2018-04-22 09:00:00

S papežem Frančiškom skozi minuli teden (16. – 21. april 2018)


Papež v Alessanu in Molfettu
V petek je sveti oče obiskal južnoitalijanski mesti Alessano in Molfetto ter tako obeležil 25. obletnico smrti don Tonina Bella. Rodil se je leta 1935 v Alessanu, kjer je tudi pokopan, ter bil vrsto let škof v Molfetti. Frančišek je svoj obisk začel na grobu don Tonina v Alessanu. Srečal se je tudi z verniki. Kot je dejal, se je »na tej zemlji Antonio rodil kot Tonino in postal don Tonino. To preprosto in domače ime, ki je napisano tudi na njegovem grobu, nam še vedno govori. Pripoveduje o njegovi želji, da bi postal mali in da bi tako postal blizu, da bi zmanjšal razdalje, da bi ponudil iztegnjeno roko. Vabi k preprosti in pristni odprtosti za evangelij,« je dejal papež in spomnil, da jo je don Tonino zelo priporočal in jo svojim duhovnikom pustil v dediščino. Govoril je: »Ljubimo svet. Imejmo ga radi. Primimo ga pod roko. Dajmo mu usmiljenje. Ne nasprotujmo mu vedno z ostrinami zakona, če jih nismo prej izostrili z dozami nežnosti.« Kot je dodal sveti oče, so to besede, ki razkrivajo željo po »Cerkvi za svet«: ne »posvetni«, ampak »za svet«. Cerkev, ki je očiščena avtoreferencialnosti, je ekstrovertirana, iztegnjena, ni zavita sama vase; ne pričakuje, da bi prejemala, ampak da bi dajala prvo pomoč; ni zaspala v nostalgijah po preteklosti, ampak je razvneta z ljubeznijo do sedanjosti, po zgledu Boga, ki je svet zelo ljubil (glej Jn 3,16).

V Molfetti je papež Frančišek daroval sveto mašo in med homilijo povedal: »V kakršnikoli situaciji se nahajamo, smo vsi poklicani biti prinašalci velikonočnega upanja, "cirenejci veselja", kakor je pravil don Tonino; služabniki sveta, vendar pa kot tisti, ki so vstali in ne kakor uslužbenci. Ne da bi bili kdaj koli potrti, ne da bi se kadarkoli vdali. Lepo je biti "glasniki upanja", preprosti in veseli delilci velikonočne aleluje.«

Splošna avdienca: Krst in znamenje križa
»Narediti znamenje križa, ko se prebudimo, pred jedjo, pred nevarnostjo, pred zaščito pred hudim, zvečer pred spanjem pomeni reči samim sebi in drugim, komu pripadamo in kdo želimo biti.« Tako je dejal papež Frančišek v sredo med splošno avdienco, ko je nadaljeval kateheze o krstu. »Kar se zgodi med obhajanjem krsta namreč spodbudi duhovno dinamiko, ki ostaja navzoča skozi vse življenje krščencev; zažene proces, ki omogoči, da živimo povezani s Kristusom v Cerkvi,« je izpostavil. Zato nas vrnitev k izviru krščanskega življenja vodi k boljšemu razumevanju daru, ki smo ga prejeli pri našem krstu, in k obnovitvi zavzetosti, da odgovorimo v tistem položaju, v katerem se danes nahajamo. »Krst prižge osebno poklicanost k življenju kot kristjanov, ki se bo razvijala vse življenje.« Terja oseben odgovor, ki se ga ne more izposoditi z nekim »kopiraj in prilepi«. »Krščansko življenje je namreč sestavljeno iz vrste klicev in odgovorov: Bog skozi leta kar naprej izgovarja naše ime, da na tisoče načinov odmeva njegov klic, naj postanemo podobni njegovemu Sinu Jezusu.«

Pri papežu benediktinci
Sveti oče se je v četrtek srečal s štiristo menihi Benediktinske zveze. »Da bi lahko tudi vi, Avguštinovi otroci v sedanjem času,« jih je spodbudil papež, »prakticirali razločevanje in tako spoznavali, kaj prihaja od Svetega Duha in kaj od svetnega duha ali hudičevega duha. Razločevanje, ki ne pomeni samo razumske zmožnosti in splošnega občutka, ampak je tudi dar, za katerega je treba prositi Svetega Duha. Kajti brez modrosti razločevanja ne moremo storiti ničesar, brez modrosti razločevanja se lahko z lahkoto spremenimo v lutke, prepuščene trenutnim tendencam.«

Edini gospodar življenja je Bog
V sredo je papež v Domu sv. Marte sprejel Thomasa Evansa, očeta 23-mesečnega Alfieja, ki ima neznano nevrološko bolezen, zdravniki liverpoolske bolnišnice pa ga želijo odklopiti z aparatov. Starša se borita za ohranitev sinovega življenja in nadaljevanje zdravljenja v drugi bolnišnici. Papež je na Alfieja spomnil tudi me splošno avdienco: »Želim odločno poudariti in ponovno ponoviti, da je edini gospodar življenja, od začetka do naravnega konca, Bog! In naša dolžnost je narediti vse, da bi varovali življenje.«

Angleški kolegij v Rimu
Sveti oče se je v minulem tednu srečal tudi s skupnostjo angleškega kolegija v Rimu. Med drugim jim je dejal: »Nismo Kristusove priče za našo korist, ampak za druge, in to v nenehnem služenju. To služenje pa skušamo ponuditi, in sicer ne iz preprostega čutenja, ampak iz pokorščine Gospodu, ki poklekne, da umije noge svojim učencem. Prav tako ne moremo živeti kot misijonarski učenci v osamitvi, temveč vedno v sodelovanju z drugimi duhovniki, redovniki in laiki, tako moškimi kot ženskami. Včasih je težko ljubiti bližnjega in, da bi naše služenje bilo učinkovito, neprenehoma potrebujemo osredinjenost in trdnost v Bogu, ki nas ljubi in podpira. Izhajajoč iz te notranje trdnosti je možno s potrpežljivostjo in z vztrajanjem v dobrem prenašati druge. Ta notranja trdnost, ta zvesta ljubezen, je bila značilna za življenje mučencev vašega kolegija, in to je bistveno za nas, ki skušamo hoditi za Jezusom,  ki nas kljub naši revščini kliče, naj služimo njegovemu veličastvu, saj on sredi revežev razodeva svoje veličastvo.«

Poklicanost k svetosti
Med srečanjem z verniki iz škofij Bologna in Cesene je papež Frančišek izpostavil, da moški in ženske našega časa potrebujejo srečanje z Jezusom Kristusom: »On je pot, ki vodi k Očetu. On je evangelij upanja in ljubezni, ki nas dela zmožne podaritve samih sebe. To je naše poslanstvo, ki je istočasno odgovornost in veselje, dediščina odrešenja in dar za podelitev z drugimi.« To poslanstvo zahteva velikodušno razpoložljivost, odpoved sebi in zaupno izročitev Božji volji. Gre za to, da se opravi pot svetosti in se tako pogumno odgovori na Jezusov poziv, vsak v skladu s svojo posebno karizmo. »Kristjanu ni mogoče razmišljati o svojem poslanstvu na zemlji, ne da bi ga razumel kot pot svetosti, kajti to je namreč 'Božja volja, vaše posvečenje' (1 Tes 4,3). Vsak svetnik je poslanstvo, je Očetov načrt, da se v določenem trenutku zgodovine premisli in utelesi določen vidik evangelija« (Gaudete et exultate, 19) … V svetosti je polna uresničitev vsakega hrepenenja človeškega srca. Je pot, ki prihaja iz krstnega vira in vodi vse do nebes, uresničuje se dan za dnem s sprejemanjem evangelija v konkretnem življenju.«

Iz kapele Doma sv. Marte
Med jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte v ponedeljek, je papež Frančišek posvaril pred »vero z interesom« ter pozval k iskanju Božje ljubezni. V četrtek je pridigal o evangelizaciji. Med homilijo v torek zjutraj pa je spregovoril o prerokih: »Cerkev potrebuje preroke. Še več bom rekel: potrebuje, da smo vsi mi preroki. Ne kritiki, to je nekaj drugega. Eno je biti vedno kritičen sodnik, ki mu nič ni všeč: 'ne, to ni v redu, to ni v redu, to ni v redu, to mora biti tako …'. To ni prerok. Prerok je tisti, ki moli, gleda Boga, gleda njegovo ljudstvo, čuti bolečino, ko se ljudstvo zmoti, joče – zmožen je jokati nad ljudstvom. A je prav tako zmožen zelo tvegati, da pove resnico.«








All the contents on this site are copyrighted ©.