Papež v svetišču Janeza Pavla II.: Kakšne so strani knjige vsakega od vas?

KRAKOV (sobota, 30. julij 2016) – Četrti dan papeževega apostolskega potovanja na Poljskem se je pričel z obiskom mestne četrti Łagiewniki na jugu Krakova. Gre za kraj, ki je po vsem svetu poznan zaradi pobožnosti do Božjega usmiljenja. Tu se nahajajo samostan, v katerem je živela sv. Favstina Kowalska in dve svetišči: svetišče Božjega usmiljenja ter novo svetišče, posvečeno sv. Janezu Pavlu II. Le-to je srce novega Centra "Ne bojte se", ki je nastal med letoma 2013 in 2015. Med drugim vključuje tudi muzej, konferenčne dvorane in dom za romarje, zgrajen pa je na mestu, kjer je bodoči papež kot mlad študent delal v kamnolomu. Svetišče med drugim hrani eno najpomembnejših relikvij sv. Janeza Pavla II., in sicer ampulo z njegovo krvjo.

Molitev na grobu s. Favstine, nagovor na »travniku spovedovanja«, spoved
Papež Frančišek se je v kapeli samostana kongregacije sester Naše Gospe usmiljenja zaustavil v tihi molitvi na grobu s. Favstine, nato pa se je vpisal v častno knjigo. Zatem je odšel do svetišča Božjega usmiljenja ter z balkona v španščini pozdravil mlade, ki so bili zbrani na travniku med svetiščema, ki je v teh dneh namenjen spovedovanju. Spomnil jih je, da Gospod želi, da bi danes še globlje začutili njegovo usmiljenje. »Nikoli se ne oddaljimo od Jezusa! Tudi če mislimo, da smo zaradi naših grehov in napak najslabši, nas ima On rad takšne. Tako se širi njegovo usmiljenje. Izkoristimo ta dan, da bi vsi prejeli Jezusovo usmiljenje.« Papež Frančišek je nato v svetišče stopil skozi sveta vrata, vrata Božjega usmiljenja in v baziliki spovedal sedem mladih in enega duhovnika.

Sveta maša v svetišču sv. Janeza Pavla
Zatem se je odpravil do svetišča sv. Janeza Pavla II., kjer je daroval sveto mašo s poljskimi duhovniki, redovniki, redovnicami, posvečenimi osebami in semeniščniki. V homiliji se je papež navezal na prebrani odlomek iz Janezovega evangelija, ki pripoveduje o tem, kako se je Jezus po vstajenju dvakrat prikazal učencem.

Kraj, apostol, knjiga
»Evangeljski odlomek, ki smo ga slišali (Jn 20,19-31), nam govori o kraju, apostolu in knjigi.

Kraj je tisti, kjer so se nahajali apostoli zvečer na Veliko noč: o njem je rečeno samo, da so bila njegova vrata zaklenjena (prim. v.19). Osem dni zatem so bili učenci spet v tisti hiši in vrata so bila spet zaklenjena (prim. v. 26). Jezus vstopi v sredo mednje in prinese svoj mir, Svetega Duha in odpuščanje grehov: z eno besedo, usmiljenje Boga. Na tem zaklenjenem kraju močno odmeva povabilo, s katerim se Jezus obrne na svoje: "Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam." (v. 21)«

Jezus pošilja
»Jezus pošilja. On želi, od vsega začetka, da bi bila Cerkev v izhodu, da bi šla v svet. In želi, da to naredi tako, kakor je to naredil on sam, kakor je njega Oče poslal v svet: ne kot močnega, ampak tako, da je prevzel podobo služabnika (prim. Fil 2,7), ne »da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (Mr 10,45) in prinesel veselo oznanilo (prim. Lk 4,18); k temu so povabljeni tudi njegovi, v vsakem času. Še posebej nas nagovori nasprotje: medtem, ko so apostoli iz strahu zaklepali vrata, jih Jezus pošilja oznanjat; želi, da odprejo vrata, gredo ven ter razširijo Božje odpuščanje in mir, z močjo Svetega Duha.«

Izstopati iz sebe – enosmerna pot, brez povratne vozovnice
»Ta klic je tudi za nas. Kako v njem ne bi slišali odmeva velikega povabila sv. Janeza Pavla II.: "Odprite vrata!"? Vendar pa je v našem duhovniškem življenju in življenju posvečenih oseb lahko pogosto prisotna skušnjava, da bi ostali malo zaprti, zaradi strahu ali zaradi udobnosti, sami vase in znotraj naših meja. Pot, ki jo kaže Jezus, pa je enosmerna. Enosmerna: izstopiti iz samih sebe. Gre za potovanje brez povratne vozovnice. Gre za uresničevanje izhoda iz našega jaza, izgubiti življenje Zanj (prim. Mr 8,35), slediti poti podaritve sebe. Po drugi strani, Jezus ne mara na pol prehojenih poti, priprtih vrat, dvotirnega življenja. Prosi, naj se odpravimo na pot skromni, naj se odpovemo lastnim gotovostim, trdni samo v Njem.«

Konkretna ljubezen: služenje in razpoložljivost
»Z drugimi besedami, življenje njegovih najbližjih učencev, in za takšne nas je poklical, je sestavljeno iz konkretne ljubezni, to je iz služenja in razpoložljivosti; gre za življenje, kjer ne obstajajo zaprti prostori in zasebna lastnina za lastno udobnost. Kdor je izbral, da bo vse svoje bivanje oblikoval po Jezusu, ne izbira več sam krajev, ampak gre, kamor je poslan; v pripravljenosti odgovoriti tistemu, ki ga kliče, ne izbira več niti lastnih časov. Hiša, kjer stanuje, mu ne pripada, saj sta Cerkev in svet odprti področji njegovega poslanstva. Njegov zaklad je postaviti Gospoda v središče življenja, ne da bi iskal kaj drugega zase. Tako se izogiba situacijam, ki bi ga potešile in postavile v središče; ne postavlja se na majave piedestale moči sveta ter se ne vdaja lagodnostim, ki oslabijo evangelizacijo; ne zapravlja časa z načrtovanjem gotove prihodnosti, ki bi bila dobro poplačana, da ne bi tvegal, da bi postal osamljen in turoben, zaprt med ozkimi stenami egoizma brez upanja in brez veselja. Vesel v Gospodu se ne zadovolji s povprečnim življenjem, ampak gori v želji, da bi pričeval in dosegel druge; rad tvega in izstopa iz sebe; ne določajo ga že začrtane poti, ampak je odprt in zvest smerem, ki jih kaže Duh: v nasprotju z životarjenjem, se veseli, da evangelizira.«

Tomaž nam je podoben v dvomu in svojeglavosti, a nas pripelje bližje k Bogu
»V današnjem evangeliju se na drugem mestu pokaže lik edinega apostola, ki je poimenovan, Tomaža. V svojem dvomu in v svoji tesnobi, da bi razumel, nam je ta apostol, ki je prav tako precej svojeglav, malo podoben in se nam zdi tudi simpatičen. Ne da bi vedel, nam pokloni veliko darilo: pripelje nas bližje Bogu, saj se Bog ne skrije tistemu, ki ga išče. Jezus mu pokaže svoje poveličane rane, dovoli mu, da se z roko dotakne neskončne Božje nežnosti, živega znamenja tega, kar je pretrpel zaradi ljubezni do ljudi.«

Gospodu z zaupanjem in iskrenostjo prinesti to, kar smo
»Za nas, učence, je zelo pomembno približati človeškost Gospodovemu mesu, to je njemu prinesti, z zaupanjem in popolno iskrenostjo, v celoti to, kar smo. Jezus, kakor pravi sv. Favstina, je zadovoljen, če mu govorimo o vsem, ne naveliča se našega življenja, ki ga že pozna, čaka na našo podelitev, celo pripoved o našem dnevu (prim. Dnevnik, 6. september 1937). Tako se išče Boga, v molitvi, ki je prosojna in ne pozabi zaupati in izročiti svojega siromaštva, naporov in odporov. Jezusovo srce osvoji iskrena odprtost, srca, ki znajo prepoznati in objokovati svoje šibkosti, v zaupanju, da bo prav tam delovalo božje usmiljenje. Kaj nas prosi Jezus? On želi resnično posvečena srca, ki živijo iz odpuščanja, ki so ga prejela od Njega, da bi ga s sočutjem prenesla na brate. Jezus išče srca, ki so odprta in občutljiva do šibkih, nikoli trda; poslušna in prosojna srca, ki se ne pretvarjajo pred tistimi, ki imajo v Cerkvi nalogo usmerjati pot. Učenec se ne boji postavljati vprašanj, pogumno se sooči z dvomom ter ga prinese Gospodu, odgovornim za formacijo, predstojnikom, brez preračunavanja in ne da bi kaj zamolčal. Zvest učenec opravlja čuječe in neprenehno razlikovanje, vedoč, da se srce vzgaja vsak dan, začenši s čustvi, da bi se tako izognil vsakršni dvojnosti v držah in življenju.«

Moj Gospod in moj Bog!
»Apostol Tomaž na koncu svojega gorečega iskanja ni prišel samo do vere v vstajenje, ampak je v Jezusu našel vse v življenju, svojega Gospoda; rekel mu je: "Moj Gospod in moj Bog!" Dobro nam bo delo, če bomo danes in vsak dan molili s temi čudovitimi besedami, s katerimi mu bomo rekli: ti si moje edino imetje, pot, po kateri hodim, srce mojega življenja, moje vse.«

Evangelij ima še prazne strani – popisati jih moramo mi, z deli usmiljenja
»V zadnji vrstici, ki smo jo slišali, je nazadnje govora o knjigi: to je Evangelij, v katerem ni zapisanih še veliko drugih znamenj, ki jih je storil Jezus (v. 30). Po velikem znamenju njegovega usmiljenja, bi lahko razumeli, ni bilo potrebno, da bi dodali karkoli drugega. Vendar pa je še en izziv, obstaja prostor za znamenja, ki jih storimo mi, ki smo prejeli Duha ljubezni in smo poklicani, da razširimo usmiljenje. Lahko bi rekli, da ima Evangelij, živa knjiga usmiljenja Boga, ki jo je potrebno neprestano brati in ponovno brati, na koncu še prazne strani: ostaja odprta knjiga, katero smo poklicani pisati na isti način, to je z uresničevanjem del usmiljenja.«

Kakšne so strani knjige vsakega izmed vas?
»Vprašam vas, dragi bratje in sestre: kakšne so strani knjige vsakega izmed vas? So popisane vsak dan? So malo popisane in malo ne? So prazne? Naj nam pri tem pomaga Božja Mati: ona, ki je v življenju popolnoma sprejela Božjo Besedo (prim. Lk 8,20-21), naj nam da milost, da bi bili živi pisatelji Evangelija; naša Mati usmiljenja naj nas nauči konkretno poskrbeti za Jezusove rane v naših bratih in sestrah, ki so potrebni pomoči, tako tistih, ki so blizu in tistih, ki so daleč; tako bolnikov kot migrantov, saj kadar služimo tistemu, ki trpi, častimo Kristusovo meso. Devica Marija naj nam pomaga, da bi se do konca darovali za dobro vernikov, ki so nam zaupani, ter poskrbeli drug za drugega kakor pravi bratje in sestre v občestvu Cerkve, naše svete Matere.«

Vsak ima najosebnejšo stran knjige Božjega usmiljenja – zgodovino poklicanosti
»Dragi bratje in sestre, vsak od nas v srcu hrani najosebnejšo stran knjige Božjega usmiljenja: to je zgodovina naše poklicanosti, glas ljubezni, ki je pritegnil in preoblikoval naše življenje, nas privedel do tega, da smo na njegovo Besedo pustili vse in mu sledili (prim. Lk 5,11). Danes s hvaležnostjo poživimo spomin na njegov klic, ki je močnejši od vsakega upiranja in napora. V nadaljevanju obhajanja evharistije, središča našega življenja, se zahvalimo Gospodu, da je v naša zaklenjena vrata vstopil s svojim usmiljenjem; da nas je, kakor Tomaža, poklical po imenu; da nam da milost, da še naprej pišemo njegov Evangelij ljubezni.«