S papežem Frančiškom skozi minuli teden (27. februar – 4. marec 2017)

Pepelnična sreda: Postni čas je pot
Na pepelnično sredo je papež Frančišek daroval sveto mašo z blagoslovom pepela in obredom pepeljenja v baziliki sv. Sabine na rimskem griču Aventinu. Bogoslužje se je začelo s kratko molitvijo v bližnji cerkvi sv. Anzelma, ki ji je sledila spokorniška procesija do bazilike. Papež je med homilijo govoril o pomenu postnega časa: »Postni čas je pot: pelje nas k zmagi usmiljenja nad vsem tistim, kar nas poskuša potolči ali nas omejiti na karkoli, kar ne bi bilo v skladu z dostojanstvom Božjih otrok. Postni čas je cesta od suženjstva do svobode, od trpljenja do veselja, od smrti do življenja. Postni čas je čas, da rečemo ne. Ne asfiksiji duha zaradi onesnaženja, ki sta ga povzročila brezbrižnost in malomarnost mišljenja, da me življenje drugega ne zadeva; zaradi vsakega poskusa banaliziranja življenja, posebej poskusa tistih, ki v lastnem mesu nosijo težo velike plitvosti. Postni čas pomeni reči ne zastrupljujočemu onesnaževanju praznih besed brez smisla, surove in nagle kritike, poenostavljenih analiz, ki ne zmorejo objeti zapletenosti človeških problemov, zlasti problemov tistih, ki najbolj trpijo. Postni čas je čas, da rečemo ne;  ne asfiksiji molitve, ki naj bi nam pomirila vest, miloščine, ki naj bi nas pustila zadovoljne, posta, zaradi katerega naj bi se počutili v redu. Postni čas je čas, da rečemo ne asfiksiji, ki se porodi iz intimizmov, ki izključujejo, ki želijo priti do Boga izogibajoč se Kristusovim ranam, navzočim v ranah lastnih bratov: tistih duhovnosti, ki vero omejijo na kulture geta in izključevanja.«

Splošna avdienca: Postni čas je pot upanja
O postnem času kot poti upanja je papež govoril v sredo dopoldan med redno splošno avdienco. »Postni čas je pot proti vstalemu Jezusu, je obdobje kesanja, tudi mrtvičenja, vendar pa ni namenjeno samemu sebi, pač pa je njegov cilj, da vstanemo s Kristusom, obnovimo svojo krstno identiteto, da se torej ponovno rodimo 'od zgoraj', iz Božje ljubezni. In zato je postni čas po svoji naravi čas upanja,« je dejal papež Frančišek. Katehezo je oprl na starozavezni prizor o izhodu Izraelcev iz suženjstva v Egiptu. Sveti spisi nam kažejo, da je eksodus bil dolg in težaven. Simbolično traja štirideset let, kar je življenjsko obdobje ene generacije; generacije, ki sredi preizkušenj na tej poti vedno naleti na skušnjavo, da bi obžalovala odhod iz Egipta in se želela vrniti nazaj. »A Gospod ostaja zvest in tisti ubogi ljudje, ki jih vodi Mojzes, prispejo v obljubljeno deželo. Vsa ta pot je opravljena v upanju: upanju, da bodo dosegli deželo; in ravno v tem smislu je to eksodus, izhod iz suženjstva v svobodo. Vsak korak, vsak napor, vsaka preizkušnja, vsak padec, vsak ponovni začetek, vse to ima smisel samo znotraj odrešenjskega načrta Boga, ki za svoje ljudstvo želi življenje in ne smrti, veselje in ne bolečine.«

Spomin, upanje in razločevanje trenutka
Spomin, upanje in razločevanje trenutka so bili trije poudarki papeževe meditacije, ki jo je imel v četrtek za duhovnike rimske škofije. Pridružil se jim je v baziliki sv. Janeza v Lateranu med duhovnimi vajami, ki vsako leto potekajo na začetku postnega časa. Spovedal je tudi petnajst duhovnikov. »Spominjati se preteklih milosti daje naši veri trdnost učlovečenja. Umešča jo v celoto neke zgodovine, zgodovine vere naših očetov. Mi, ki smo obdani z množico pričevalcev, in gledamo, kamor so oni gledali, uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. Upanje  je tisto, ki odpira vero za Božja presenečenja. Naš Bog je vedno večji od tistega, kar si o Njem lahko mislimo in predstavljamo, od tistega, kar mu pripada, in od njegovega delovanja v zgodovini. Odprtost upanja daje naši veri svežino in obzorje. To ni odprtost za prostovoljno domišljijo, ki bi projicirala fantazije in lastne želje, ampak je odprtost, ki nas spodbuja, da vidimo izpraznjenje Jezusa. Je upanje, ki privlači, ne povzroča spremenjene Gospodove podobe, ampak njegovo sramotno podobo. Razločevanje je tisto, kar konkretizira vero, kar jo naredi dejavno po ljubezni, kar nam omogoča verodostojno pričevanje.«

Papež o sakralni glasbi
Sveti oče se je v minulem tednu srečal z udeleženci simpozija o sakralni glasbi. Kot je dejal, ima Cerkev na tem področju dvojno poslanstvo: »varovati in ovrednotiti bogato in raznovrstno dediščino, jo uravnoteženo uporabljati v sedanjosti ter se izogibati nevarnosti nostalgičnega ali 'arheološkega' pogleda«. Na drugi strani pa je treba delovati na način, da bosta »sakralna glasba in liturgično petje v celoti inkulturirana v sedanji umetniški in glasbeni jezik«, da bosta torej znala »utelesiti in prevesti Božjo besedo v petje, zvoke in harmonije, ob katerih bo vzdrhtelo srce ljudi našega časa«, obenem pa se bo ustvarjalo »čustveno ozračje, ki spodbuja vero, sprejemanje in polno sodelovanje pri skrivnosti, ki se obhaja«.

Iz Doma sv. Marte …
Med jutranjimi homilijami prejšnjega tedna je papež Frančišek govoril o resničnem in lažnem postu; o »izpraznjeni polnosti«, ki nam jo podarja Bog; o Kristjanovi poti, ki pomeni hojo za Križanim. O slednjem je takole povedal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Stvarnost poti je Kristusova stvarnost: hoditi za Kristusom, izpolnjevati Očetovo voljo, kakor On, vsak dan vzeti križe in se odpovedati sebi, da bi hodili za Kristusom. Ne delati tistega, kar hočem jaz, ampak tisto, kar hoče Jezus; hoditi za Jezusom. In On govori, da bomo na tej poti izgubili življenje, da ga bomo nato ponovno pridobili; to pomeni nenehno izgubljanje življenja, izgubljanje delanja tistega, kar hočem jaz, izgubljanje udobnosti. Biti vedno na poti Jezusa, ki je služil drugim in častil Boga. Ta pot je prava.«