Pismo papeža Frančiška udeležencem 21. skupnega zasedanja papeških akademij

VATIKAN (torek, 6. december 2016, RV) – Papež Frančišek je poslal pismo kardinalu Gianfrancu Ravasiju, predsedniku Papeškega sveta za kulturo in predsedniku koordinacijskega sveta papeških akademij. To pismo je na začetku 21. zasedanja papeških akademij danes popoldne ob 16.45 v palači della Cancelleria prebral vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Zasedanje pa je začel kardinal Gianfranco Ravasi.

Častitemu bratu,
gospodu kardinalu Gianfrancu Ravasiju
predsedniku Papeškega sveta za kulturo
in koordinacijskega sveta papeških akademij.
Z živo hvaležnostjo se obračam na Vas, gospod kardinal, ob priložnosti 21. slovesnega javnega zasedanja papeških akademij, svoj prisrčen pozdrav pa namenjam tudi kardinalom, in škofom, veleposlanikom, akademikom ter prijateljem, ki se udeležujejo tega dogodka, z voščilom, da bo le ta za nagrajence prestavljal spodbudo pri raziskavah in poglabljanju temeljih tem glede vizije krščanske humanistike, ter za vse druge udeležence trenutek prijateljstva in kulturne ter notranje obogatitve.

Veselim se in torej čestitam članom slovite Papeške akademije likovnih umetnosti, leposlovja in virtuoznosti pri Panteonu, ki je najstarejša akademska inštitucija iz leta 1542, ter prof. Vitalinu Tiberiu, ki se mu tudi zahvaljujem za dolgo in zaslužno služenje kot predsedniku, in tudi prof. Piu Baldiju, novemu predsedniku, ki je letos organiziral srečanje s predlagano zares sugestivno in zanimivo temo Iskre lepote za človeško obličje mest. V naslovu navzoči simboli in podobe prikličejo v spomin dve možni oporni točki.

Prva je govor, ki ga je imel moj predhodnik Benedikt XVI. umetnikom zbranim v Sikstinski kapeli novembra 2009. Navedel bom pomenljiv odlomek: »Aktualni trenutek je žal zaznamovan in sicer poleg negativnih pojavov na družbenem in ekonomskem nivoju tudi z oslabitvijo upanja, z nekim nezaupanjem v medsebojnih odnosih, zaradi katerih je vedno več znamenj sprijaznjenosti z usodo, nasilnostjo in obupom. Kaj lahko ponovno vrne navdušenje in zaupanje, kaj lahko spodbudi človeško dušo, da ponovno najde pot, da dvigne pogled proti obzorju, da začne ponovno sanjati življenje vredno svoje poklicanosti, če ne lepota? (Insegnamenti V, 2 (2009), p. 589). Torej umetnike je povabil, da napravijo kraje družbenega sobivanja vedno bolj človeške in nadaljeval: »Vi dobro veste, da izkušnja lepega, resničnega lepega, ne bežnega ali površnega, ni nekaj dodanega ali drugotnega pri iskanju smisla in sreče, saj takšna izkušnja ne oddaljuje od resničnosti, temveč nasprotno vodi h klenemu soočenju z vsakdanjim življenjem, da ga osvobodi temačnosti in ga spremeni, ga napravi bolj svetlega, lepega« (ibid. 589-590).

Druga pa nas privede do aktualnosti, do projektov sprememb namembnosti ter do ponovnega rojstva obrobij metropol, velikih mest, do elaboratov priznanih arhitektov, ki predlagajo ravno iskrice lepote, torej majhne urbanistične, arhitektonske ali umetniške posege, preko katerih se poskuša najti v še tako propadlih in podivjanih kontekstih smisel za lepoto, dostojanstvo, ter najprej človeško kot tudi urbanistično spodobnost. Torej si utira pot prepričanje, da so tudi na obrobjih sledovi lepote, resnične človečnosti, ki pa jih je potrebno znati zaznati in ovrednotiti, jih podpreti in opogumiti, razvijati ter razširjati.

Italijanski pisatelj Italo Calvino je trdil, da »so mesta, tako kot sanje, zgrajeni iz želja ter strahov« (Nevidna mesta, Torino 1972, str. 20). Morda številna mesta našega časa s svojimi grdimi predmestji puščajo bolj odprt prostor strahovom kot najlepšim željam in sanjam ljudi, predvsem mladim. V okrožnici Laudato si sem hotel ravno poudariti: »odnos med primerno estetsko vzgojo in ohranjanjem zdravega okolja. Zaznavanje lepote in njeno občudovanje nam pomaga iz utilitarističnega pragmatizma. Ko se človek ne nauči zaznavati in ceniti lepega, ni nič nenavadnega, če se mu stvari spreminjajo v predmete brezvestne porabe in zlorabe« (št. 215).

Zato je na primer pomembno, da svete stavbe, če začnemo pri novih župnijskih cerkvah, posebno pri tistih, ki so postavljena v obrobna in propadajoča okolja, naj bodo kljub svoji preprostosti in bistvenosti oaze lepote, miru, sprejemanja, in naj spodbujajo srečanje z Bogom ter komuniciranje z brati in sestrami. Tako naj bodo oporne točke za celostno rast vseh prebivalcev, za skladen in solidaren razvoj skupnosti.

Poskrbeti za osebe, začenši pri najmanjših in najšibkejših ter za njihove vsakodnevne medsebojne odnose, nujno pomeni tudi poskrbeti za okolje v katerem živijo. Majhne geste, preprosta dejanja, majhne iskre lepote in dejavne ljubezni lahko ozdravijo, zakrpajo ne samo človeško, temveč tudi tako pogosto raztrgano in razdeljeno, urbanistično in okoljsko tkivo, ki tako predstavljajo konkretno alternativo ravnodušnosti in cinizmu.

Tako pride na dan tako pomembna in nujna naloga umetnikov, še posebej če so verniki ter se pustijo razsvetliti z lepoto Kristusovega evangelija, da ustvarjajo umetniška dela, ki prinašajo preko govorice lepote znamenje, iskro upanja in zaupanja tja, kjer se zdi, da so se ljudje vdali ravnodušnosti in izmaličenosti. Arhitekti in slikarji, kiparji in glasbeniki, filmarji in pisatelji, fotografi in pesniki, umetniki tudi drugih zvrsti so poklicani, da zasveti lepota predvsem tam, kjer je temina in sivina obvladujeta vsakdan. Tako so varuhi lepote, oznanjevalci in pričevalci upanja človeštvu, kakor so to večkrat ponovili moji predhodniki. Zato jih vabim, naj imajo skrb za lepoto in lepota bo ozdravila tolike rane, ki zaznamujejo srce in dušo moških in žensk današnjih dni.

Sedaj bi pa rad opogumil in podprl predvsem mlade, ki se trudijo na različnih področjih umetnosti ponuditi resen in resničen prispevek krščanskemu humanizmu, zato z veseljem podeljujem nagrado papeških akademiji, ex aequo, dr. Chiari Bertoglio, za njeno raziskavo na področju muzikologije in literature, kakor tudi za njeno koncertno udejstvovanje in dr. Claudiu Cianfaglioneju za njegovo pesniško raziskavo ter za študij nekaterih pomembnih pesniških in literarnih osebnosti našega časa, med katerimi je tudi pater David Maria Turoldo, katerega stoletnico rojstva se spominjamo.

Prav tako kot znamenje spodbude za umetniško raziskavo na dveh različnih in dopolnjujočih si glasbenih področjih z veseljem podeljujem papeško medaljo dr. Micheleju Vannelliju, zborovodji bazilike sv. Petronija v Bologni ter gospodu Francescu Lorenziju, skladatelju in glasbeniku, ustanovitelju glasbene skupine The Sun.

Na koncu želim Vam, gospod kardinal, akademikom in vsem navzočim sadu polno prizadevanje na vaših področjih študija in dela ter izročam vsakega od vas Devici Mariji, Vsej Lepi, ki je resnična iskra Božje lepote in ki svojim materinskim varstvom razsvetljuje našo vsakodnevno pot. Medtem ko vas prosim, da se me spomnite v molitvi, vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov.

Iz Vatikana,
6. decembra 2016.
Frančišek