S papežem Frančiškom skozi minuli teden (25. – 30. januar 2016)

Splošna avdienca: Usmiljenje ni brezbrižno
»Usmiljenje ne more ostati brezbrižno pred trpljenjem zatiranih, pred krikom tistega, ki je podvržen nasilju, prisiljen v suženjstvo, obsojen na smrt,« je izpostavil Frančišek med sredino splošno avdienco. Dejal je, da v vsaki dobi, tudi naši, obstaja ta žalostna realnost, ob kateri se čutimo nemočne in pred katero nam lahko otrdi srce, ne da bi mislili na drugega. »Bog pa ni brezbrižen, nikoli ne odvrne pogleda od človeške bolečine. Bog usmiljenja se odzove in poskrbi za revne, za vse, ki vpijejo v svojem obupu. Bog posluša in posreduje, da bi rešil, prebudi ljudi, ki so zmožni slišati vzdihovanje zaradi trpljenja in delovati v prid zatiranih … Gospodovo usmiljenje naredi človeka dragocenega, je kakor njegova osebna dragocenost, ki mu pripada, ki jo varuje in se ob njej veseli.«

Prva »jubilejna avdienca«: Vsak kristjan je Krištof
»Srečati Jezusa je enako kot srečati se z njegovo ljubeznijo. Ta ljubezen nas spreminja in nas dela zmožne, da moč, ki nam jo daje, posredujemo drugim,« je dejal papež Frančišek v soboto med t.i. avdienco jubilejnega leta. V letu Usmiljenja bo namreč enkrat na mesec potekala posebna splošna avdienca za romarje svetega leta. Papež je med katehezo govoril o usmiljenju in poslanstvu ter dejal, da nam je na dan krsta bilo dano novo ime, dodano tistemu, ki sta nam ga dala mama in oče. To ime je Krištof, kar pomeni »tisti, ki nosi Kristusa«. To je ime naše drže kot prinašalcev Kristusovega veselja in usmiljenja. »Vsak kristjan je Krištof, je prinašalec Kristusa!« je poudaril.

Kot kristjani smo misijonarji evangelija. Ko prejmemo lepo novico ali doživimo lepo izkušnjo, je naravno, da to želimo deliti tudi z drugimi. V sebi čutimo, da veselja, ki nam je bilo dano, ne moremo zadrževati zase; želimo ga širiti. Veselje nas spodbuja, da o njem govorimo. Enako bi moralo biti tudi takrat, ko srečamo Gospoda. Konkretno znamenje, da smo zares srečali Jezusa, je veselje, ki ga doživljamo ob tem, ko o njem govorimo drugim.

Molitev, kultura in pastorala so nosilni kamni ene same zgradbe
Papež je v minulem tednu sprejel skupnost Papeškega lombardijskega semenišča v Rimu. Takole jim je dejal: »Poznavanje različnih disciplin, ki jih študirate, ni namenjeno samemu sebi, treba ga je konkretizirati v molitvenem pogovoru in stvarnem srečanju z osebami.« Molitev, kultura in pastorala so nosilni kamni ene same zgradbe. Vedno morajo biti trdno povezani, da bi se od blizu podpirali; med seboj morajo biti dobro zacementirani, da bi bili duhovniki »duhovni ljudje in usmiljeni pastirji, notranje poenoteni z Gospodovo ljubeznijo in zmožni širiti veselje evangelija v preprostosti življenja«. Zdi se, da mora evangelizacija danes ponovno prehoditi ravno pot preprostosti. »Preprostost življenja, ki se izogiba vsaki obliki dvojnosti in posvetnosti, ki ji zadostuje pristno občestvo z Gospodom in brati. Preprostost jezika: ne pridigarji kompleksne doktrine, ampak oznanjevalci Kristusa, umrlega in vstalega za nas.«

Pri papežu člani italijanskega narodnega odbora za bioetiko
Člane italijanskega narodnega odbora za bioetiko je sveti oče spodbudil pri njihovem delu, izpostavil pa predvsem tri področja. Najprej, »interdisciplinarno analizo vzrokov okoljskega propadanja«. Izrazil je željo, da bi odbor izoblikoval smernice na področju bioloških znanosti, ki bi spodbujale ohranjanje in varovanje okolja ter skrb zanj. Na tem področju bi bilo primerno soočiti biocentrične teorije z antropocentričnimi ter poiskati poti, ki priznavajo pravilno središčno mesto človeka v primerjavi z ostalimi živimi bitji in celotnim okoljem. Izpostavil je »družbeno izključenost ranljivih subjektov v družbi, ki je usmerjena v tekmovalnost in pretiran napredek«. Po papeževem prepričanju je velik izziv zoperstaviti se kulturi odmetavanja, ki ima mnogo izrazov, med temi je obravnavanje človeških zarodkov kot odpadni material, enako pa velja tudi za bolne in ostarele osebe, ki se približujejo smrti. Nazadnje je papež člane odbora spodbudil k zavzemanju na mednarodni ravni: da bi bilo mogoče »doseči usklajenost standardov in pravil za biološke in medicinske dejavnosti«, in sicer takšnih »pravil, ki bi priznavala vrednote in temeljne pravice«.

In še …
V minulem tednu je papež Frančišek v avdienco sprejel še člane Kongregacije za nauk vere, ob zaključku tedna molitve za enost kristjanov pa je v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja vodil večernice. Prejšnji teden je izšla tudi papeževa poslanica za letošnji postni čas z naslovom »Usmiljenja hočem in ne žrtve« (Mt 9,13). Dvakrat pa smo lahko prisluhnili tudi njegovemu pridiganju med jutranjima mašama v kapeli Doma svete Marte.

Med eno homilijo je povedal: »Kristjanovo srce je velikodušno. Vedno je odprto. Ni srce, ki se zapre v lastno sebičnost. Ali ki računa, do kje bo šlo. Kadar vstopiš v Jezusovo luč, v prijateljstvo z Njim, kadar se pustiš voditi Svetemu Duhu, se srce odpre, postane velikodušno. Kristjan na tej točki ne pridobi, ampak izgubi. Toda izgubi, da bi pridobil nekaj drugega. S tem porazom – med navednicami –, porazom koristi, pridobi Jezusa; pridobi, s tem ko postane Jezusov pričevalec.«