Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Duhovne misli / Misli cerkvenih očetov

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 5. postno nedeljo


Ezk 37,12-14
Zato prerokuj in jim reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o, moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o, moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil, govori Gospod.«

Rim 8,8-11
Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.

Jn 11,1-45
Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Potem je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu rekli: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.« To je povedal in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.« Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Rekla mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in se napotila k njemu. Jezus še ni dospel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da gre h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko jo je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu ganjen in je vzdrhtel. In rekel je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad!« Nekateri izmed njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je rekla: »Gospod, že dehni; saj je že četrti dan.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je povzdignil oči in rekel:
»Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal.
Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš;
toda zaradi množice, ki stoji okrog mene
sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«
In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Veliko Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.

Razlaga cerkvenih očetov
Cerkveni očetje so opazili, da je sv. Pavel z 9. vrstico osmega poglavja pisma Rimljanom začel opisovati, kaj je značilno za življenje v Duhu. Izhajajoč iz 8. vrstice so očetje razvili nasprotja med Duhom, ki deluje v vernikih ter smrtnostjo njihovih teles, ki bo presežena ravno zaradi Njegove oživljajoče navzočnosti.

Origen naobrača držo: »Jezus pa je povzdignil oči in rekel...« na molivca in pravi: »Kdor hoče moliti tako, da posnema Kristusovo molitev, mora povzdigniti oči duše tako, da jih odvrne od resničnosti tu spodaj, od spominov, od tukajšnjih sodb, in se obrniti v molitvi na Boga z velikimi in nebeškimi besedami.« Jezusovo zahvalo Očetu pa Origen takole razlaga: »Ko je Jezus že vedel, da je uslišan v tem, kar je nameraval prositi..., se je namesto prosilne Očetu zahvalil z zahvalno molitvijo. S tem je dosegel dvoje: zahvalil se je za to, kar je izprosil za Lazarja in pripeljal k veri množico, ki ga je obdajala. Želel je namreč, da bi sprejeli, da je sem prišel zato, ker ga je Bog. Z močnim glasom je Jezus zaklical zato, da bi mu vlil moč, ki jo je Lazar potreboval. Tudi sedaj obstajajo Lazarji, ki so potem, ko so bili Jezusovi prijatelji, zboleli in umrli. So mrtvi med mrtvimi v grobovih in v deželi smrti. Tudi oni bodo po Jezusovi molitvi vstali v življenje ter bili po njegovem glasu poklicani, da pridejo ven iz groba. Kdor ga torej uboga, pride ven, ovit z vezmi prejšnjih grehov, zaradi katerih je umrl, zaradi česar ne vidi, ne more hoditi ali česar koli storiti, dokler Jezus ne zapove tistim, ki so sposobni to storiti: 'Razvežite ga in pustite, naj gre!'«

Misli Benedikta XVI.
»Samo dve nedelji sta do velike noči. Vsa svetopisemska besedila današnje nedelje že govorijo o vstajenju. Ne še o Jezusovem vstajenju, ki bo kot nekaj popolnoma novega, temveč o našem vstajenju, po katerem mi hrepenimo ter nam ga je ravno Jezus podaril s tem, ko je vstal od mrtvih. Dejansko je za nas smrt kot zid, ki nam onemogoča videti čez. Vendar pa se naše srce steguje onkraj tega zidu. Čeprav ne moremo vedeti za to, kar je onkraj pa lahko o tem razmišljamo, si predstavljamo ter tako s simboli izrazimo našo željo po večnosti.

V današnjem evangeliju o Lazarjevem vstajenju poslušamo besede vere Marte, Lazarjeve sestre. Jezusu, ki ji pravi: »Tvoj brat bo vstal«, Marta odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (Jn 11,23-24). Na to ji Jezus odgovori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25-26). Poglejte, to je resnična novost, ki podre vsako oviro ter gre onkraj. Kristus je podrl zid smrti, saj v Njem prebiva vsa polnost Boga, ki je življenje, večno življenje. Zaradi tega smrt ni imela oblasti nad njim. Lazarjevo vstajenje je torej znamenje Jezusove polne oblasti nad fizično smrtjo, ki je za Boga kot spanec (prim. Jn 11,11). Je pa še druga smrt, s katero se je moral Kristus krepko bojevati in plačati s križem. To je duhovna smrt, greh, ki grozi, da uniči bivanje vsakega človeka. Da je premagal to smrt, je Kristus umrl. Njegovo vstajenje pa ni več vrnitev k prejšnjemu življenju, temveč je odprl novo resničnost, novo zemljo, ki je končno pridružena Božjim nebesom. Sv. Pavel zato piše: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).