in negativna. Dober spomin je tisti, ki nam ga Sveto pismo kaže v Magnifikatu. Marija hvali Gospoda in njegova dela zveličanja. Negativen spomin pa je nasprotno tisti, ki pogled razuma in srca obsesivno upira v slabo, zlasti tisto, ki so ga storili drugi. Na Poljskem je po papeževih besedah prevladal dober spomin. Kot primer je sveti oče navedel obhajanje 50-letnice medsebojnega odpuščanja med poljskimi in nemškimi škofi. Pobuda, ki je prvotno vključevala le cerkvene skupnosti, je sprožila tudi družbeni, politični, kulturni in verski proces. S tem pa je nepovratno spremenila zgodovino odnosov med dvema narodoma. Kot drugi primer je papež Frančišek omenil še skupno izjavo katoliške Cerkve na Poljskem in pravoslavne Cerkve v Moskvi. Tudi to dejanje je sprožilo proces zbliževanja in bratstva ne le med dvema Cerkvama, ampak tudi med dvema narodoma.

Zavest o prehojeni poti in radost zaradi doseženih ciljev dajeta moč in vedrino za soočenje s trenutnimi izzivi
Plemenit poljski narod tako kaže, kako se lahko goji dober in opušča slab spomin. To zahteva trdno upanje in zaupanje Vanj, ki vodi usode narodov, odpira zaprta vrata, težave preoblikuje v priložnosti in ustvarja nove scenarije tam, kjer se je to zdelo nemogoče. O tem nam pričuje zgodovina Poljske: po nevihtah in teminah je poljski narod, prenovljen v svojem dostojanstvu, lahko kakor Judje po vrnitvi iz Babilonije zapel: »Bili smo kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja« (Ps 126,1-2). Zavest o prehojeni poti in radost zaradi doseženih ciljev dajeta moč in vedrino za soočenje s trenutnimi izzivi. Ti namreč zahtevajo pogum resnice in nenehno etično prizadevnost. Le tako so procesi odločanja in delovanja, pa tudi človeški odnosi, vedno spoštljivi do dostojanstva osebe. V to je vključena vsaka dejavnost: tudi ekonomija, odnos do okolja in sam način, kako obravnavati zapleten migracijski pojav.

Zapleten migracijski pojav zahteva dodatek modrosti in usmiljenja
Prav slednji zahteva dodatek modrosti in usmiljenja, da bi presegli strahove in uresničili večje dobro. Potrebno je odkriti vzroke emigracije s Poljske in olajšati vrnitev tistim, ki to želijo. Istočasno je potrebna tudi razpoložljivost, da bi sprejeli tiste, ki bežijo pred vojnami in lakoto. Potrebna je solidarnost do vseh, ki so jim odvzete temeljne pravice, med katerimi je izpovedovanje lastne vere v svobodi in varnosti. Prav tako je treba spodbujati sodelovanje in sinergijo na mednarodni ravni. In sicer z namenom, da bi našli rešitve za konflikte in vojne, ki mnoge prisilijo, da zapustijo svoje domove in domovino. Gre za to, da bi naredili vse, kar je možno, da bi olajšali njihovo trpljenje, ne da bi se utrudili z razumnostjo in kontinuiteto delovati za pravičnost in mir ter z dejstvi pričevati za človeške in krščanske vrednote.

Življenje je vedno treba sprejeti in varovati
Papež Frančišek je poljski narod povabil, da bi v luči svoje tisočletne zgodovine na prihodnost in vprašanja, s katerimi se mora soočiti, gledal z upanjem. Takšna drža je naklonjena ozračju spoštovanja med vsemi komponentami družbe in konstruktivnemu soočenju različnih stališč. Poleg tega ustvarja boljše pogoje za civilno, ekonomsko in celo demografsko rast, ko se zaupa, da se otrokom lahko ponudi dobro življenje. Ne bo se jim namreč treba soočiti s problemi, ampak bodo lahko uživali lepote stvarstva, dobro, katerega bomo znali izvrševati in širiti, upanje, ki jim ga bomo znali podariti. Tudi socialne politike v dobro družine, ki je prva in osnovna celica družbe, ki naj bi pomagale najšibkejšim in revnim v odgovornem sprejemanju življenja, bodo na ta način učinkovitejše. »Življenje je vedno treba sprejeti in varovati – oboje: sprejeti in varovati – od spočetja do naravne smrti; in vsi smo poklicani, da ga spoštujemo in skrbimo zanj.« Po drugi strani pa je v pristojnosti države, Cerkve in družbe, da spremlja in konkretno pomaga vsakomur, ki se znajde v zelo težki situaciji. Otroka se namreč ne sme nikoli občutiti kot bremena, temveč kot dar. Zato se ne sme zapustiti najšibkejših in revnih oseb.

Poljski narod lahko računa na sodelovanje katoliške Cerkve
Nazadnje je sveti oče nekaj besed namenil še predsedniku države. Zagotovil mu je, da poljski narod lahko računa na sodelovanje katoliške Cerkve, kakor je že bilo vedno v preteklosti. In sicer, da bi v luči krščanskih načel, ki ga navdihujejo in ki so oblikovala zgodovino ter identiteto Poljske, v spreminjajočih zgodovinskih pogojih znal napredovati po svoji poti, zvest svojim najboljšim tradicijam in napolnjen z zaupanjem in upanjem, tudi v težkih trenutkih. Papež Frančišek je nato še izrazil svojo hvaležnost, predsedniku in vsem prisotnim zaželel vedro in donosno služenje skupnemu dobremu, ter zaključil: »Marija iz Čenstohove naj blagoslovi in varuje Poljsko!«