Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Vatikan / Dogodki

Jožef Gabrijel de Rosario Brochero in Salomon Leclercq


VATIKAN (četrtek, 13. oktober 2016, RV) – V nedeljo, 16. oktobra, bo Cerkev dobila sedem novih svetnikov. Razglasil jih bo papež Frančišek v Vatikanu. V naslednjih dneh bomo spoznali, kdo so ti blaženi. Danes tako predstavljamo dva izmed njih:

Jožef Gabrijel de Rosario Brochero
Prvi je Jožef Gabrijel de Rosario Brochero, argentinski škofijski duhovnik, ki se je rodil v bližini Cordobe 16. marca 1840. Bil je četrti izmed desetih otrok v družini, ki je živela globoko krščansko življenje. Pri šestnajstih letih je vstopil v semenišče, deset let zatem pa je prejel duhovniško posvečenje. V nadaljevanju je pomagal pri pastoralnem delu v cordobski katedrali, bil je prefekt semenišča, postal je tudi doktor filozofije. Konec leta 1869 je prevzel skrb za župnijo San Alberto. Le-ta se je razprostirala na kar 4.336 kvadratnih kilometrih, na nadmorski višini 2000 metrov, štela je več kot 10 tisoč prebivalcev. Na ozemlju ni bilo cest, prav tako ne šol, ljudje so živeli v klavrnem moralnem in materialnem siromaštvu.

Naš novi svetnik, ki so ga imenovali Cura Brochero, se ni vdal, ampak se je od tistega trenutka dalje popolnoma posvetil pastoralnemu delu in širjenju človeških ter krščanskih kreposti. Že leto po svojem prihodu je prvič pripeljal tamkajšnje vernike v Cordobo, kjer so se udeležili duhovnih vaj. Včasih so te skupine štele preko 500 oseb. Za 200 kilometrov dolgo pot so bili potrebni trije dnevi jezdenja na muli. Po devetih dneh tišine, molitve in pokore, so spremenili svoja življenja, začeli so slediti evangeliju in skrbeti za družbeno-ekonomski razvoj regije. Kasneje je Brochero s pomočjo vernikov zgradil dom duhovnih vaj, skozi katerega je v času njegovega delovanja šlo več kot 40 tisoč oseb.

Zgradil pa je tudi hišo za redovnice, kolegij za deklice, dom za duhovnike in navsezadnje 200 kilometrov poti, ki so vodile do cerkva. Poskrbel je za poštne urade in naredil načrt za železniško križišče. Evangelij je oznanjal v domači govorici. Bolniki niso nikoli ostali brez zakramentov. Ustaviti ga nista mogla ne dež ne mraz.

Umrl je 26. januarja 1914, ker se je okužil z gobavostjo. In sicer, ker je obiskoval in tudi objel nekega gobavca, zapuščenega na cesti. Zaradi bolezni je nekaj let preživel v domačem kraju, a se je po vztrajnih prošnjah vernikov pred smrtjo vrnil k njim. Njegov grob je takoj postal cilj romanj iz vseh koncev Argentine.

Cura Brochero se je s svojimi ljudmi identificiral, poznal jih je, jih branil in jim stvari razlagal odprto. Bil je Božji človek, zaupno je veroval v Božjo previdnost, v Cerkev; bil je duhovnik, ki je molil in kontempliral, hranil se je z Besedo; zvest je bil svojim duhovniškim obveznostim, predan Devici Mariji; zavedal se je tudi svojih slabosti. Vedno je gledal križanega Jezusa. Posvečal se je vsem, a predvsem ubogim in odrinjenim, pa tudi ženskam, katerih prispevek v cerkvenih dejavnostih je spodbujal, bolnim, mladim v stiski in prestopnikom. Njegova velika skrb je bila pripeljati izgubljeno ovco nazaj v stajo Cerkve. Približati pa se je znal tudi ljudem na oblasti, in sicer da bi jih z odnosom zdrave svobode nagovoril, da bi postali sodelavci in posredniki v Božjem delu.

Salomon Leclercq
Drugi novi svetnik, ki ga spoznavamo danes, je Salomon Leclercq, mučenec iz reda bratov krščanskih šol. Njegovo svetno ime je bilo Guillaume Nicolas Louis. Rodil se je v škofiji Arras 14. novembra 1745. Obiskoval je trgovsko šolo, ki so jo vodili bratje, katerim se je kasneje pridružil tudi sam. Njegov oče je želel, da bi ga sin nasledil pri njegovem trgovskem delu. Takoj po končanem izobraževanju ga je poslal delat k raznim trgovcem. Prišel je v Pariz, kjer pa mu okolje ni odgovarjalo. Po vrnitvi domov je očetu izrazil željo, da bi rad sledil zgledu svojih nekdanjih učiteljev. Tako je leta 1767 vstopil v noviciat. Pet let kasneje je izpovedal večne zaobljube. V naslednjih letih se je posvetil poučevanju. Nekaj časa je sam vodil noviciat. Leta 1787 je bil imenovan za tajnika generalnega kapitlja, po katerem je ostal v vodstvu svojega reda.

Zatem pa so prišla nemirna leta revolucije. Leta 1791 so bili bratje prisiljeni zapustiti svojo hišo. Leclercq je bil edini, ki je ostal, da bi jo branil. Četudi je bil v civilu, ni ostal neopažen. 15. avgusta 1792 je bila njihova hiša zajeta, sam pa je bil aretiran. Kot jetnika so ga odpeljali v karmeličanski samostan, na vrtu katerega je bil nekaj dni kasneje, 2. septembra, barbarsko umorjen. Na istem mestu je bilo v tistih letih ubitih 166 duhovnikov in redovnikov. Njihova telesa so bila odvržena v vodnjak.

Le nekaj dni pred smrtjo je brat Salomon napisal eni svojih sester: »Trpimo z veseljem in hvaležnostjo za križe ter bridkosti, ki so nam poslani. Jaz nisem vreden, da bi trpel Zanj, glede na to, da doslej nisem izkusil ničesar slabega, medtem ko obstaja toliko izpovedovalcev vere v težavah.«