Družbena omrežja:

RSS:

Radio Vatikan

Glas papeža in Cerkve v dialogu s svetom

Drugi jeziki:
Radio Vatikan

Domača stran / Duhovne misli / Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za cvetno nedeljo


Homilija 16. marec 2008
Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5. Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9). Zatem je prišel v tempelj. Toda tam, kjer naj bi bil kraj srečanja Boga in človeka, je našel prodajalce živali in menjalce denarja, ki so svojim kupčevanjem zasedli ta kraj molitve. To bi lahko počeli kje drugje, saj je bil ta prostor, ki so ga zasedli namenjen za nekaj drugega. Bil je dvorišče za pogane. Izraelov Bog, je bil namreč edini Bog vseh ljudstev. Četudi pogani niso vstopali, če tako rečemo, v Razodetje, pa so se lahko na dvorišču vere v molitvi približali edinemu Bogu. Izraelov Bog, Bog vseh ljudi, je namreč vedno pričakoval njihovo molitev, njihovo iskanje, njihovo klicanje svojega imena. Namesto tega pa je bil sedaj ta kraj, kraj prekupčevanja in korupcije. »Slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«, pravi o tem Pismo Kološanom (Kol 3,5). S tem malikovanjem se je Jezus srečal na tem kraju ter izrekel besede preroka Izaija: »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve« (prim. Iz 56,7) ter preroka Jeremija: »Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (prim. Jer 7,11). Proti redu, ki so ga napačno razlagali, je Jezus s svojim preroškim dejanjem branil tisti pravi red, ki se nahaja v knjigi Postave in Prerokih.

Ob vsem tem je prav, da se zamislimo tudi mi kristjani. Je naša vera tako čista in odprta, da lahko ob njej 'pogani', torej osebe, ki iščejo ter se sprašujejo, zaslutijo luč edinega Boga ter se tako pridružijo na dvorišču vere naši molitvi in tako s svojimi vprašanji postanejo morda tudi oni Njegovi častilci.

Homilija, 17. april 2011
Benedikt XVI. je v homiliji, ki je sledila petju Gospodovega pasijona po Mateju, spregovoril o Jezusovem in našem vzponu na goro proti svetišču, ko ga spremljamo na poti do višave. »Jezus se je napotil za velikonočne praznike kot romar v Jeruzalem. Jezus je na poti proti templju v Sveto mesto, v tisti kraj, ki je Izraelu na poseben način zagotavljal, da je Bog blizu svojemu ljudstvu. Je na poti proti skupnemu praznovanju velike noči, spominu osvoboditve iz Egipta in znamenju upanja dokončne osvoboditve. Jezus ve, da ga čaka nova velika noč in da bo on namesto zaklanih jagnjet daroval samega sebe na križu. Ve, da se bo v skrivnostnem daru kruha in vina, daroval svojim za vedno ter odprl vrata na novo pot osvoboditve in občestva z živim Bogom. Saj je na poti do višave križa, do trenutka ljubezni, ki se bo darovala. Zadnji cilj njegovega romanja pa je višava Boga samega, v katero želi povzdigniti človeško bitje.

Naša današnja procesija je podoba nečesa globljega, saj smo tudi mi z Jezusom na romanju proti višavi. Na tem romanju se večkrat sprašujemo če bomo zmogli, saj nas teža greha in omejenosti vleče navzdol. Cerkveni očetje so rekli, da človek stoji med dvema težnostnima poljema. Sila težnosti vleče človeka navzdol, v sebičnost, v laž in v zlo. Ta sila nas poniža ter nas oddalji od Božje bližine. Od zgoraj pa je sila težnosti Božje ljubezni. Biti ljubljeni od Boga ter naš odgovor ljubezni nas potegneta v višave. Človek se nahaja med tema dvema težnostnima silama, zato je vse odvisno od bega pred silo težnosti zla, da se lahko svobodno pustimo pritegniti težnostni sili Boga, ki nas napravlja resnične, nas povzdigne ter nam podarja resnično svobodo. Po bogoslužju Božje besede, na začetku evharistične molitve med katero Gospod stopi med nas, nas Cerkev povabi: 'Sursum corda – kvišku srca!'... To srce mora biti povzdignjeno. Vendar znova, mi sami smo preslabotni, da bi povzdignili naše srce do Božjih višav. Tega nikakor ne zmoremo. Ravno napuh, ki nam pravi, da bomo zmogli sami, nas vleče navzdol ter nas oddaljuje od Boga. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave, ravno zaradi tega je to Kristus povzdignil na križ. On se je spustil v skrajno dno človeškega bivanja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu. On se je ponižal, kakor pravi današnje drugo berilo. Samo tako je lahko premagal naš napuh. Božja ponižnost je skrajni izraz njegove ljubezni. Ravno ta ponižna ljubezen nas potegne v višave.

Mi smo z Gospodom na romanju v višave. Iščemo čistost srca in nedolžnost rok, iščemo resnico, iščemo Božje obličje. Razkrijmo Gospodu našo željo, da bi postali pravični ter ga prosimo: 'Ti nas potegni v višave! Očisti nas! Stori, da bodo tudi za nas veljale besede psalma, ki smo ga peli med procesijo, da bomo pripadali tistemu rodu, ki išče Boga, 'ki išče tvoje obličje, obličje Jakobovega Boga' (Ps 24,6). Amen.«