Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Cerkev / Cerkev v Evropi

Beatifikacija v Oviedu: Prelita kri mučencev je rosa, ki oplaja Cerkev


OVIEDO (sobota, 8. oktober 2016, RV) – V Oviedu so bili danes za blažene razglašeni štirje mučenci iz Nembre. To so župnik vasi Nembra v Asturiji Jenaro Fueyo Castañón in trije župljani Segundo Alonso González, Isidro Fernández Cordero in Antonio González Alonso. Gre za žrtve verskega preganjanja leta 1936, ki se pridružujejo skupini 193 mučencev iz nadškofije Oviedo, umorjenih med revolucionarnim nasiljem v tridesetih letih v Španiji. V tistem obdobju je bilo med drugim prepovedano učiti katoliški nauk v javnih šolah, razpela so bila odstranjena, verskim redovom so bile odvzete njihove stavbe, niso smeli opravljati svojega vzgojnega poslanstva, cerkvene nepremičnine so bile nacionalizirane. Vse to je bilo delo krute tiranije, ki je spodbujala družbeni ateizem. Že leta 1934, v samo štirinajstih dneh, je bilo v Asturiji umorjenih 34 duhovnikov, redovnikov in semeniščnikov. Cilj preganjanja je bilo uničenje katoliške Cerkve. V celotnem obdobju je bilo na ozemlju Španije mučenih 13 škofov, 6838 posvečenih oseb in več deset tisoč katoliških vernikov.

Če na preteklost pozabimo, smo obsojeni, da jo ponavljamo
Obred beatifikacije v katedrali v Oviedu je danes vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je nove blažene predstavil tudi za Radio Vatikan. Poudaril je, da se Cerkev čuti poklicano spominjati na tisto temačno stran španske zgodovine, četudi je tragedija z vsakim dnem bolj oddaljena. In sicer ne zaradi maščevanja ali sovraštva do takratnih preganjalcev, ampak zaradi spomina samega: »Če na preteklost pozabimo, smo obsojeni, da jo ponavljamo.« Zato je nujno spominjati se zgodbe teh mučencev, ki so bili ubiti iz sovraštva do vere, a so svojim morilcem odgovorili z odpuščanjem. S tem so postali »junaki pristne človečnosti in neoboroženi zmagovalci nad peklenskim in slepim nasiljem«. S časovne razdalje spomin nanje poudarja »vzvišenost krščanske krotkosti in krhkost zla«. Edinole usmiljenje družbo naredi bolj človeško.

Štirje mučenci
»Župnik don Jenaro je bil goreč duhovnik, pobožen in zvest Jezusu Kristusu vse do smrti, vsi so ga imeli zelo radi, prizadeven je bil v obiskovanju bolnikov in pomoči revežem.« Vernike je spodbujal, da pomagajo družinam v stiski. Opogumljal je misijonsko poklicanost.

Segundo Alonso González je bil oče, imel je veliko družino, ki jo je vzdrževal z napornim vsakdanjim delom in podpiral z molitvijo. Bil je predsednik nočne adoracije in katoliškega sindikata rudarjev, človek vere z zgledno družbeno razsežnostjo. Tudi Isidro Fernández Cordero je bil oče šestih otrok in član nočne adoracije ter katoliškega sindikata rudarjev. Segundo in Isidro sta bila, ko sta zavrnila odpoved svoji veri, prisiljena skopati si grob, nato pa sta bila kruto umorjena.

Antonio González Alonso je bil najmlajši izmed štirih mučencev, imel je komaj štiriindvajset let. Želel se je pridružiti dominikancem, a se je moral temu zaradi težke oblike tuberkuloze odpovedati. »Bil je veder in marljiv mlad človek, vnet v sodelovanju pri maši in molitvi.« Tudi njegovo mučeništvo kaže brezmejno nečloveškost krvnikov. Ko ni hotel poteptati sakralnih predmetov, so mu odrezali jezik in ga s palicami pretepli do smrti. Njegovo telo so odvrgli v globok jašek nekega rudnika. Ko so Antonia pred mučenjem peljali mimo njegovega doma, je zaklical mami: »Adijo, mati, se vidiva v nebesih.«

Kdor nosi moč Boga, govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni
»Prelita kri mučencev – zatrjuje papež Frančišek – je rosa, ki oplaja Cerkev.« Mučeništvo, kakor je želel spomniti tudi letošnji Meeting Rimini, se lahko zgodi kjerkoli in komurkoli. Spominjati na mučence ne pomeni dokumentirati dejstev sovraštva in smrti, temveč slaviti vero in ljubezen, ki privreta iz čezmerno prelite krvi kristjanov. Papež Frančišek pravi tudi: »Kristjani so kali nekega drugega človeštva, v katerem si prizadevamo živeti v služenju drug drugemu, ne biti naduti, ampak dovzetni in spoštljivi. To ni slabotnost, ampak resnična moč! Kdor v svoji notranjosti nosi moč Boga, njegovo ljubezen in njegovo pravičnost, mu ni treba uporabljati nasilja, temveč govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni.«