Papež v Alessanu in Molfettu
V petek je sveti oče obiskal južnoitalijanski mesti Alessano in Molfetto ter tako
obeležil 25. obletnico smrti don Tonina Bella. Rodil se je leta 1935 v Alessanu, kjer
je tudi pokopan, ter bil vrsto let škof v Molfetti. Frančišek je svoj obisk začel
na
grobu don Tonina v Alessanu. Srečal se je tudi z verniki. Kot je dejal, se je
»na tej zemlji Antonio rodil kot Tonino in postal don Tonino. To preprosto in
domače ime, ki je napisano tudi na njegovem grobu, nam še vedno govori. Pripoveduje
o njegovi želji, da bi postal mali in da bi tako postal blizu, da bi zmanjšal razdalje,
da bi ponudil iztegnjeno roko. Vabi k preprosti in pristni odprtosti za evangelij,«
je dejal papež in spomnil, da jo je don Tonino zelo priporočal in jo svojim duhovnikom
pustil v dediščino. Govoril je: »Ljubimo svet. Imejmo ga radi. Primimo ga pod
roko. Dajmo mu usmiljenje. Ne nasprotujmo mu vedno z ostrinami zakona, če jih nismo
prej izostrili z dozami nežnosti.« Kot je dodal sveti oče, so to besede, ki razkrivajo
željo po »Cerkvi za svet«: ne »posvetni«, ampak »za svet«.
Cerkev, ki je očiščena avtoreferencialnosti, je ekstrovertirana, iztegnjena, ni zavita
sama vase; ne pričakuje, da bi prejemala, ampak da bi dajala prvo pomoč; ni zaspala
v nostalgijah po preteklosti, ampak je razvneta z ljubeznijo do sedanjosti, po zgledu
Boga, ki je svet zelo ljubil (glej Jn 3,16).
V Molfetti je papež Frančišek daroval sveto mašo in med homilijo povedal: »V kakršnikoli situaciji se nahajamo, smo vsi poklicani biti prinašalci velikonočnega upanja, "cirenejci veselja", kakor je pravil don Tonino; služabniki sveta, vendar pa kot tisti, ki so vstali in ne kakor uslužbenci. Ne da bi bili kdaj koli potrti, ne da bi se kadarkoli vdali. Lepo je biti "glasniki upanja", preprosti in veseli delilci velikonočne aleluje.«
Splošna
avdienca: Krst in znamenje križa
»Narediti znamenje križa, ko se prebudimo, pred jedjo, pred nevarnostjo, pred
zaščito pred hudim, zvečer pred spanjem pomeni reči samim sebi in drugim, komu pripadamo
in kdo želimo biti.« Tako je dejal papež Frančišek v sredo med splošno avdienco,
ko je nadaljeval kateheze o krstu. »Kar se zgodi med obhajanjem krsta namreč spodbudi
duhovno dinamiko, ki ostaja navzoča skozi vse življenje krščencev; zažene proces,
ki omogoči, da živimo povezani s Kristusom v Cerkvi,« je izpostavil. Zato nas
vrnitev k izviru krščanskega življenja vodi k boljšemu razumevanju daru, ki smo ga
prejeli pri našem krstu, in k obnovitvi zavzetosti, da odgovorimo v tistem položaju,
v katerem se danes nahajamo. »Krst prižge osebno poklicanost k življenju kot kristjanov,
ki se bo razvijala vse življenje.« Terja oseben odgovor, ki se ga ne more izposoditi
z nekim »kopiraj in prilepi«. »Krščansko življenje je namreč sestavljeno
iz vrste klicev in odgovorov: Bog skozi leta kar naprej izgovarja naše ime, da na
tisoče načinov odmeva njegov klic, naj postanemo podobni njegovemu Sinu Jezusu.«
Pri
papežu benediktinci
Sveti oče se je v četrtek srečal s štiristo menihi Benediktinske zveze. »Da bi
lahko tudi vi, Avguštinovi otroci v sedanjem času,« jih je spodbudil papež,
»prakticirali razločevanje in tako spoznavali, kaj prihaja od Svetega Duha in kaj
od svetnega duha ali hudičevega duha. Razločevanje, ki ne pomeni samo razumske zmožnosti
in splošnega občutka, ampak je tudi dar, za katerega je treba prositi Svetega Duha.
Kajti brez modrosti razločevanja ne moremo storiti ničesar, brez modrosti razločevanja
se lahko z lahkoto spremenimo v lutke, prepuščene trenutnim tendencam.«
Edini
gospodar življenja je Bog
V sredo je papež v Domu sv. Marte sprejel Thomasa Evansa, očeta 23-mesečnega Alfieja,
ki ima neznano nevrološko bolezen, zdravniki liverpoolske bolnišnice pa ga želijo
odklopiti z aparatov. Starša se borita za ohranitev sinovega življenja in nadaljevanje
zdravljenja v drugi bolnišnici. Papež je na Alfieja spomnil tudi me splošno avdienco:
»Želim odločno poudariti in ponovno ponoviti, da je edini gospodar življenja,
od začetka do naravnega konca, Bog! In naša dolžnost je narediti vse, da bi varovali
življenje.«
Angleški
kolegij v Rimu
Sveti oče se je v minulem tednu srečal tudi s skupnostjo angleškega kolegija v Rimu.
Med drugim jim je dejal: »Nismo Kristusove priče za našo korist, ampak za druge,
in to v nenehnem služenju. To služenje pa skušamo ponuditi, in sicer ne iz preprostega
čutenja, ampak iz pokorščine Gospodu, ki poklekne, da umije noge svojim učencem. Prav
tako ne moremo živeti kot misijonarski učenci v osamitvi, temveč vedno v sodelovanju
z drugimi duhovniki, redovniki in laiki, tako moškimi kot ženskami. Včasih je težko
ljubiti bližnjega in, da bi naše služenje bilo učinkovito, neprenehoma potrebujemo
osredinjenost in trdnost v Bogu, ki nas ljubi in podpira. Izhajajoč iz te notranje
trdnosti je možno s potrpežljivostjo in z vztrajanjem v dobrem prenašati druge. Ta
notranja trdnost, ta zvesta ljubezen, je bila značilna za življenje mučencev vašega
kolegija, in to je bistveno za nas, ki skušamo hoditi za Jezusom, ki nas kljub naši
revščini kliče, naj služimo njegovemu veličastvu, saj on sredi revežev razodeva svoje
veličastvo.«
Poklicanost
k svetosti
Med srečanjem z verniki iz škofij Bologna in Cesene je papež Frančišek izpostavil,
da moški in ženske našega časa potrebujejo srečanje z Jezusom Kristusom: »On je
pot, ki vodi k Očetu. On je evangelij upanja in ljubezni, ki nas dela zmožne podaritve
samih sebe. To je naše poslanstvo, ki je istočasno odgovornost in veselje, dediščina
odrešenja in dar za podelitev z drugimi.« To poslanstvo zahteva velikodušno razpoložljivost,
odpoved sebi in zaupno izročitev Božji volji. Gre za to, da se opravi pot svetosti
in se tako pogumno odgovori na Jezusov poziv, vsak v skladu s svojo posebno karizmo.
»Kristjanu ni mogoče razmišljati o svojem poslanstvu na zemlji, ne da bi ga razumel
kot pot svetosti, kajti to je namreč 'Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Vsak
svetnik je poslanstvo, je Očetov načrt, da se v določenem trenutku zgodovine premisli
in utelesi določen vidik evangelija« (Gaudete et exultate, 19) … V svetosti je polna
uresničitev vsakega hrepenenja človeškega srca. Je pot, ki prihaja iz krstnega vira
in vodi vse do nebes, uresničuje se dan za dnem s sprejemanjem evangelija v konkretnem
življenju.«
Iz
kapele Doma sv. Marte
Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte v ponedeljek,
je papež Frančišek posvaril pred »vero z interesom« ter pozval k iskanju
Božje ljubezni. V četrtek
je pridigal o evangelizaciji. Med homilijo v torek
zjutraj pa je spregovoril o prerokih: »Cerkev potrebuje preroke. Še več bom rekel:
potrebuje, da smo vsi mi preroki. Ne kritiki, to je nekaj drugega. Eno je biti vedno
kritičen sodnik, ki mu nič ni všeč: 'ne, to ni v redu, to ni v redu, to ni v redu,
to mora biti tako …'. To ni prerok. Prerok je tisti, ki moli, gleda Boga, gleda njegovo
ljudstvo, čuti bolečino, ko se ljudstvo zmoti, joče – zmožen je jokati nad ljudstvom.
A je prav tako zmožen zelo tvegati, da pove resnico.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |