Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Papež Frančišek / Potovanja in obiski

Papež v Čenstohovi: Bog nas rešuje tako, da postane majhen, blizu in konkreten


ČENSTOHOVA (četrtek, 28. julij 2016) – Danes dopoldan je papež Frančišek pred svetiščem Jasna Gora v Čenstohovi daroval sveto mašo ob 1050-letnici krsta Poljske. Pred tem se je zaustavil v molitvi v kapeli Črne Marije, kateri je podaril zlato vrtnico – gre za dar papežev ob obisku marijanskih svetišč.

Bog je začel polnost časa iz čiste ljubezni
V homiliji je sveti oče poudaril, da nas Bog rešuje tako, da postane majhen, blizu in konkreten: »Iz beril v tej liturgiji izstopa božja nit, ki gre skozi človeško zgodovino in je stkala zgodovino zveličanja. Apostol Pavel nam govori o velikem Božjem načrtu: "Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene." (Gal 4,4) Vendar pa nam zgodovina pravi, da, ko je prišla ta "polnost časov", to je, ko je Bog postal človek, mu človeštvo ni bilo posebno naklonjeno; prav tako takrat ni bilo obdobja stabilnosti in miru: ni bilo t.i. 'zlate dobe'. Prizorišče tega sveta si torej ni zaslužilo prihoda Boga; nasprotno, njegovi "ga niso sprejeli." (Jn 1,11) Polnost časa je bila torej dar milosti: Bog je napolnil naš čas z obiljem svojega usmiljenja, iz čiste ljubezni; iz čiste ljubezni je začel polnost časa.«

Božje kraljestvo pride v majhnosti in ponižnosti
»Nagovori nas predvsem, kako se uresniči prihod Boga v zgodovino: "rojen iz žene". Ne gre za nikakršen zmagoslaven vstop, ne gre za veličastno razodetje Vsemogočnega: ne pokaže se kot bleščeče sonce, ampak vstopi v svet na najpreprostejši način, kot otrok iz matere, na način, o katerem nam govori Sveto pismo: kakor dež na zemljo (prim. Iz 55,10), kakor najmanjše od vseh semen na zemlji, ki vzklije in raste (prim. Mr 4,31-32). V nasprotju s tem, kar bi pričakovali in si morda tudi želeli, Božje kraljestvo tako sedaj kot tedaj, "ne pride takó, da bi zbujalo pozornost," (Lk 17,20) ampak pride v majhnosti, v ponižnosti

Voda, v Kani spremenjena v vino, nam razodeva svatovsko obličje Boga 
»Današnji evangelij nadaljuje s to Božjo nitjo, ki na delikaten način potuje skozi zgodovino: od polnosti časa preidemo do "tretjega dne" Jezusovega poslanstva (prim. Jn 2,1) ter do oznanila "ure" odrešenja (prim. v. 4). Čas postaja krajši in Bog se vedno razodene v majhnosti. Tako se v Kani Galilejski zgodi "prvo od znamenj, ki jih je naredil Jezus" (v. 11). Ne gre za pozornost vzbujajoče dejanje pred množico ljudi, niti za poseg, ki reši pereče politično vprašanje, npr. podrejenost ljudstva rimski nadvladi. Nasprotno se v majhni vasi zgodi preprost čudež, ki razveseli svatbo mlade družine, ki je popolnoma anonimna. In vendar je voda, spremenjena v vino na svatbi veliko znamenje, ker nam razodeva svatovsko obličje Boga; Boga, ki z nami sede k mizi, ki sanja in z nami dovršuje občestvo. Pove nam, da se Gospod ne distancira, ampak je blizu in je konkreten, je med nami in skrbi za nas, ne da bi se odločal namesto nas ali se ukvarjal z vprašanji glede oblasti. Raje se omeji na to, kar je majhno – nasprotno od človeka, ki teži k temu, da bi imel vedno nekaj večjega. Želja po oblasti, veličini in po tem, da bi bili vidni, je velika skušnjava, ki se želi vtihotapiti povsod; darovati se drugim, odpraviti razdalje, živeti v majhnosti in konkretno živeti vsakdanjost, to pa je božje.«

Bog nas rešuje tako, da postane majhen...
»Bog nas torej rešuje tako, da postane majhen, blizu in konkreten. Majhen, blizu in konkreten. Predvsem Bog postane majhen. Gospod, "krotak in iz srca ponižen" (Mt 11,29), ima raje male, katerim je razodeto Božje kraljestvo (Mt 11,25); ti so veliki v njegovih očeh in nanje usmeri svoj pogled (prim. Iz 66,2). Njih ima raje, ker kljubujejo "življenjskemu napuhu," ki prihaja od sveta (prim. 1Jn 2,16). Mali govorijo isti jezik kakor on, to je ponižna ljubezen, ki osvobaja. Zato kliče osebe, ki so preproste in razpoložljive, da bi bili njegovi glasniki; njim razodene svoje ime in skrivnosti svojega Srca. Pomislimo na mnoge sinove in hčere vašega naroda: na mučence, v katerih je blestela neoborožena moč Evangelija; pomislimo na preproste, pa vendar izjemne osebe, ki so znale pričevati Gospodovo ljubezen sredi velikih preizkušenj; na krotke in močne oznanjevalce Usmiljenja, kot sta bila sv. Janez Pavel II. in sv. Favstina. Preko teh 'kanalov' svoje ljubezni je Gospod storil, da sta vsa Cerkev in celotno človeštvo dobila neprecenljive darove. Pomenljivo je, da ta obletnica krsta vašega naroda sovpada prav z jubilejem Usmiljenja.«

... postane nam blizu...
»Nadalje je Bog blizu, njegovo Kraljestvo je blizu (prim. Mr 1,15): Gospod ne želi vzbujati strahu kakor močan in oddaljen vladar; ne želi ostati na prestolu v nebesih ali zgodovinskih knjigah, ampak se rad spusti v naše vsakodnevne dogodke, da bi hodil z nami. Ko mislimo na dar bogatega tisočletja vere, se je predvsem lepo zahvaliti Bogu, ki je hodil z vašim narodom, ga držal za roko, kakor oče otroka, ter spremljal v tolikih situacijah. Kot Cerkev smo vedno poklicani, da poslušamo, se vključimo in postanemo bližnji; da delimo veselje in napore ljudi, tako da bo Evangelij bolj dosleden v svetu ter bo obrodil več sadov: da se bo pozitivno širil, preko transparentnosti življenja.«

... in je konkreten. Vse v delovanju Boga je konkretno. 
»In končno, Bog je konkreten. V današnjih berilih se pokaže, da je vse v delovanju Boga konkretno: božja Modrost "deluje kot stvarnik" in "se igra" (prim Prg 8,30). Beseda postane meso, rodi se iz matere, pod postavo (prim. Gal 4,4), ima prijatelje in se udeleži praznovanja: večni se razodeva tako, da preživi čas z osebami v konkretnih situacijah. Tudi vaša zgodovina, ki je zgnetena iz Evangelija, križa in zvestobe Cerkvi, je bila priča pozitivni nalezljivosti pristne vere, ki se je prenašala iz družine v družino, z očeta na sina in predvsem preko mater in babic, katerim se moramo zelo zahvaliti. Posebej ste mogli z roko otipati konkretno in skrbno nežnost Matere vseh; v psalmu smo jo pozdravili kot "čast naših ljudi" (Jdt 15,9) in sem sem prišel, da bi jo počastil kot romar.«

Prepletanje Božje in »marijanske« niti
»Zbrani tukaj, gledamo prav njo. V Mariji najdemo polno usklajenost z Gospodom: z božjo nitjo se tako v zgodovini prepleta "marijanska nit." Če obstaja kakšna človeška slava, kakšna naša zasluga v polnosti časa, je to ona: ona je tisti prostor, ki je bil obvarovan greha in v katerem se je zrcalil Bog; ona je lestev, ki jo je Bog uporabil, da bi se spustil do nas ter nam postal bližnji in konkreten; ona je najbolj jasno znamenje polnosti časa.«

Marija – učiteljica ponižnosti in preprostosti
»V Marijinem življenju občudujemo tisto majhnost, ki jo ima rad Bog, ki "se je ozrl na nizkost svoje dekle" in "povišal nizke." (Lk 1,48.52) Tako se je veselil, da je dovolil, da je ona stkala meso, tako je Devica postala bogorodica, kakor pravi starodavna pesem, ki jo pojete že stoletja. Ona naj vam, ki neprenehoma prihajate k njej v to duhovno prestolnico države, pomaga v življenju tkati ponižno in preprosto blago Evangelija.«

Marija nam pomaga odkrivati, kar manjka polnosti življenja
»V Kani, kakor tudi tukaj v Jasni Gori, nam Marija podarja svojo bližino in nam pomaga odkrivati, kar manjka polnosti življenja. Danes kot tudi tedaj to dela s pozornostjo matere, tako, da nam daje dober nasvet; ona, ki ne odobrava govoric v naših skupnostih. Kakor družinska mati nas želi ohraniti skupaj. Pot vašega ljudstva je v povezanosti premagala že mnoge težke trenutke. Marija, močna mati ob vznožju križa, ki je vztrajala v molitvi z apostoli v pričakovanju Svetega Duha, naj v vas vlije željo po tem, da bi šli preko krivic in ran preteklosti ter gradili občestvo z vsemi, ne da bi kadarkoli podlegli skušnjavi, da bi se izolirali in se želeli uveljaviti.«

Prosimo za milost, da bi za svojo vzeli Marijino občutljivost
»Marija je v Kani pokazala veliko konkretnost: je Mati, ki si vzame k srcu težave in posreduje. Zna doumeti težke trenutke ter poskrbeti diskretno, učinkovito in odločno. Ni gospodarica niti protagonistka, ampak Mati in služabnica. Prosimo za milost, da bi za svojo vzeli njeno občutljivost, njeno domišljijo v služenju tistim, ki so v potrebi; lepoto življenja, uporabljenega za služenje drugim, brez pristranskosti in razlik. Ona, razlog našega veselja, ki prinaša mir sredi obilice greha ter zmede zgodovine, naj nam izprosi preobilico Duha, da bi bili dobri in zvesti služabniki.«

Naj se za nas dopolni notranji prehod, Velika noč srca
»Na njeno priprošnjo naj se čas prenovi tudi za nas. Prehod med 'pred' in 'po' Kristusu ne koristi kaj dosti, če ostane samo datum v zgodovinskih letopisih. Naj se za vse in za vsakega izmed nas dopolni notranji prehod, Velika noč srca, da bi se približali božjemu načinu, ki ga je utelesila Marija: delovati v majhnosti in spremljati od blizu, s preprostim in odprtim srcem.«