Duhovne misli Benedikta XVI. za peto postno nedeljo

Angelus, 9. marec 2008
Na naši poti skozi postni čas smo prišli do pete postne nedelje, ki jo zaznamuje evangelij o obujenju Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za zadnje veliko 'znamenje', ki ga je Jezus storil, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča božanstva Kristusa, Gospoda življenja in smrti. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. Najprej evangelist vztraja pri Jezusovem prijateljstvu z Lazarjem ter njegovima sestrama Marto in Marijo. Evangelist Janez še poudari, da jih je imel zelo rad (prim. Jn 11,5), ter je zato hotel storiti veliki čudež. »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim« (Jn 11,11), tako je Jezus rekel svojim učencem ter tako s prispodobo spanca izrazil Božji pogled na fizično smrt: Bog jo pravzaprav vidi kot spanec, iz katerega nas lahko zbudi. Jezus je tako pokazal, da ima absolutno moč nad fizično smrtjo. To je pokazal, ko je obudil v življenje mladega sina vdove iz Naima (prim. Lk 7,11-17) in dvanajst letni deklici (prim. Mr 5,35-43). Ravno, ko je o njej rekel: »Deklica ni umrla, ampak spi«, so se mu začeli navzoči posmehovati. Vendar je v resnici tako; smrt je kot spanec iz katerega nas lahko Bog vsak trenutek zbudi.

Vendar pa to gospodovanje nad smrtjo ni Jezusu preprečilo, da ne bi imel sočutja do bolečine ob ločitvi od drage osebe. Ko je videl Marto in Marijo ter vse, ki so ju prišli tolažit, je bil tudi Jezus »v duhu pretresen« ter »se je vznemiril« in tudi »zjokal« (Jn 11,33.35). Jezusovo srce je božje–človeško. V Njem sta se Bog in človek popolnoma srečala, ne da bi bila ločena ali pomešana. On je podoba, še več učlovečenje Boga, ki je ljubezen, usmiljenje, očetovska in materinska nežnost Boga, ki je življenje. Zato je Jezus Marti slovesno izjavil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« ter dodal, »Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). To je vprašanje, ki ga Jezus postavlja vsakemu od nas. Res je to vprašanje, ki nas presega ter presega naše moči, da bi to razumeli, zato nas vabi, da bi mu zaupali, kakor je on zaupal Očetu. Martin odgovor je zgled za vse: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27). Da, Gospod! Tudi mi verujemo, navkljub našim dvomom, našim teminam. Verujemo vate, saj imaš besede večnega življenja. Hočemo verovati vate, ki nam daješ trdno upanje za življenje po življenju, resnično življenje v polnosti v tvojem kraljestvu luči in miru.

Angelus, 10. april 2011
Samo dve nedelji sta do velike noči. Vsa svetopisemska besedila današnje nedelje že govorijo o vstajenju. Ne še o Jezusovem vstajenju, ki bo kot nekaj popolnoma novega, temveč o našem vstajenju, po katerem mi hrepenimo ter nam ga je ravno Jezus podaril s tem, ko je vstal od mrtvih. Dejansko je za nas smrt kot zid, ki nam onemogoča videti čez. Vendar pa se naše srce steguje onkraj tega zidu, čeprav ne moremo vedeti za to, kar je onkraj pa lahko o tem razmišljamo, si predstavljamo ter tako s simboli izrazimo našo željo po večnosti.

Izraelskemu ljudstvu v izgnanstvu daleč od Izraelske dežele prerok Ezekijel naznanja, da bo Bog odprl grobove pregnancev ter jim bo omogočil vrnitev v njihovo deželo, kjer bodo v miru počivali (prim. Ez 37,12-14). To starodavno hrepenenje človeka, da bi bil pokopan skupaj s svojimi očeti, je hrepenenje po domovini, ki ga bo sprejela na koncu zemeljskega prizadevanja. To pojmovanje še ne vsebuje ideje o osebnem vstajenju od mrtvih, ki se je pojavila šele proti koncu Stare zaveze ter je v Jezusovem času še niso sprejeli vsi Judje. Sicer pa tudi med kristjani vero v vstajenje in večno življenje pogosto spremljajo dvomi, zmešnjava, saj dejansko gre za resničnost, ki presega meje našega razuma in zahteva dejanje vere. V današnjem evangeliju o Lazarjevem vstajenju poslušamo besede vere Marte, Lazarjeve sestre. Jezusu, ki ji pravi: »Tvoj brat bo vstal«, Marta odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (Jn 11,23-24). Na to ji Jezus odgovori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25-26). Poglejte, to je resnična novost, ki podre vsako oviro ter gre onkraj. Kristus je podrl zid smrti, saj v Njem prebiva vsa polnost Boga, ki je življenje, večno življenje. Zaradi tega smrt ni imela oblasti nad njim. Lazarjevo vstajenje je torej znamenje Jezusove polne oblasti nad fizično smrtjo, ki je za Boga kot spanec (prim. Jn 11,11).

Je pa še druga smrt, s katero se je moral Kristus krepko bojevati in plačati s križem. To je duhovna smrt, greh, ki grozi, da uniči bivanje vsakega človeka. Da je premagal to smrt, je Kristus umrl. Njegovo vstajenje pa ni več vrnitev k prejšnjemu življenju, temveč je odprl novo resničnost, novo zemljo, ki je končno pridružena Božjim nebesom. Sv. Pavel zato piše: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).

Dragi bratje, obrnimo se na Marijo, ki je že deležna tega Vstajenja, naj nam pomaga, da bomo lahko v veri rekli: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27) ter da resnično odkrijemo, da je On naše zveličanje.