Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Vatikan / Dogodki

Emanuel Gonzales Garcia in Ludvik Pavoni


VATIKAN (petek, 14. oktober 2016, RV) – Včeraj smo že spoznali dva izmed sedmih novih svetnikov, ki jih bo papež Frančišek razglasil v nedeljo. Danes predstavljamo še dva:

Emanuel Gonzales Garcia
Emanuel Gonzales Garcia se je rodil v Sevilli v Španiji 25. februarja 1877. Obiskoval je kolegij sv. Mihaela, kjer je bil deležen natančne literarne, moralne in glasbene formacije. Še ko je bil otrok, so bile njegove sanje postati duhovnik. Na skrivaj, s podporo domačega župnika, je opravil izpite za vstop v semenišče. Sprejet je bil pri dvanajstih letih. Bil je vzoren semeniščnik, odlikoval se je s pobožnostjo in predanostjo študiju. Rad je govoril: »Če bi se moral roditi še tisočkrat, bi še tisočkrat postal duhovnik.«

Leta 1901 je prejel duhovniško posvečenje. Takoj na začetku duhovniškega poslanstva je doživel odločilno izkušnjo, ki je usmerila njegov pastoralni ideal in brez katere ni mogoče razumeti njegove specifične evharistične poklicanosti. To je bilo srečanje z »zapuščenim tabernakljem«.

V prvih letih je deloval kot kaplan v domu za starejše redovnice, nato pa je odšel v župnijo sv. Petra v andaluzijskem mestu Huelva. Pretresla ga je žalostna verska panorama v župniji, ki je štela dvajset tisoč oseb. Nič boljša ni bila niti družbena situacija, prisotna sta bila antiklerikalizem in socializem, širil se je protestantizem. Garcia, ki je imel ob svojem prihodu komaj 28 let, je v desetih letih uspel spremeniti obličje župnije in mesta. Po celi Španiji so bili znani njegova gorečnost in njegove apostolske spodbude. Leta 1910 je ustanovil Delo treh Marij in učencev sv. Janeza za tabernaklje križeve poti, katerih poslanstvo je bilo delati in iskati družbo Jezusu v evharistiji, predvsem tam, kjer je bil najbolj zapuščen. Ustanova se razširila po Španiji, Ameriki in na Kubi. Kasneje ji je Garcia pridružil še druge ustanove in tako je nastalo tisto, kar je sam imenoval »moja evharistična družina«. Te ustanove, poleg prve, ki je bila namenjena laikom, so bile osredotočene na otroke in mlade, zadnje pa na posvečene osebe. To so bili med drugim škofijski evharistični misijonarji in evharistične sestre misijonarke iz Nazareta.

Ko je bil v Huelvi, je Garcia napisal tudi svojo prvo knjigo, ki je postala priročnik duhovnosti za španske in latinskoameriške semeniščnike. Leta 1916 je novi svetnik prejel škofovsko posvečenje. Tudi v škofovskem poslanstvu je še naprej poudarjal predvsem evharistično razsežnost. Leta 1931, ko je bil škof Malage, so revolucionarne skupine zažgale skoraj vse cerkve v mestu. Garcia se jim je pogumno uprl, a so ga takrat pustili oditi. Kasneje je vseeno moral pobegniti. Po obisku ad limina v Rimu, ki je sledil, je apostolskemu nunciju v Madridu zatrdil, da se je pripravljen vrniti, četudi je vedel, da bi to pomenilo njegovo smrt. Sveti sedež mu je vrnitev prepovedal.

Leta 1935 je bil imenovan za škofa Palencie. Njegova edina skrb v zadnjih treh letih življenja je bila slava Jezusovega evharističnega srca. Dal je nov zagon svojim evharističnim ustanovam, zasnoval je evharistično revijo za otroke ter se posvečal semenišču in duhovnikom. Umrl je 4. januarja 1940. Na nagrobni plošči tega »škofa zapuščenih tabernakljev« je zapisano: »Prosim, da bi bil pokopan blizu tabernaklja, da bi moje kosti po moji smrti, kakor moj jezik in moje pero med življenjem, vedno ponavljale vsem, ki bodo šli mimo: 'Tam je Jezus! Jezus je tam! Ne pustite ga zapuščenega!'«

Ludvik Pavoni
Drugi svetnik, ki ga bomo spoznali danes, je Ludvik Pavoni. Rojen je bil 11. septembra 1784 v Brescii na severu Italije. Živel je v obdobju, zaznamovanem s političnimi in družbenimi preobrati. Že kot otroka so ga zaznamovali duh pobožnosti, rahločutnost do oseb v stiski, pozornost do revnih ter živahna in pronicljiva razumnost. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1807. Takoj se je posvetil mladim, predvsem najrevnejšim. V nekdanjem avguštinskem samostanu v Brescii je med letoma 1818 in 1821 nastal Inštitut sv. Barnabe, poimenovan po sosednji cerkvi. Tu je Pavoni sprejemal mlade v največji stiski in jim ponudil družinsko okolje ter prostor vzgoje za življenje, vero in delo. Zanje je odprl delavnice, ki so štete za prve poklicne šole. Med njimi je bila kmetijska šola, pa tudi prva grafična šola v Italiji. Poleg le-te je Pavoni ustanovil še založniško hišo.

Med epidemijo kolere leta 1836 se je s prihodom sirot število mladih v inštitutu podvojilo. Nekaj let kasneje so v skupnost prišli še gluhonemi. Leta 1844 je Ferdinand I. Pavoniju podelil viteški red železne krone. V nadaljevanju je novi svetnik ustanovil še Družbo sinov Marije Brezmadežne. Le-ta je v tistem času predstavljala nekaj novega in izvirnega. Sestavljali so jo duhovniki, zadolženi predvsem za duhovno in administrativno vodstvo, ter bratje, ki so skrbeli za delavnice in vzgojo mladih. Tako se je pojavil nov lik redovnika delavca in vzgojitelja, ki je imel enake pravice in dolžnosti kakor duhovniki.

Leta 1849, potem ko je svoje varovance med dežjem pospremil na varno pred takratnimi nemiri, je zbolel za pljučnico. Le nekaj dni kasneje, na cvetno nedeljo, 1. aprila, je umrl.

V temelju njegovega življenja, polnega žrtev in dejavne ljubezni, je bil zgled Jezusa Kristusa. Posnemanje Kristusa ga je pripeljalo do popolne podaritve življenja, do tega, da je postal »vse za vse«. Ludvik Pavoni predstavlja ključni element v zgodovini za vse, ki so se nadalje posvečali vzgoji mladih. Poskrbel je namreč za skok v kvaliteti, tesno je povezal vzgojne in delovne dejavnosti, delo je z njim, skupaj s študijem, postalo vzgojno sredstvo.